Agility Zagorje

Zmenili smo se, da bo čez vikend lepo vreme, pa je nebo obljubo prelomilo in nam namesto sonca v soboto poslalo obilo padavin. Tako smo se med teki stiskali v šotorih in se pritoževali čez prelomljeno obljubo. Kljub temu, da smo mu jasno povedali, da mu zamerimo in ga ne maramo, je vreme kljubovalno sodelovalo pri tekmi. Ko so postavljali parkur in smo imeli oglede je dež ponehal ali vsaj manj padal. Ko pa smo začeli teči je spet začelo močno deževati. Napovedovalca sploh nebi potrebovali. Dež je jasno napovedal, kdaj se je začela tekma. Mladost je norost. Tekma je trajala dva dni. Kljub temu, da je Zagorje relativno blizu Ljubljani in bi se lahko odpeljali domov, nas je peščica ostala tam. Spali smo kar v avtomobilih. Kangoo je super, poleg vsega prostora za prtljago nudi tudi možnost za popolnoma udobno prenočitev. Zaradi bližine doma pa se je večina vseeno vrnila. Tekmovalcev v agilityu je veliko. Normalno je, da se člani istih društev držimo bolj skupaj. Z ostalimi agilitaši tako spregovorimo sem in tja le besedo ali dve in jih pravzaprav sploh ne poznamo, kljub temu, da se redno videvamo, soboto za soboto. In da ne bo pomote, z veseljem bi preživela večer s svojimi agilitaškimi prijatelji, a ker je večina odšla domov je bila to odlična priložnost, da smo se družili tudi z ostalimi agilitaši in jih malo bolje spoznal, za kar sem prav vesela. Zabavali smo se ob igri Activitya. Kaj pa drugega če sem bila jaz zraven :). In naslednji dan so z navijanjem pomagali k odličnem agility teku. Hvala novi prijatelji, lahko še kdaj :). V nedeljo zjutraj smo se sicer zbudili v oblačno vreme a vsaj deževalo ni. Počasi pa se je razjasnilo in ogrelo nas je tudi sonce. Moji agility teki pa... Ja, sem že mislila, da je Nike vsaj malo jasno kaj je cona pa jo je preskočila tako v soboto, kot v nedeljo. Presneta mala žival. Sem pa zelo ponosna na najin agility tek v nedeljo. Razen cone sva šli zelo dobro. Zaradi cone sva sicer imeli 5 kazenskih točk a čas je realen. Načeloma nisem obsedena s tem, da moram imeti najboljši čas od vseh in podobno. Pravzaprav mi je vseeno. Hotela sem samo psa, ki ga nebi bilo potrebno prosit da gre čez ovire, kot Benčka. Niti najmanj si nisem mislila da bo moj naslednji pes takšno nasprotje. Nike je puščica, ki samo leti čez parkur. Danes sva tako prehiteli prav vse v nivoju A2, S, M in L pse. Naslednjega za nama za več kot sekundo. Uau, seveda sem zelo ponosna na naju. Po letih boja s tem ali bom sploh pretekla parkur v standardnem času je to res nekaj posebnega. Ker nama je šlo tako dobro so mi malo prehitro zrasla krilca in se v jumpingu nisem toliko potrudila, kar se je poznalo. Dejstvo je, da moram teči z glavo in o vseh svojih potezah razmišljati in v vsakem teku posebej se moram potruditi in si ne smem misliti, da je kaj lahko in da bo šlo samoumevno. Ker, če o parkurju in svojih potezah razmišljam, potem ga odvodim tako, kot je treba. Včasih pa se mi zazdi, da je prelahko in mi ni treba preveč razmišljat in takoj vse skupaj rata "KAR NEKAJ". In še posnetek lepega teka, z drugimi se pa raje ne bom preveč hvalila.