 |
| pripravljeni na pot |
V anglijo prideš z letalom, kar za nas s tremi psi ni opcija, vlakom skozi tunel ali trajektom. Če greš skozi tunel na vlak naložijo avto in počakaš kar v njem ter v pol ure trajajoči vožnji švigneš skozi tunel. Cena na psa je 26€ kar je kar veliko, glede na to, da ne gre iz svojega boksa in tudi sicer je ta opcija kar najdražja. Trajekt mi ni dišal, ker sem slišala, da je treba dat psa v njihove pesjake. Tega moji niso navajeni in mi je bilo kar malo hudo ampak ker je karta trajekta dosti cenejša od vlaka, smo se odločili, da bodo psi pač malo potrpeli. Potem pa se je izkazalo, da psi lepo počakajo v avtu, v svojih boksih, česar so navajeni in sem se pomirila. Tako smo izbrali to opcijo. Cena trajekta je osvisna od dneva ko potuješ, ure in tega koliko prej kupiš karto. Pristanišče od koder greš in kamor pristaneš in prevoznika. Tako da se kar splača malo pobrskat in predvsem kupit karto prej in ob manj zaželjenih urah in ne za vikend.
Navadno potujemo tako, da se pripeljemo na lokacijo potem pa se
vozimo po vasičkah, brez nekega resnega plana kam in se ustavljamo tam, kjer nas kaj pritegne. Tudi tokrat smo naredili tako, le nekaj točk sem si dala, če slučajno ne najdemo kaj naključnega, da se kam le lahko usmerimo. Pri tem so mi prijazno pomagali tam, kjer smo rezervirali trajekt, ker so mi poslali kar nekaj uporabnih linkov kam lahko s psom grem. (www.dfds.co.uk/pets ) Malo sem tudi v naprej prebrskala kampe. Ko sem gledala po netu me je malce zaskrbelo, ker je v večini kampov pisalo, da sprejmejo max 1 ali 2 psa. Na koncu se je izkazalo, da nikjer ne komplicirajo. Večinoma so psi zelo dobrodošli, nekatri jih računajo po funt ali max funt in pol, nekje pa jih sploh ni potrebno doplačat. (na Hrvaškem recimo ali pri nas, te v kampu za psa oberejo tudi do 7€). Nasploh so cene kampov zelo sprejemljive. Med 22 in 28€/ noč za vse. Tri ljudi, tri pse, šotor, avto ... Skratka toliko, kot naj bi kamp stal. Samo v enem so mi hoteli računat 40, pa sem poiskala drugega. (Aja cene v Avgliji so jasno v funtih ampak smo ujeli obdobje, ko je funt: evro skoraj 1:1, tako da sem računala vse skupaj kar v evrih. Večina kampov v angliji so kmetije, ki so dale del zemlje za kampe. Temu primerni so kampi skromni, nekateri imajo v recepciji kako malenkost za kupit, nekateri uredijo tudi otroško igrišče, nekateri pa celo sprehajališče za pse.
vozimo po vasičkah, brez nekega resnega plana kam in se ustavljamo tam, kjer nas kaj pritegne. Tudi tokrat smo naredili tako, le nekaj točk sem si dala, če slučajno ne najdemo kaj naključnega, da se kam le lahko usmerimo. Pri tem so mi prijazno pomagali tam, kjer smo rezervirali trajekt, ker so mi poslali kar nekaj uporabnih linkov kam lahko s psom grem. (www.dfds.co.uk/pets ) Malo sem tudi v naprej prebrskala kampe. Ko sem gledala po netu me je malce zaskrbelo, ker je v večini kampov pisalo, da sprejmejo max 1 ali 2 psa. Na koncu se je izkazalo, da nikjer ne komplicirajo. Večinoma so psi zelo dobrodošli, nekatri jih računajo po funt ali max funt in pol, nekje pa jih sploh ni potrebno doplačat. (na Hrvaškem recimo ali pri nas, te v kampu za psa oberejo tudi do 7€). Nasploh so cene kampov zelo sprejemljive. Med 22 in 28€/ noč za vse. Tri ljudi, tri pse, šotor, avto ... Skratka toliko, kot naj bi kamp stal. Samo v enem so mi hoteli računat 40, pa sem poiskala drugega. (Aja cene v Avgliji so jasno v funtih ampak smo ujeli obdobje, ko je funt: evro skoraj 1:1, tako da sem računala vse skupaj kar v evrih. Večina kampov v angliji so kmetije, ki so dale del zemlje za kampe. Temu primerni so kampi skromni, nekateri imajo v recepciji kako malenkost za kupit, nekateri uredijo tudi otroško igrišče, nekateri pa celo sprehajališče za pse.
Za vse, ki se vam ne da brat podrobnosti pa je na dnu strani povzetek.
Dan 0-1 (Rheinböllen Am Guldenbach, Luxembur, Koksijde)
Na pot smo se odpravili v sredo popoldan, da smo čez noč preskočili Avstrijo in Nemčijo. (Prva ideja je bila sicer, da bi že tja potovali počasi ampak smo se odločili za več dni v Angliji in počasnejše potovanje po celinskih državah nazaj grede kar se je izkazalo za zelo dobro odločitev.)Plan ure odhoda 16.00, dejanski odhod 19.30. Itak :D Prva postaja je bila okoli pol sedmih zjutraj v naključnem a odlično izbranem majhnem kraju imenovanem Rheinböllen Am Guldenbach. Našli smo prijetno sprehajališč, ki se je izkazalo za kar obljudeno že ob tej uri (najbrž pred službo), a vsi ki smo jih srečali so bili nadvse prijazni. Samo doletel nasj je prvi šok kako mrzlo je bilo zjutraj. Že tu, brr, kaj bi šele v Angliji. Po sprehodu smo si na hitro ogledali še samostan, od zunaj, ki je bil ravno pred nosom. Pojedli zajtrk in šli naprej.
