Bohinj

Sheila je šla domov. Pogrešamo jo ampak si dneve zapolnimo drugače. Prejšni teden smo šli za tri dni v Bohinj. Sicer se načeloma izogibamo ljudi in gneče ampak ker je treba socializirat Winnie smo tokrat naredili izjemo. Šli smo v kemp ob Bohinjskem jezeru, edini kemp tam sploh. Ne bom ga preveč hvalila. Cona C je sicer najcenejša ampak obupna. Prednost je, da je v gozdu in v senci a žal med samimi koreninami in kamni. Je pa osebje kar prijazno, da ne bom samo grajala. Samo za to kar ponujajo je kar drago vse skupaj. 12€ najem parcele, 6 na osebo, 3 na psa in 5€ za avto, če šteješ da imam psa dva, pa NIna in njena dva psa, kar drago za kamp, bi človek res že dobil apartma za ta denar. Kampi so vedno dražiji in če nebi bila tak ljubitelj kampiranja bi resno razmislili če bom še hodila po kampih. Ampak tudi za Winnie je bilo kampiranje v redu. Ves čas je bila med ljudmi. Zaradi tega sva se z Nino ob bolj poznih popoldanskih urah in večerih zadrževali na glavni plaži in se tam s kužki igrali. Winnie je vedno boljša in vedno bolj sproščena med ljudmi. Čez dan pa sva raje hodili na druge, bolj osamljene plaže, saj na glavnni plaži psi ne smejo v vodo. Pa tudi sicer bi se odmaknili, saj smo z našo igro sigurno moteči za ostale kopalce. Problem je, ker je težko najti še tako majhno plažico kjer ne bi bilo nikogar za to sva žal nekoga pač mogli zmotiti in "pokvariti" njegov mir. Ampak saj sva se res trudili, da bi se umaknili in motili čim manj ljudi, nisva midve krive, da ljudje zasedejo čisto vse plaže in plažice, oni grejo lahko kamorkoli, mi s psi pa se moramo kar naprej nekomu umikati. Majhne odročne plažice so rezervirane za nas, če je pa tam kak človek viška je pa to njegov problem. Nike, mali Ben in Winnie so plavali, Ben, ki nebi zaplaval za nič na svetu pa je le čofotal v vodi do "kolen" in prav tako lovil žogice in se prav tako zabaval.
V petek smo morali predčasno oditi z Bohinja v Radovljico. Domov pa potem vseeno nismo hoteli. Bled je preveč obljuden, socializirali smo te dni dovolj za malo samote zato smo odšli še do jezera Završnica. Ker sem bila tam prvič sem suvereno parkirala kar na prostor, ki je sicer privat, med neke tabornike, samo nihče ni nič rekle, kaj sem pa jaz vedela. In potem sva si z Nino kar razgrnile še šotorca tja in malo zadremale, pa še vedno ni nihče nič rekel ... jih že nisva preveč motili. Potem pa nesreča, nesreča, ko smo hoteli domov avto ni vžgal. Ne vem kaj sem naredila ampak spraznila sem akumulator in potem smo do večera čakali, da so nas prišli s klemami rešit. Konec dober, vse dobro, zvečer smo se le odpeljali domov s Kangoojem.