DOLINA TOPLE

Spet je konec januarja in spet smo se odpravili v dolino Tople. Letos smo se odločili, da ne bomo šli gradit gradov ampak se bomo raje sankali. Dobra odločitev, imeli smo se odlično. Seveda smo šli pogledat kaj so zgradili drugi. Letos je gradov kar precej manj kot ponavadi. Mogoče posledica spomina na lanskoletno blatovanje, čeprav je lahko jasno, da pri takšnem mrazu ni skrbi, da bi se kipi sproti topili, tako kot so se lani. Morda pa ravno zato, ker je tako mrzlo. Že od novega leta se namreč stopinje gibljejo okoli -5 stopinj. brrrrrr. No ja, važno je, da je čez dan sijalo sonce in smo se cel dan sankali. Maja, carica, nas je z avtom vozila na vrh hriba, da se nismo preveč matrali in smo samo uživali. Bala sem se, da bodo mogli bit kužki v času sankanja v hiši, pa sva se samo z Domnom malo izmenjevala in je šlo. Dolina je ogromna in cela čisto čisto naša (seveda nihče nikomur ne prepoveduje prehoda doline, samo enostavno nihče ne zaide tja)tako so bili pač kužki prosti a malo odmaknjeni od proge in je bil mir. Seveda brez zapletov ne gre. Na poti v kočo je bil del ceste zasnežen, gume mlao slabe, verige pa so se strgale. In sva z Domnom ostala zakopana malo nižje od koče. Naprej je bilo treba peš. Nekaj stvari sva naložila na sanke in šla. In seveda, da je hec res hec, po 200m cestišle ni bilo več zasneženo, tako da je bilo sanke treba vozit čisto ob robo oz. kar nositi. Ampak sva se pa vsaj ogrela po tem, ko sva skoraj popolnoma zmrznila ob poizkusu aktiviranja verig. Konec dober, vse dobro, vikend je bil tako zabaven, da se je malce trplenja izplačalo.