Slišali smo, da je v Luxemburgu bencin blazno poceni, celo pod evro in da se nam splača it tam »mimo«, če imamo čas. Trajekt smo imeli šele naslednji dan, tako da čas smo zagotovo imeli. In smo šli. Ko smo prispeli v mesto Luxemburg smo bili najprej močno razočarani nad njegovim videzom. Radi imamo staro arhitekturo, tu pa so bile vse zgradbe moderne in po našem mnenju grde. Pošiščemo bencinsko, tankamo in gremo, smo rekli. Na poti do te črpalke pa smo naleteli na prav prijeten park sredi mesta, ki je postajal vseeno malo prijetnejši. Za urco smo se ustavili tam in si malo pretegnili nožice. Po parku s eje sprehajalo toliko kravatarjev, kot jih še nikoli nisem videla na enem mestu. Park kot park. Nič posebnega. Ljubljanski Tivoli se brez težav kosa z njim. Potem pa smo naleteli na stari del Luxsemburga, ki pa vzame malo sape. Mogočne stare zgradbe. Ampak ta ogromna mesta so pač taka, da če si zanje ne vzameš vsaj cel dan, če ne več dni, je ustavljanje za eno uro brezveze, zato smo se skozi vsa večja mesta samo zapeljali in si tako popolnoma dovolj potešili radovednost za naše potrebe. Res se raje ustavljam v manjših krajih. Vseeno pa jih je zanimivo videt. Ob kaki drugi priložnosti morda tudi podrobneje raziskat ampak, kot sem rekla. Se splača za to rezervirat vsaj cel dan in predvsem, ne s sabo v to gužvo vozit treh psov, ki tam zagotovo niso zares srečni. Poiskali smo tisto bencinsko in tankali bencin, ki sploh ni bil nič kaj ekstra poceni. Tako da se zaradi tega ovinek ni zares splačal. Pa dobro. Luxemburg, kljukica. Recimo.
Potem smo kar v navigaciji v avtu poiskali naključni kamp kolikor toliko blizu Dunkerqua, od koder smo se imeli trajekt. (sicer sem imela nek kamp zaznamovan ampak ta je bil bližje.) Potem smo vse kampe iskali kar tako. Našli smo kamp Blekkerdal v kraju Koksijde še v Belgiji. 22€ na noč brez doplačila za pse. Doplača se samo topla voda. Prijeten majhen kamp. Samo eno slabost je imel. Avto ne more biti zraven šotora, ker je bilo malce zoprno, ker smo mogli zjutraj kar precej zgodaj in na hitro vse pospraviti, da smo ujeli trajekt. Zvečer smo se sprehodili v bližini kampa in občudovali simpatične majhne hišice. Da bi eno kar kupil. In naleteli na mivkasto sprehajališče, ki je dajalo vtis, da smo le nekaj metrov od morja. A morja kar ni in ni bilo, srečali pa smo morje oslov.Ob vstopu je pisalo, da morajo biti psi na povodcu in tokrat sem se tega lepo pridno držala.
Dan 2 (Dungeness , Lydd on sea, Brighton)
Na pot smo se odpravili v sredo popoldan, da smo čez noč preskočili Avstrijo in Nemčijo. (Prva ideja je bila sicer, da bi že tja potovali počasi ampak smo se odločili za več dni v Angliji in počasnejše potovanje po celinskih državah nazaj grede kar se je izkazalo za zelo dobro odločitev.)Plan ure odhoda 16.00, dejanski odhod 19.30. Itak :D Prva postaja je bila okoli pol sedmih zjutraj v naključnem a odlično izbranem majhnem kraju imenovanem Rheinböllen Am Guldenbach. Našli smo prijetno sprehajališč, ki se je izkazalo za kar obljudeno že ob tej uri (najbrž pred službo), a vsi ki smo jih srečali so bili nadvse prijazni. Samo doletel nasj je prvi šok kako mrzlo je bilo zjutraj. Že tu, brr, kaj bi šele v Angliji. Po sprehodu smo si na hitro ogledali še samostan, od zunaj, ki je bil ravno pred nosom. Pojedli zajtrk in šli naprej.
Slišali smo, da je v Luxemburgu bencin blazno poceni, celo pod evro in da se nam splača it tam »mimo«, če imamo čas. Trajekt smo imeli šele naslednji dan, tako da čas smo zagotovo imeli. In smo šli. Ko smo prispeli v mesto Luxemburg smo bili najprej močno razočarani nad njegovim videzom. Radi imamo staro arhitekturo, tu pa so bile vse zgradbe moderne in po našem mnenju grde. Pošiščemo bencinsko, tankamo in gremo, smo rekli. Na poti do te črpalke pa smo naleteli na prav prijeten park sredi mesta, ki je postajal vseeno malo prijetnejši. Za urco smo se ustavili tam in si malo pretegnili nožice. Po parku s eje sprehajalo toliko kravatarjev, kot jih še nikoli nisem videla na enem mestu. Park kot park. Nič posebnega. Ljubljanski Tivoli se brez težav kosa z njim. Potem pa smo naleteli na stari del Luxsemburga, ki pa vzame malo sape. Mogočne stare zgradbe. Ampak ta ogromna mesta so pač taka, da če si zanje ne vzameš vsaj cel dan, če ne več dni, je ustavljanje za eno uro brezveze, zato smo se skozi vsa večja mesta samo zapeljali in si tako popolnoma dovolj potešili radovednost za naše potrebe. Res se raje ustavljam v manjših krajih. Vseeno pa jih je zanimivo videt. Ob kaki drugi priložnosti morda tudi podrobneje raziskat ampak, kot sem rekla. Se splača za to rezervirat vsaj cel dan in predvsem, ne s sabo v to gužvo vozit treh psov, ki tam zagotovo niso zares srečni. Poiskali smo tisto bencinsko in tankali bencin, ki sploh ni bil nič kaj ekstra poceni. Tako da se zaradi tega ovinek ni zares splačal. Pa dobro. Luxemburg, kljukica. Recimo.
Potem smo kar v navigaciji v avtu poiskali naključni kamp kolikor toliko blizu Dunkerqua, od koder smo se imeli trajekt. (sicer sem imela nek kamp zaznamovan ampak ta je bil bližje.) Potem smo vse kampe iskali kar tako. Našli smo kamp Blekkerdal v kraju Koksijde še v Belgiji. 22€ na noč brez doplačila za pse. Doplača se samo topla voda. Prijeten majhen kamp. Samo eno slabost je imel. Avto ne more biti zraven šotora, ker je bilo malce zoprno, ker smo mogli zjutraj kar precej zgodaj in na hitro vse pospraviti, da smo ujeli trajekt. Zvečer smo se sprehodili v bližini kampa in občudovali simpatične majhne hišice. Da bi eno kar kupil. In naleteli na mivkasto sprehajališče, ki je dajalo vtis, da smo le nekaj metrov od morja. A morja kar ni in ni bilo, srečali pa smo morje oslov.Ob vstopu je pisalo, da morajo biti psi na povodcu in tokrat sem se tega lepo pridno držala.
 |
| jutranji postanek v nemškem mestecu |
 |
| Luxemburg |
 |
| Park v Luxemburgu |
 |
| simpatične belgijske hišice |
 |
| peščeno sprehajališče v Koksijde |
Zjutraj smo na hitro spakirali in se odlejali v Dunkerque od koder smo se s trajektom odpeljali v Dower v Angliji. Vožnja od tam traja 2h. Na trajektu je za zapravljanje poskrbljeno s trgovinicami in restavracijami :D. Imajo pa super igralnico, kjer se je zabavala karin. Kužki so žal čakali v avtu ampak mislim, da jim ni bilo nič hudega.
