BIL JE MAJ

Ta moj blog postaja počasi report o vremenu. Samo tako je, če živiš raje zunaj kot znotraj. Trudim se, da na moje razpoloženje nebi vplivalo, pa ne gre. Ker če je slabo vreme ne morem ven in če ne morem ven sem žalostna. Pač nisem človek, ki bi se zares lahko zabavala v nakupovalnih centrih, kunu, bovlingu itd. Ja sem in tja si lahko popestrim dan tudi s čim takšnima mapak to je le izhod v sili. Nič takega, kar bi izbrala kot prvo možnost. No ja, zakaj spet blebečem o vremenu. ker so prišle tako težko pričakovanje prvomajske počitnice. Pomlad je absolutno moj jaljubši letni čas. Vse se prebuja, postaja topleje, ni pa še prevroče. Zbudim kolo, zbudim tekaške čevlje, dan je daljši in cele dneve smo lahko zunaj, kjer so prijetne spomladanske vonjave, vse cveti,... vse dokler se nebo nekega zadnjeag apriskega dne ne odloči, da se mu bo totalno zmešalo in na zemljo pošlje še malo, pravzaprav sploh ne tako malo, snega. Tako za spomin na zimo. In si misliš " RESNO???" Petnajst centimetrov, 27. aprila. V Ljubljani, na gorenjskem, dolenskem, štajerskem,... povsod, razen na obali, kjer je toplo za kratke rokave in sije sonce. Če to ni noro. Ampak še dobro, da imamo to našo obalo, kamor človek lahko pobegne pred to notranjsko norostjo. Jasno, da smo pobegnili. In potem je tako ali tako prišla Nimka in smo nekaj dni preživeli v sežani, sneg v Ljubljani pa se je imel ta čas čas stopiti. In s ej eseveda, v dveh dneh, ker po tem norem sredinem sneženju je bilo naslednji dan krepko čez 10 stopinj. Pač, vremenu se je zmešalo.

In potem smo šli nekaj dni kasneje na sprehod v naš prelepi gozd. Malo smo hodili, ko j enenadoma, dokaj blizu nas na tla zgrmela odlomljena veja. In ko je po nekaj minutah hoje na tla vrglo še eno, sem se zavedla, kako nevarno se je sprehajati tam. Pihal je veter in na tl je padalo vse, kar je bilo v krošnjah polomljeno, ša še ni zgrmelo na tla. Opa, sem si rekla in se odbrnila, ter jo po najkrajši poti odnesla ven iz gozda. Nekaj časa bomo zdaj pustili, da se krošnje otresejo odlomljenih vej, predno bomo šli nazaj v gozd. Niti pomisliti nočem, kako blizu nas so padale kar precej velike veje. Je kar žalostno, komaj so malo očistili gozdove, že je nastla nova škoda. Polomljene veje in drevesa ležijo povsod.