Pasme tipa bull so nevarne. Jah, lahko razložim zakaj se jih jaz bojim. Ker imam sama pse, ki so nepredvidljivi. Ben se je močno naučil kontrolirat svojo napadalnost, še zmeraj pa ne morem garantirat da nebi skočil v določenega psa. Zato sem previdna. In tu se pojavi razlika. Če skoči v nekega španjela in se stolčeta sta enakovredna nasprotnika. Situacija ni fajn, vendar se jo da hitro rešit. Brez težav skočim zraven, takšna psa zagrabim in ju dam narazen in tudi če zaradi tega sama staknem ugriz ne more biti takšen, da bi bil zaradi tega konec sveta. Do psov tipa bull imam večji rešpekt. Preprosto zato, ker imajo močnejši ugriz. (V resnici bi imela enako težavo s kakšnim večjim psom, recimo nemškim ovčarjem). Lahko je pes še tako prijazen ampak vsak se ima v resnici pravico branit, če drug pes skoči vanj. In če Ben skoči v kakšnega takšnega psa, ta pa mu vrne znajo bit posledice precej hujše, kot če skoči v nekega španjela. Zato in samo zato imam pred njimi rešpekt tudi sama. Poznam pa osebno nekaj psov pasme bull, ki so bol miroljubni od marsikaterega drugega psa. Enega takšega imamo trenutno na večdnevnem obisku. Kar noro je, kako mirna je ta psica. Ben je že trikrat skočil vanjo, konkretno, ker ga zelo moti, da je pri nas, pa sploh ni odreagirala. In to sem pri njej vidla že večkrat. Prav zabavna je ker je tako ogromna, pa se očitno počuti manjša, saj mi kar pogosto proba zlesti v naročje. Z njo pa je pri nas tudi majhen piščanček, ki malce spominja na Nike. Jah obe imasta manjši sindrom majhnih psov. Delata se večji kot sta v resnici in sta glasni. Sicer pa sta obe zelo pridni. Kar močno olajša naše sprehode, saj je sprehod s petimi psi kar izziv.
Ne vem kako lahko nekdo da stran od sebe svojega psa. Kuga in Buča bi mogli bit pri nas samo eno noč, ker je njun lastnik šel nekaj delat na Hrvaško. Delo se je zavleklo in pri nas sta ostali pet dni. In že v teh petih dneh sta mi tako prirasli k srcu, da mi je kar težko, ker vem, da ju bom mogla vrniti. Čeprav je dejstvo, da je življenje s petimi psi, še posebej z ogromono Bučo, kar pestro. Sprehodi niso nobena težava. Za hišo imamo gozd in psički sta res pridni. Ampak če hočem pa kamorkoli drugam z njimi, če želim imeti vseh pet na povodcu, je pa to kar dobra organizacija. Ampak kljub vsemu ju bom pogrešala.
Ni komentarjev:
Objavite komentar