Za začetek potovanja sem imela izbrano točko s seznama psom prijaznih sprehajališč. Tako smo šli na psrehod tja, čeprav je bilo približno urco vožnje daleč. Na poti do tja smo naleteli na kamp in šli pofirbcat kako je s prenočišči tu, da bomo vedeli za nazaj grede. Pa smo kar zabukirali zadnji dve noči tam, ker smo se odločili, da si ogledamo grad ta in bele klife. Ker nismo vedeli kako je smo si to pustili za nazaj grede. Ampak če potujete s psi priporočam obisk belih klifov kar takoj, ko greste s trajekta, saj so psi kar nekaj časa v avtu in si najverjetneje želijo čimpreh ven, tam pa se da zelo fajn sprehodit. Ampak ker tega nsimo vedleli smo pač šli na našo izbrano točko. Ničč hudega, bilo je super. Izbrali smo plažo v mestecu Dungeness. Obljubljeno je bilo, da se tam lahko psi sprehajajo prosto. (razen znotrja national nature reserve) In res je bilo tako, še posebej ker, razen tik ob parkirišču, tam ni bilo ljudi. Nič. Parkirišče je sicer za lačat ampak, če se odpelješ malce naprej se da v kakšni ulički avto pustit tudi brezplčano. Nam je pa Zlatko kasneje povedal, da denar od parkirišč dejansko porabijo za urejanje parkov zato sva potem naprej pridno plačevala parkirišča in donirala za pake. Se splača. Ampak tokrat sva se zaradi tega izognila še tistim nekaj malega ljudem, ki so bili ob glavnih atrakcijah parka. Dolgi urejeni potki in nekaj razpadajočih ladij, hišk in podobnih ostankov pristanišča. Mi smo se z veseljem umaknili na samo in uživali na plaži. Na tem delu obali ni mivkasta ampak kamenčkasta. Kar je za poležavanje na plaži dejansko boljše.
Potem sva se odpeljala naprej in po nekaj metrih, v mestecu Lydd, zagledala cerkvico s starim pokoplaiščem in se mogla na kratko ustavit. (na poti sva potem videla še veliko takih in bila vedno znova navdušena) Stopila sva v cerkev in našla skrinjo s knjigami, ki si jih za nekaj donacije lahko vzel in tako se je začelo najino nabiranje knjig. (iz Anglije sva namesto klasičnih spominkov odpeljala skoraj poln avto knjig.) Ko sva prišla nazaj do avta je mimo naju prišel gospod, ki je hitro ugotovil, da sva turista in naju povabil v mestni muzej. Domen je šel pofirbcat. Muzej je bil prirejen v starem gasilskem domu. Jaz v muzej nisem mogla, ker nisem mogla pustit psov zaprtih v avtu, Kerin pa je zelo hitro ratala naveličana. Domen se je odločil, da sprejme povabilo in si ga ogleda. Stara ženička me je medtem prijazno opleljala do bankomata, ker sva bila še zmeraj brez funtov. Vstopnine v muzej ni. Sprejemajo donacije. Domen se je v muzeju zadržal precej več kot dve uri, čeprav je muzej majhen. Stari gospod se je razgovoril, Domen pa je navdue poslušalec zgodovine. Sploh ker se mu je zdelo super, da je gospod veliko stvari, o katerih je govoril, doživel tudi sam. Tako je pripoved iz svojega vidika veliko bolj zanimiva, kot samo naštevanje dejstev naučenih vodičev. Gospod zbira znamke, zato sva se odločila, da mu iz Slovenije pošljeva pismo, da jih dobi. Ne smeva pozabit. Jaz sem si ga le na hitro ogledala. Domen pa obisk muzeja vsekakor priporoča.
Pot nau je nato odnesla v Brighton, kjer sva poiskala kar mestni kamp. Malo sem se bala da bojo imeli vrtoglave cene in ali bodo imeli prostor za naju. Bilo je že kar pozno. Prostor so imeli, cene pa so bile tudi zelo normalne. 26 funtov na noč (topla voda vključena). Spet pomankljivost, da avtomobili niso ob šotoru. Jaz res kar naprej nekaj rabim z avta ampak smo imeli vsaj šotor tik ob parkirišču in zjutraj nam ni bilo treba hitet. Zanimivost kampa pa so bile živali. Zajci so skakljali po kampu precej pogumno, ponoči pa je naokoli hodila lisica, zato so nas opozarjli, da ničesar ne puščamo zunaj. Kamp ogromen, tako sem si mislila, da prostora je itak dovolj ampak sva v resnici imela srečo, saj so kamp že kako uro kasneje popolnoma napolnili saj sva naletela ba vikend, ko je bila v Brightonu parada ponosa. Zabavno. Povsod ljudje, ki se imajp za nekaj posebnega in se morajo dokazovat na podobnih paradah. Saj bi rekla ok ampak so se dejansko izkazali za kar konkretne idiote. Vsaj ti, ki so bili na najinem koncu. (ne vsi, pač nekateri) Zjutaj sta namreč dva pametnajkoviča iz iste klape prižgala dva avtomobila in nam kar lep čas smardila z izpuhi direkt pred šotore, dokler ni bilo res preveč in jih nisem prosila, če lahko avto ugasnejo, ker so polnili telefon. WTF?In pol so jasno zavijali z očmi. Ehh. Ampak je bila kar zabavna izkušnja. Povsod mavrice, mi je žal, da nisem bol poslikala kampa. Sem pa malo mesto, ker so bile mavrice v znak podpore res povsod. Ok logično je da v lokalih in trgovinah ampak so jih izobešali tudi ljudje na vrata in okna privat hiš. Lokalni radio pa je iz tega naredil celodnevno oddajo.
