SPLAČALO SE JE

Od nekdaj sem sanjala o lastni hiški. In bila trdno odločena, da jo bom nekoč imela. In jo imam. Zanjo sem garala, trpela, se odpovedovala. In to zelo dobesedno. Zidanje bajte je ena hujših psihičnih prizkušenj. Boj z birokracijo, arhitekti in izvajalci ti pobere ogromno energije, da o denarju sploh ne govorim. Vmes sem bila nekajkrat zelo močno obupana in tako mi je bilo žal, da sem se tega lotila. Spomnim se trenutkov, ko sem se dejansko tako naveličala boja z vsem tem, da bi najrajši kar umrla. Ko se znajdeš v trenutku, ko si tako daleč, da se res težko vrneš nazaj. Bi vse prodal, samo kdo bo kupil hišo v neki čudni fazi, ko ni ne samo zid, ne nek končni izdelek ... Ko moraš nadaljevati, ker drugače nimaš kje živeti, zmanjka pa ti financ in volje. Ampak ker si, kjer si, nekako zbrcaš naprej.
Danes je moja hiša daleč od dokončane. Manjka ji celo zgornje nadstropje, spodaj nimamo vrat, niti za v kopalnico (vsega se navadiš), je pa hiša končno v stanju, ko ji lahko rečem dom. Kopalnica je končana, razen nekaj nepomembnih malenkosti, prav tako kuhinja, dnevna soba je obenem tudi spalnica in otroška soba ampak simpatično urejena in bo še kakšno leto lahko takšna. Potem pa bomo le zrihtali še tisti zgornji štuk, da bo mala imela svojo sobo. Midva pa tudi. Ima pa lep in dokaj prostoren vrt. Tudi še ne dokončno urejen.
Ampak končno smo odpeljali še zaden kup ostankov od gradnje na odpad. In zdaj je na njem res prijetno. In ko čez dan posedam in se igram s Karin in kužki na tem vrtu, si rečem, da je bilo vsega vredno. In vredno se je vsak dan odpeljati v služno v Ljubljano in se vrniti nazaj sem. Za nič nebi zamenjala. (ok, morda za podobno hiško nekje na gorenjskem, ki je meni pač še zmeraj najljubši del Slovenije). Ampak tudi tukaj je lepo. Ko se odpeljem iz službe in gledam bloke sem in tja in prometno cesto, si rečem. Ni šans, da bi tukaj preživljela popoldneve. Pa mi je bilo v Podutiku lepo in je dosti bližje službi. Samo tudi tam sem na sprehodu in s Toškega čela gledala bloke. In živela v megli. Tu pa ne. Tu so hribčki in polja in vasičke. Tu že zjutraj sije sonce. In vesela sem, da so me stvari skozi katere sem za to mogla it presenetile. Vesela sem, da nisem vedela kaj me čaka in koliko me bo to stalo. Ne samo denarja, tudi živcev. Če bi vedela v naprej, se v to morda nebi spustila. Morda bi samo nekatere stvari spremenila. Ampak vesela sem, da nisem vedela. (razen, da mi morda res kaj spremenila) Ker se je splačalo. Ker zdaj ima svoje malo kraljestvo. Vrt, kjer lahko postavim nekaj ovir za agility, igral za Karin in posadim svojo solato. Prostor, kamor lahko povabim kar nekaj ljudi in vsi imajo prostor za parkiranje. In nobenega soseda, ki bi mi težil, ker moji psi lajajo in ker kakajo tam, kjer se bojo potem njihovi otroci igrali. Skratka, zdaj, ko so se stvari malo znormalizirale sem kočno spet umirjena in srečna. V svojem malem raju.
Pridi kdaj na kavo.