V petek sta se po Ljubljani spet mudila Nina in Ben. Imela sta nekaj opravkov v Ljubljani, nato sta se nam pridružila na sprehodu. Nista imela veliko časa, zato sva ju z Gregorjem morala odpeljati na en dokaj hiter sprehod, zato tudi nekam blizu. Kako naj zahtevni kraševki pokažem kak del ljubljanske narave, da bo z njim zadovoljna??? Pst odpade, je že videla, na Toško čelo smo tudi že sli, pa e čisto preveč blatno je tam, po zadnjih deževnih dneh. Še kar v redu se mi je zdelo, da jo odpeljem do Toškega čela kar z avtom in se peš odpravimo naprej do Katarine. Nina je bila deljno zadovoljna. Jah draga moja nina, Ljuljana ni Kras, to ej dejstvo in tisto, kar imamo mi za lepo naravo okoli mesta se nje še vedno zdi samo zadovoljivo.
Saj jo razumem. Kras je pač krs in gorenjska je pač gorenjska, zato bom nekoč kupila tam eno brunarico in uživala nekje v hribih v čisti naravi.
SOBOTA IN KOČA NA LJUBELJU
Do takrat pa...bomo hodili na izlete tja. In tako smo se v soboto odpravili proti mejnemu prehodu Ljubelj. Navadno se od tam odpravimo levo na Zelenico, kar seveda zelo priporočam. In ne pozabit, od zelenice se res splača še naprej na izvir Završnice. Ampak, ker je bilo vreme spet bolj tako tako in nikoli še nismo šli na desni hrib, na kočo na Ljubelju, smo šli tokrat tja.
Koča na Ljubelju se nahaja na nekdanjem mejnem prehodu med Avstrijo in Slovenijo. To je najstarejši gorski prelaz v evropi, zgrajen leta 1728. Da se še kaj poučimo med vsemi temi pohodi.
Skratka. V osnovi je Zelenica res bolj zanimiva, je pa tudi ta vzpon čisto ok. Glede na to, da ne vem kaj ni, gre človek mirno tud na obe strani. Je pa to pozimi raj za sankače, saj gor vodi bivša cesta, zato, če se kdo gor sprehaja s psi, ko je sneg, zelo previdno, ker nikoli ne veš kaj ti pridrvi nasproti.
Pa še pomemben podatek. Psi smejo v kočo. Oskrbnik je bil sicer nekaj mrkel, pa sem potem dojela, da zato, ker razen nas in še dveh turistov ni bilo tokrat tam nikogar. Blažen mir in zadosten razlog, da je oskrbnik zaprl kočo takoj, ko smo jo zapustili. Od tod njegova mrkost in nezgovornost. Saj je samo čakal, da se poberemo in bo on lahko odšel domov.
PLEZALNA NEDELJA
Vse ne more biti vedno tako, kot si moji kužki želijo, zato smo nedeljo prilagodlii bolj meni v prid. Odšli smo plezat v Vipavo. S staro klapo. Šele zdaj sem se zavedala, kako sem jih pogrešala. Bil je čudovit dan pod plezališčem. Grelo nas je spomladansko sonce in premagali smo nekaj skalnatih problemov. Malo me edino ovira to, ker me še vedno bollia vrat in hrbet. Celo tako močno, da ne morem nostiti lastnega nahrbtnika. Ampak zato pa imam prijatelje a ne :) Medtem ko mi plezamo se kužki sončijo pod steno. Za njih plezalni dnevi niso preveč zanimivi,ker ni norenja ampak morajo biti pri miru. Ampak tudi to je boljše, kot posedanje doma. Bližajo se sončni dbevi in izletov bo še veliko. Prav tako komaj čakam na agility tekme zunaj.
Dobrodošla pomlad!
Ni komentarjev:
Objavite komentar