Za začetek potovanja sem imela izbrano točko s seznama psom prijaznih sprehajališč. Tako smo šli na psrehod tja, čeprav je bilo približno urco vožnje daleč. Na poti do tja smo naleteli na kamp in šli pofirbcat kako je s prenočišči tu, da bomo vedeli za nazaj grede. Pa smo kar zabukirali zadnji dve noči tam, ker smo se odločili, da si ogledamo grad ta in bele klife. Ker nismo vedeli kako je smo si to pustili za nazaj grede. Ampak če potujete s psi priporočam obisk belih klifov kar takoj, ko greste s trajekta, saj so psi kar nekaj časa v avtu in si najverjetneje želijo čimpreh ven, tam pa se da zelo fajn sprehodit. Ampak ker tega nsimo vedleli smo pač šli na našo izbrano točko. Ničč hudega, bilo je super. Izbrali smo plažo v mestecu Dungeness. Obljubljeno je bilo, da se tam lahko psi sprehajajo prosto. (razen znotrja national nature reserve) In res je bilo tako, še posebej ker, razen tik ob parkirišču, tam ni bilo ljudi. Nič. Parkirišče je sicer za lačat ampak, če se odpelješ malce naprej se da v kakšni ulički avto pustit tudi brezplčano. Nam je pa Zlatko kasneje povedal, da denar od parkirišč dejansko porabijo za urejanje parkov zato sva potem naprej pridno plačevala parkirišča in donirala za pake. Se splača. Ampak tokrat sva se zaradi tega izognila še tistim nekaj malega ljudem, ki so bili ob glavnih atrakcijah parka. Dolgi urejeni potki in nekaj razpadajočih ladij, hišk in podobnih ostankov pristanišča. Mi smo se z veseljem umaknili na samo in uživali na plaži. Na tem delu obali ni mivkasta ampak kamenčkasta. Kar je za poležavanje na plaži dejansko boljše.
Potem sva se odpeljala naprej in po nekaj metrih, v mestecu Lydd, zagledala cerkvico s starim pokoplaiščem in se mogla na kratko ustavit. (na poti sva potem videla še veliko takih in bila vedno znova navdušena) Stopila sva v cerkev in našla skrinjo s knjigami, ki si jih za nekaj donacije lahko vzel in tako se je začelo najino nabiranje knjig. (iz Anglije sva namesto klasičnih spominkov odpeljala skoraj poln avto knjig.) Ko sva prišla nazaj do avta je mimo naju prišel gospod, ki je hitro ugotovil, da sva turista in naju povabil v mestni muzej. Domen je šel pofirbcat. Muzej je bil prirejen v starem gasilskem domu. Jaz v muzej nisem mogla, ker nisem mogla pustit psov zaprtih v avtu, Kerin pa je zelo hitro ratala naveličana. Domen se je odločil, da sprejme povabilo in si ga ogleda. Stara ženička me je medtem prijazno opleljala do bankomata, ker sva bila še zmeraj brez funtov. Vstopnine v muzej ni. Sprejemajo donacije. Domen se je v muzeju zadržal precej več kot dve uri, čeprav je muzej majhen. Stari gospod se je razgovoril, Domen pa je navdue poslušalec zgodovine. Sploh ker se mu je zdelo super, da je gospod veliko stvari, o katerih je govoril, doživel tudi sam. Tako je pripoved iz svojega vidika veliko bolj zanimiva, kot samo naštevanje dejstev naučenih vodičev. Gospod zbira znamke, zato sva se odločila, da mu iz Slovenije pošljeva pismo, da jih dobi. Ne smeva pozabit. Jaz sem si ga le na hitro ogledala. Domen pa obisk muzeja vsekakor priporoča.
Pot nau je nato odnesla v Brighton, kjer sva poiskala kar mestni kamp. Malo sem se bala da bojo imeli vrtoglave cene in ali bodo imeli prostor za naju. Bilo je že kar pozno. Prostor so imeli, cene pa so bile tudi zelo normalne. 26 funtov na noč (topla voda vključena). Spet pomankljivost, da avtomobili niso ob šotoru. Jaz res kar naprej nekaj rabim z avta ampak smo imeli vsaj šotor tik ob parkirišču in zjutraj nam ni bilo treba hitet. Zanimivost kampa pa so bile živali. Zajci so skakljali po kampu precej pogumno, ponoči pa je naokoli hodila lisica, zato so nas opozarjli, da ničesar ne puščamo zunaj. Kamp ogromen, tako sem si mislila, da prostora je itak dovolj ampak sva v resnici imela srečo, saj so kamp že kako uro kasneje popolnoma napolnili saj sva naletela ba vikend, ko je bila v Brightonu parada ponosa. Zabavno. Povsod ljudje, ki se imajp za nekaj posebnega in se morajo dokazovat na podobnih paradah. Saj bi rekla ok ampak so se dejansko izkazali za kar konkretne idiote. Vsaj ti, ki so bili na najinem koncu. (ne vsi, pač nekateri) Zjutaj sta namreč dva pametnajkoviča iz iste klape prižgala dva avtomobila in nam kar lep čas smardila z izpuhi direkt pred šotore, dokler ni bilo res preveč in jih nisem prosila, če lahko avto ugasnejo, ker so polnili telefon. WTF?In pol so jasno zavijali z očmi. Ehh. Ampak je bila kar zabavna izkušnja. Povsod mavrice, mi je žal, da nisem bol poslikala kampa. Sem pa malo mesto, ker so bile mavrice v znak podpore res povsod. Ok logično je da v lokalih in trgovinah ampak so jih izobešali tudi ljudje na vrata in okna privat hiš. Lokalni radio pa je iz tega naredil celodnevno oddajo.
 |
| prva vožnja s trajektom |
 |
| plaža po mojem okusu, prazna |
 |
| stara angleška pokopališča |
 |
| mestni muzej Lydd |
 |
| priprave na parado ponosa v kampu v Brightonu |
Dan 3 (Lancing collegu, Downs link)
Zjutraj sva se odpravila v neznano in na poti sem na hribu pred sabo uzrla ogromno zgradbo. Cerkev jasno. Tja greva, sva se odločila soglasno. Medtem ko sva se malo zgubljala, ko sva iskala pot do tja sva naletela na parkirane avtomobile ob cesti in ugotovila, da so prakirani ob sprehajalni poti. Odločila sva se, da se sprehodiva še preden poiščeva najino trdnjavo, saj ne veva, če se bova zares vračala po ist poti nazaj. Dobra odločitev. Ugotovial sva, da se sprehajava po poti kjer je nekoč potekala železnica. Downs link v South down national parku. Tabla ob parkirišču poda nekaj podatkov o parku, med drugim tudi tega, da psi dejansko ne rabijo bit na povodcih, samo v bližini lastnika. Privoščili smo si kar dolg sprehod. Imeli smo tudi čudovit razgled na zgradbo, ki sva jo sikala in jo kasneje našla ter ugotovila, da je to cerkev, ki pripada Lancing collegu. Res mogočna reč. Cerkev sva si šla ogledat od znotraj. Sprejela naju je prijazna gospa, ki nama je omenila mestece Arundel, skozi katerega sva se zapeljala in se odločila, da si zanj vzameva več časa na poti nazaj.
Na navigaciji sva našla kamp Sunnydale farm, 27,5 funtov/noč. Všeč mi je bil, ker sva se lahko dala nekam res na samo in uživala mir. Če bi bilo vroče bi bilo morda malo zoprno, ker ni nobene sence ampak ker je to Anglija, ko je prej mrzlo kot vroče je pasalo.
