LABIN

Ko me je Lukas vprašal, če grem z njim na Hrvaško na morje, je bila moja prva misel ma neee, ne na Harvaško na morje. Ne v glavni sezoni, ko je vse tako drago in nabito polno z ljudmi. Kam bomo šli mi s petimi psi. In potem je rekel še "Vse kar si želim je osamljena plaža in morska hrana zvečer." Drugo ni problema, prvo pa... In sem se podala na lov za primernim krajem kamor naj peljem ubogega morja željnega Avstrijca. Tri dni sem porabila, da sem razziskala vse mogoče kampe v Istri. Predaleč namreč nismo hoteli, saj se je človek pripeljla z Dunaja za tri dni in potem nadeljeval pot v Nemčijo. Kakšni lepi, oddaljeni južni kraji so torej odpadli. Najprej mi gre na živce to, da ti kampiranje zaračunajo, kot da bi ti nudili komplet hotelsko oskrbo. Da ne omenjam koliko bi radi za psa. In mi jih imamo pet. Bankrot, če grejo trije ljudje s petimi psi na hrvašško kmpirat. In da ne bo pomote, da pljuvam čez hrvaško, v Sloveniji ni nič boljše. Tako sem se odločila, da se skoraj bolj splača najeti apartma z vso komoditeto, in norela zakaj ni nikjer kakšnih majhnih družinskih kampov, s človeškimi cenami. In potem mi je potegnilo, da moram poiskat kak tak majhen kamp. In sem ga. KAMP ROMANTIK je majhen družinski kamp, ki prenoči do 30 oseb. Je pocen, psi so dobrodošli in to brezplačno. Oskrbnika kampa pa nadvse prijazna in ustrežljiva. Priporočam a priznam, da ni za vsakogar. Nahaja se namreč na hribu, nekoliko odmaknjen od morja. Kakšnih 10 minut vožnje z avtom je potrebne do tja. Če želiš pa res lepo plažo pa še malo dlje. To plažo smo odkrili bolj po naklučju, kot nalašč. A o tem takoj po tem ko še malo pohvalim kamp. Primeren torej za vse, ki si želite malo več miru. S psi so nas dali na zgornjo teraso, kjer smo bili popolnoma sami, odmaknjeni od vseh. Za pse sicer ni a za človeške goste je za ohladitev na voji tudi manjši bazen. Skratka, super. Ampak ker je vseeno nekoliko oddaljen od morja in nisem vedela kaj si Lukas pravzaprav želi sem se bala, da bo razočaran. Pa ni bil, bil je navdušen. Še posebej ker smo res našli osamljeno plažo. Na poti tja smo se ustavili, da bi kakšno poiskali in naleteli smo na čisto majčkeno peščeno plažico, kjer sta bila samo dva tipa, ki se nista dala kaj dosti motiti. Psi so prosto letali, lajalai in plavali, da je bilo vesleje. Naslednji dan smo odšli na drugo plažo, ki je bila malo manj osamljena a zaradi velikosti so se ljudje tako razprostrli, da prav tako nismo motili nikogar. Je bilo pa morje tu nekoliko grše in ni bilo globine. Primerno za družinice z otroki na primer. Ampak vsekakor tudi za pse. Samo ljudje smo tako umazane živali. Ko pomislim, kako mi kdo teži, če ne poberem kakca. Tu pa je bilo vsenaokrog kar nekaj smeti, kar je prav močno kvarilo lepoto plaže. Zato smo naslednji dan spet obiskali našo plažico. A žal je bila tam že družba štirih ljudi. In ker je tako majhna je to pomenilo, da je tam že gužva. Najbrž so tja zašli naključno, tako kot mi, ko smo iskali neko drugo plažo, ki jo je potem našel Domen. Ravno tako lepo, a večjo in prav tako ne toliko obljudeno. Skratka na koncu se je izkazalo, da sem ustregla Lukasu IN SEBI in našla tisto osamljeno plažo, v glavni sezoni, v Istri, kjer je moj Nyíl lahko po milji volji lajal in s tem ni vznemirjal preveč ljudi. Aja in zame tudi precej bistveno. S SENCO!