...

Nihče, nihče ne bo nikoli nadomestil Nyíla, to je jasno. Hiša je tako prazna in dolgočasna brez njega. Pogrešam ga na smrt. Tudi zdaj, ko je bil bolan, sploh pa čase, ko je bil zdrav in sva lahko delala neumnosti in norela. Gledam videe ostalih mudijev. In me mika, da bi enega pripeljala domov. Kar takoj. Nekako sem se odločila, da bo čas za mladička, ko se preselim v novo hišo, da bova imela prostor za norenje, zdaj ga nimamo toliko. Predvsem pa sem se odločila, da si vzamem nekaj časa, da prebolim. Ker se želim mladička veseliti in želim imeti toliko čisto glavo, da v njem ne bom iskala Nyíla. Čeprav bo težko. Vsaj nekatere stvari zdaj od mudija dejansko pričakujem. Pa ne samo zaradi Nyíla, konec koncev zaradi vseh ostalih, ki jih gledam na videih, ker imajo te kužki lasnosti, ki so mi zelo všeč, zato bom vsekakor vztrajala pri tej pasmi. Je pa zdaj vsekakor težje, ker imam pričakovanja in me je kar malo strah, da jih mladiček nebi zadovoljil. Ko sem čakala na Nyíla jih nisem imela. Je bilo lažje. Da ne bo pomote, ne želim si najhitrejšega agility psa na svetu in ne vem kaj. Želim pa si, da bi bil kuža tako nor na žogice in ruvanje kot pač konec koncev mudiji v večini so. Ampak kakorkoli, mladiček enkrat proti koncu zime/spomladi je v načrtu. Če bom seveda zdržala do takrat, ker legla so, jaz pa se komaj zadržujem, da se kar takoj ne odpeljem po enega.