Zjutraj sva se odpravila v neznano in na poti sem na hribu pred sabo uzrla ogromno zgradbo. Cerkev jasno. Tja greva, sva se odločila soglasno. Medtem ko sva se malo zgubljala, ko sva iskala pot do tja sva naletela na parkirane avtomobile ob cesti in ugotovila, da so prakirani ob sprehajalni poti. Odločila sva se, da se sprehodiva še preden poiščeva najino trdnjavo, saj ne veva, če se bova zares vračala po ist poti nazaj. Dobra odločitev. Ugotovial sva, da se sprehajava po poti kjer je nekoč potekala železnica. Downs link v South down national parku. Tabla ob parkirišču poda nekaj podatkov o parku, med drugim tudi tega, da psi dejansko ne rabijo bit na povodcih, samo v bližini lastnika. Privoščili smo si kar dolg sprehod. Imeli smo tudi čudovit razgled na zgradbo, ki sva jo sikala in jo kasneje našla ter ugotovila, da je to cerkev, ki pripada Lancing collegu. Res mogočna reč. Cerkev sva si šla ogledat od znotraj. Sprejela naju je prijazna gospa, ki nama je omenila mestece Arundel, skozi katerega sva se zapeljala in se odločila, da si zanj vzameva več časa na poti nazaj.
Na navigaciji sva našla kamp Sunnydale farm, 27,5 funtov/noč. Všeč mi je bil, ker sva se lahko dala nekam res na samo in uživala mir. Če bi bilo vroče bi bilo morda malo zoprno, ker ni nobene sence ampak ker je to Anglija, ko je prej mrzlo kot vroče je pasalo.
Dan 4 (Hurst castle)
Naslednji dan je Domen izbral izlet. Zelo dobesedno s prstom po zemljevidu. Našel je nekaj rtu podobnega in kar sva ugotovila, ko sva prišla tja, z gradom na koncu. Jeee. Gradovi, gradovi. Vem, skoraj malo obsedena sva z njimi J. Izbral je dobro. Izkazalo se je, da je rt kar priljubljeno sprehajališče, ker je bilo tam kar nekaj ljudi. Pa nič hudega. Tokrat pač malo drugače. Vseeno je bilo luštno. Sprehajali smo se po nasipo kjer je bilo na ensi trani morje, na drugi pa ... no baje jezero. Urtdba na koncu je bila uporabljena v obeh svetovnih vojnah in o tem je bil znotraj tudi muzej. Ker je bil kužkom vstop dovoljen, sva si ga ogledala. To bolj zanima Domna kot mene in se mu je temeljito posvetil, jaz sem se vmes malce dolgočasila. Ampak vse za ljubezen pa to. In izobrazbo otroka J. Zadevo lahko najdete pod imenom Hurst castle. (blizu kraja Pennington) So pa tam tudi po notranjosti sprehajalne poti, tako da tudi tu se ne manjka možnosti za prijeten sprehod. Ampak midva sva se že tu zadržala do poznega popoldneva zato je bil čas za spanje in hrano. In sva šla naprej.
Aja na poti tja sva šla mimo gozdnega kampa, ki je zgledal zelo zabaven in Domen je rekel, da mu je žal, da sva našla prejšnjega, da bi on spal kle. (Meni v resnici ne ker mi je pasal mir, tu pa je bila precej bolj gnega. Sva rekla, da je opcija za nazaj (se ni zgodilo, ker sva šla drugje apak je res zgledal zanimiv. Sredi guzda, s potočkom, kjer so ljudje čofotali ...)
Odločila sva se, da tokrat ne kuhava, pečeva ampak si privošliva kak angleški pub. Našla sva konec sveta in pjedla odličen, malce drag, angleški hamburger. Poslikala sem nekaj napisov. Angleži so mi zabavni, ker imajo opozorila, zapovedi in prepovedi, zraven pa se zmerja opravičijo. Domen se je hecal, vsakič ko sem za kaj rekla oprosti, da ne velja, ker sem na angleških tleh in najbrž ne mislim resno :D. Potem sva se odpravila poiskat kamp. Malce sva bila že pozna. Kamp(Wareham forest turist park), ki ga je tokrat našla navigacij. Večji kamp in zares so nama hoteli zaračunat 40 funtov za prenočitev. Edini tako drag. Odločila sva se, da po teh cenah, ki sva jih videla do zdaj toliko ne dava in sva šla iskat naprej. Naslednji je imel že zprto recepcijo (kasneje sva ugotovila, da to v bistvu tam sploh ni problem, ker imajo večinoma urejeno, da late arrivals lahko vržejo šotoro tudi po tem nekam in se oglasijo na recepciji zjutraj ali imajo organizirano možnost plačila tudi če odideš pred odprtjem recepcije s kakšnimi kuverticami, ki jih porineš skozi režo v vratih ali kaj podobnega.) Amapk ker tega nisva vedela sva šla naprej in se odločala, da morda celo prespiva kar nekje v divjini, ko sva na poti naletela na majhen kampek Luckford wood, kjer je imel lastnik posteljo kar v recepciji in s tem rešil težavo in naju sprejel za 24 funtov. Ker nisem imela drobiša pa realno kar za 23 in psov, ki naj bi sicer stali funt in pol ni računal. Je rekel, da jih ne vidi :D. Majhen, prijeten kamp, ki ne ponuja drugega kot travo za spat sredi gozda, kar zagotavlja nekaj več sence, ki v angliji res ni zares potrebna. Wcji so urejeni v kontejnarju, pa vseeno lično in so čisti. Dala sva se na konec kampa in spet uživala precej zasebnosti in miru in se brezskrbno igrala s kužki, Karin pa je raziskovala grmovja.
Naslednji dan je Domen izbral izlet. Zelo dobesedno s prstom po zemljevidu. Našel je nekaj rtu podobnega in kar sva ugotovila, ko sva prišla tja, z gradom na koncu. Jeee. Gradovi, gradovi. Vem, skoraj malo obsedena sva z njimi J. Izbral je dobro. Izkazalo se je, da je rt kar priljubljeno sprehajališče, ker je bilo tam kar nekaj ljudi. Pa nič hudega. Tokrat pač malo drugače. Vseeno je bilo luštno. Sprehajali smo se po nasipo kjer je bilo na ensi trani morje, na drugi pa ... no baje jezero. Urtdba na koncu je bila uporabljena v obeh svetovnih vojnah in o tem je bil znotraj tudi muzej. Ker je bil kužkom vstop dovoljen, sva si ga ogledala. To bolj zanima Domna kot mene in se mu je temeljito posvetil, jaz sem se vmes malce dolgočasila. Ampak vse za ljubezen pa to. In izobrazbo otroka J. Zadevo lahko najdete pod imenom Hurst castle. (blizu kraja Pennington) So pa tam tudi po notranjosti sprehajalne poti, tako da tudi tu se ne manjka možnosti za prijeten sprehod. Ampak midva sva se že tu zadržala do poznega popoldneva zato je bil čas za spanje in hrano. In sva šla naprej.
Aja na poti tja sva šla mimo gozdnega kampa, ki je zgledal zelo zabaven in Domen je rekel, da mu je žal, da sva našla prejšnjega, da bi on spal kle. (Meni v resnici ne ker mi je pasal mir, tu pa je bila precej bolj gnega. Sva rekla, da je opcija za nazaj (se ni zgodilo, ker sva šla drugje apak je res zgledal zanimiv. Sredi guzda, s potočkom, kjer so ljudje čofotali ...)
Odločila sva se, da tokrat ne kuhava, pečeva ampak si privošliva kak angleški pub. Našla sva konec sveta in pjedla odličen, malce drag, angleški hamburger. Poslikala sem nekaj napisov. Angleži so mi zabavni, ker imajo opozorila, zapovedi in prepovedi, zraven pa se zmerja opravičijo. Domen se je hecal, vsakič ko sem za kaj rekla oprosti, da ne velja, ker sem na angleških tleh in najbrž ne mislim resno :D. Potem sva se odpravila poiskat kamp. Malce sva bila že pozna. Kamp(Wareham forest turist park), ki ga je tokrat našla navigacij. Večji kamp in zares so nama hoteli zaračunat 40 funtov za prenočitev. Edini tako drag. Odločila sva se, da po teh cenah, ki sva jih videla do zdaj toliko ne dava in sva šla iskat naprej. Naslednji je imel že zprto recepcijo (kasneje sva ugotovila, da to v bistvu tam sploh ni problem, ker imajo večinoma urejeno, da late arrivals lahko vržejo šotoro tudi po tem nekam in se oglasijo na recepciji zjutraj ali imajo organizirano možnost plačila tudi če odideš pred odprtjem recepcije s kakšnimi kuverticami, ki jih porineš skozi režo v vratih ali kaj podobnega.) Amapk ker tega nisva vedela sva šla naprej in se odločala, da morda celo prespiva kar nekje v divjini, ko sva na poti naletela na majhen kampek Luckford wood, kjer je imel lastnik posteljo kar v recepciji in s tem rešil težavo in naju sprejel za 24 funtov. Ker nisem imela drobiša pa realno kar za 23 in psov, ki naj bi sicer stali funt in pol ni računal. Je rekel, da jih ne vidi :D. Majhen, prijeten kamp, ki ne ponuja drugega kot travo za spat sredi gozda, kar zagotavlja nekaj več sence, ki v angliji res ni zares potrebna. Wcji so urejeni v kontejnarju, pa vseeno lično in so čisti. Dala sva se na konec kampa in spet uživala precej zasebnosti in miru in se brezskrbno igrala s kužki, Karin pa je raziskovala grmovja.
 |
| Angleži so zabavni ker k vsakemu opozorilu, zapovedi ... dodajo vljudnostno pravičilo. |
Dan 5 (mi nikjer zares ampak zgleda super Durdle door, Lulworth cove ...)
Šele po surfanju na netu za nazaj sem ugotovila, da sva zgrešila precej cool plažo Durdle door pa Lulworth cove in še in še v bližini ker zanjo pač nisva vedela in sva lutala na blef. Seveda mi je malo(veliko) žal, ker se je izkazalo da je bil ta dan eden manj zanimivih, če ne skoraj nevšečen, saj sva večino dneva preživela v avtu v iskanju česa zanimivega pa nisva pravzaprav našla ničesar, spustila pa veliko lepih krajev. Ampak saj sva na poti vseeno videla veliko lepega, vsega pa itak nebi, se tolažim. Napačne poti kaj čes. Tokrat sem šla jaz s prstom po zemljevidu. Domnu gre to očitno boljše od mene. Plus priznam, da se mi je malo »mudilo« k Zlatkotu in sva zato krenila proti notranjosti, ne ostala ob morju. Ampak dejstvo je, da bi se en dan najverjetneje to v vsakem primeru zgodilo, saj bi do Swanseea nekako mogla priti in ker se po avtocestah nisva vozila nama en malo bol dolgočasen dan ni ušel, razen če bi do tja res imela še en teden in se vozila čisto ob obali. In tudi na tako dolgem potovanju na slepo je normalno, da se ti zgodi tudi kaj takega, ne da odkrivaš vsak dan same neverjetne zanimivosti.
Zjutraj sva se še kar hitro odpravila s kampa. Včasih sva malo več časa posedala in kofetkala, včasih sva se hitro pospravila. Kakor nama je pasalo, sva bila na dopustu. Naletela vsa na še en grad(Lulworth castle), ki je zahteval vstopnino (6 funtov). Sva rekla, da greva ampak sva bila tokrat prezgodnja, se odpre šele ob desetih in se nama nekaj več kot pol ure ni dalo čakat. Presneto, mar bi dlje vlekla jutranjo kavo, ker je zgledal kar cool. Pa sva šla naprej in nekaj kilometrov stran ponovno naletela na table grad. Odpravila sva se pogeldat še tega a tokrat so ponujali ogled le hriba na katerem je nekoč sta grad. Ponujal pa se je prijeten sprehod, tudi za kužke. Ampak ker je Karin ravno dobro zadremala sva se odločila, da poiščeva kakšen drug kraj za sprehod in je tukaj ne budiva. Tako včerj, kot tukaj sva naletela na tablo ki je opozarjala, da lahko psa, ki preganja živali ustrelijo. Tega se je torej bala kolegica, ki se je čudila mojemu pogumu, da v Anglijo odpeljem pse. Ok opozorlia so in verjetno jim zakon to dovoljuje. Ampak naj omenim, da to res ne pomeni, da na naše pse prežijo kmetje in lovci in rangerji , da jih bodo postrelili. Je pa opcija, če pes preganja živali in vsak mora sam presoditi ali svojemu psu zaupa in ga spusti s povodca ali raje ne. Ni pa takih zakonov, kot pri nas, da psi MORAJO bit na povodcu. Dejansko so lahko uradno prosti. Samo na lastno odgovornost.
Potem sva naletela še na eno cerkvico, ki je pritegnila najino pozornost in kljub temu, da je Karin spala v avtu malo pokukala naokoli . Nisva šla daleč od avta in ga imela ves čas na očeh. Ravno toliko, da sva naredila nekaj fotk in opazila, da imajo pred vhodom posodico za pse. Precej drugače, kot sem navajena, ko pred vsemi cerkvami visijo table, da so psi prepovedani na njihovem ozemlju. Bravo. Še ena stvar mi je všeč pri njihovih cerkvah. (nisem verna, navdušuje me samo arhitetura.)Od znotraj niso nakičene s freskami ampak so preproste, z lesenimi stropovi. Meni precej prijetneje. Zanimovo v Angliji je to, da oni cerkve, če ne prinašajo dobička, prodajo v zasebno last. Zato je veliko cerkva naprodaj in nekatere imajo ljudje prirejene v domove, druge so prirejene v pube ... No ampak tukaj sva se ustavila le za 10 minut. Potem sva se podala na dolgo vožnjo po podeželju, ki tukaj pa res ni zanimivo za vožnjo skozi, saj so POVSOD ob cestah visoke žive meje, ki zastirajo pogled na sicer lepo okolico in razen grmovja in ozkih cest ne vidiš ničesar. Med temi grmovji je sicer kar nekaj tabel z oznakami pešpot ampak nikjer pa ne moreš pustiti avtomobila. Ker nismo vedeli, da bo tako smo spustili še eno možnost za vsaj malo sprehoda, ker nam ni bilo čisto zares všeč in potem ta dan do večera nismo naleteli na nič več takega in sem sklenila, da če je priložnost za sprehod, tud če ni najbol primeren čas v dnevu ali Karin spi (bomo pač počakali, da se zbudi), jo zagrabimo in gremo. Če naletimo potem na kak lep kraj bomo pač šli dvakrat. Boljše kot nobenkrat. Na koncu smo pristali v nekem rendom mestu že v Welsu in se sprehodili po plaži. Ker smo enostavno mogli iz avta. Karin je carica. Kljub temu, da s eje vozila cel dan je to stoično prenašala. Malo sva se igrali na zadnjih sedežih, malo peli, jedli, pa je šlo. Na mestne plaže, bolj kot ne po celem Welsu, psi ne smejo, grejo pa lahko potem od konca mest naprej in imajo kar lepe kos za sprehod. Od tega plažnega sprehoda smo bili samo vsi zares usrani, prav fin pa ta sprehod ni bil. No psom je bilo vseeno, samo da lahko letajo. In skačejo po nas, česar tokrat res nisem bila preveč vesela. Bil je čas, da poiščemo kamp. Navigacija nas je poslala še kar lep kos poti naprej oziroma celo malce s poti. Na srečo je vsaj kamp bil prijeten(Pont Kenys, 20funtov plus funt na psa). Malce bolj urejen kot prejšnji ampak ne preveč poln, tako smo imeli spet veliiiko prostora zase. Je pa imel ta kamp tudi urejeno sprehajališče za pse. Ograjeno, tako da si pse lahko mirno spustil, da so divjali. Prijetno res. To je bil prvi kamp, da sem si rekla, da bi pa lahko ostala celo več kot en dan in tudi okolica se mi je zdela, da ponuja dosti možnosti za raziskovanje. Ampak ker smo bili res že zelo blizu Swanseei in Zlatkotu, smo se odločili, da gremo naslednji dan k njemu in tam malo »počivamo« in se umirimo s potovanjem in za nekaj dni ustalimo.
Šele po surfanju na netu za nazaj sem ugotovila, da sva zgrešila precej cool plažo Durdle door pa Lulworth cove in še in še v bližini ker zanjo pač nisva vedela in sva lutala na blef. Seveda mi je malo(veliko) žal, ker se je izkazalo da je bil ta dan eden manj zanimivih, če ne skoraj nevšečen, saj sva večino dneva preživela v avtu v iskanju česa zanimivega pa nisva pravzaprav našla ničesar, spustila pa veliko lepih krajev. Ampak saj sva na poti vseeno videla veliko lepega, vsega pa itak nebi, se tolažim. Napačne poti kaj čes. Tokrat sem šla jaz s prstom po zemljevidu. Domnu gre to očitno boljše od mene. Plus priznam, da se mi je malo »mudilo« k Zlatkotu in sva zato krenila proti notranjosti, ne ostala ob morju. Ampak dejstvo je, da bi se en dan najverjetneje to v vsakem primeru zgodilo, saj bi do Swanseea nekako mogla priti in ker se po avtocestah nisva vozila nama en malo bol dolgočasen dan ni ušel, razen če bi do tja res imela še en teden in se vozila čisto ob obali. In tudi na tako dolgem potovanju na slepo je normalno, da se ti zgodi tudi kaj takega, ne da odkrivaš vsak dan same neverjetne zanimivosti.
Zjutraj sva se še kar hitro odpravila s kampa. Včasih sva malo več časa posedala in kofetkala, včasih sva se hitro pospravila. Kakor nama je pasalo, sva bila na dopustu. Naletela vsa na še en grad(Lulworth castle), ki je zahteval vstopnino (6 funtov). Sva rekla, da greva ampak sva bila tokrat prezgodnja, se odpre šele ob desetih in se nama nekaj več kot pol ure ni dalo čakat. Presneto, mar bi dlje vlekla jutranjo kavo, ker je zgledal kar cool. Pa sva šla naprej in nekaj kilometrov stran ponovno naletela na table grad. Odpravila sva se pogeldat še tega a tokrat so ponujali ogled le hriba na katerem je nekoč sta grad. Ponujal pa se je prijeten sprehod, tudi za kužke. Ampak ker je Karin ravno dobro zadremala sva se odločila, da poiščeva kakšen drug kraj za sprehod in je tukaj ne budiva. Tako včerj, kot tukaj sva naletela na tablo ki je opozarjala, da lahko psa, ki preganja živali ustrelijo. Tega se je torej bala kolegica, ki se je čudila mojemu pogumu, da v Anglijo odpeljem pse. Ok opozorlia so in verjetno jim zakon to dovoljuje. Ampak naj omenim, da to res ne pomeni, da na naše pse prežijo kmetje in lovci in rangerji , da jih bodo postrelili. Je pa opcija, če pes preganja živali in vsak mora sam presoditi ali svojemu psu zaupa in ga spusti s povodca ali raje ne. Ni pa takih zakonov, kot pri nas, da psi MORAJO bit na povodcu. Dejansko so lahko uradno prosti. Samo na lastno odgovornost.
Potem sva naletela še na eno cerkvico, ki je pritegnila najino pozornost in kljub temu, da je Karin spala v avtu malo pokukala naokoli . Nisva šla daleč od avta in ga imela ves čas na očeh. Ravno toliko, da sva naredila nekaj fotk in opazila, da imajo pred vhodom posodico za pse. Precej drugače, kot sem navajena, ko pred vsemi cerkvami visijo table, da so psi prepovedani na njihovem ozemlju. Bravo. Še ena stvar mi je všeč pri njihovih cerkvah. (nisem verna, navdušuje me samo arhitetura.)Od znotraj niso nakičene s freskami ampak so preproste, z lesenimi stropovi. Meni precej prijetneje. Zanimovo v Angliji je to, da oni cerkve, če ne prinašajo dobička, prodajo v zasebno last. Zato je veliko cerkva naprodaj in nekatere imajo ljudje prirejene v domove, druge so prirejene v pube ... No ampak tukaj sva se ustavila le za 10 minut. Potem sva se podala na dolgo vožnjo po podeželju, ki tukaj pa res ni zanimivo za vožnjo skozi, saj so POVSOD ob cestah visoke žive meje, ki zastirajo pogled na sicer lepo okolico in razen grmovja in ozkih cest ne vidiš ničesar. Med temi grmovji je sicer kar nekaj tabel z oznakami pešpot ampak nikjer pa ne moreš pustiti avtomobila. Ker nismo vedeli, da bo tako smo spustili še eno možnost za vsaj malo sprehoda, ker nam ni bilo čisto zares všeč in potem ta dan do večera nismo naleteli na nič več takega in sem sklenila, da če je priložnost za sprehod, tud če ni najbol primeren čas v dnevu ali Karin spi (bomo pač počakali, da se zbudi), jo zagrabimo in gremo. Če naletimo potem na kak lep kraj bomo pač šli dvakrat. Boljše kot nobenkrat. Na koncu smo pristali v nekem rendom mestu že v Welsu in se sprehodili po plaži. Ker smo enostavno mogli iz avta. Karin je carica. Kljub temu, da s eje vozila cel dan je to stoično prenašala. Malo sva se igrali na zadnjih sedežih, malo peli, jedli, pa je šlo. Na mestne plaže, bolj kot ne po celem Welsu, psi ne smejo, grejo pa lahko potem od konca mest naprej in imajo kar lepe kos za sprehod. Od tega plažnega sprehoda smo bili samo vsi zares usrani, prav fin pa ta sprehod ni bil. No psom je bilo vseeno, samo da lahko letajo. In skačejo po nas, česar tokrat res nisem bila preveč vesela. Bil je čas, da poiščemo kamp. Navigacija nas je poslala še kar lep kos poti naprej oziroma celo malce s poti. Na srečo je vsaj kamp bil prijeten(Pont Kenys, 20funtov plus funt na psa). Malce bolj urejen kot prejšnji ampak ne preveč poln, tako smo imeli spet veliiiko prostora zase. Je pa imel ta kamp tudi urejeno sprehajališče za pse. Ograjeno, tako da si pse lahko mirno spustil, da so divjali. Prijetno res. To je bil prvi kamp, da sem si rekla, da bi pa lahko ostala celo več kot en dan in tudi okolica se mi je zdela, da ponuja dosti možnosti za raziskovanje. Ampak ker smo bili res že zelo blizu Swanseei in Zlatkotu, smo se odločili, da gremo naslednji dan k njemu in tam malo »počivamo« in se umirimo s potovanjem in za nekaj dni ustalimo.
 |
| naravni tuneli |
 |
| z živimi mejami zaprte angleške podeželjske ceste |
Dan 6 (Usk, Swansea)
Na prospektnih, ki sva jih dobila na recepciji sem ugotovila, da sva v deželi Monmoutshire. Predno sva se odpeljala naprej sva šla na sprehod po pešpoti, ki vodi kar iz kampa ob reki in pašnikih. Ampak nisva prišla prav daleč, ker nas je ujel dež in smo predčasno zaključili. To je bil dejansko prvi dan, ko je deževalo. Smo imeli do sedaj kar srečo. Zares dobro za dež nismo bli opremljeni. Smo se opremili šele kasneje ker se je vreme skisalo. Pogledli smo še malo po prospektih in ugotovili, da na poti nazaj peljemo čez vasico Usk, ki ima spet grajske ruševine in se ustavili tam. Deževati je seveda prav po angleško nehalo pet minut po tem, ko smo se usedli v avto. Potem nas je čakalo prav prijetno nedeževno dopoldne v tem prijetnem mestecu. Potem smo se zares odpravili v Swanseo. Na poti sva se samo zapeljala skozi Bristol (pač veliko mesto za katerega si ne moreš vzet samo urice ampka cel dan ali dva ampak mene mesta večinoma itak ne ganejo in mi je vožnja skozi več kot dovolj), da lahko narediva kljukico in pozno popoldne našli Zlatkovo hišo. (Vmes smo se še malo dodatno vozili, ker sem v navigacijo naslov vtipkala narobe in nas je dopeljala na drugi konec mesta) Popoldanski sprehod smo naredili kar po njihovi okolici. Psi se tam rekreirajo kar skupaj z nogometaši na njihovem ogromnem nogometnem igrišču in po pešpoteh. Za koga, ki morda tale roman dejansko bere in ne ve kdo je Zlatko, pa se mu ne da prebit skozi deset let moje zgodovine tukaj. Je moj najboljši prijatelj, ki se je preselil v Swanseo s trebuhom za kruhom in tam našel svojo srečo in ljubezen. Ja iiii
Da smo imeli o čem govort so zavrteli eno Bridget. Itak. Karin pa je cele tri dni uživala v plezanju po stopnicah, ki jih doma še kar nimamo.
Na prospektnih, ki sva jih dobila na recepciji sem ugotovila, da sva v deželi Monmoutshire. Predno sva se odpeljala naprej sva šla na sprehod po pešpoti, ki vodi kar iz kampa ob reki in pašnikih. Ampak nisva prišla prav daleč, ker nas je ujel dež in smo predčasno zaključili. To je bil dejansko prvi dan, ko je deževalo. Smo imeli do sedaj kar srečo. Zares dobro za dež nismo bli opremljeni. Smo se opremili šele kasneje ker se je vreme skisalo. Pogledli smo še malo po prospektih in ugotovili, da na poti nazaj peljemo čez vasico Usk, ki ima spet grajske ruševine in se ustavili tam. Deževati je seveda prav po angleško nehalo pet minut po tem, ko smo se usedli v avto. Potem nas je čakalo prav prijetno nedeževno dopoldne v tem prijetnem mestecu. Potem smo se zares odpravili v Swanseo. Na poti sva se samo zapeljala skozi Bristol (pač veliko mesto za katerega si ne moreš vzet samo urice ampka cel dan ali dva ampak mene mesta večinoma itak ne ganejo in mi je vožnja skozi več kot dovolj), da lahko narediva kljukico in pozno popoldne našli Zlatkovo hišo. (Vmes smo se še malo dodatno vozili, ker sem v navigacijo naslov vtipkala narobe in nas je dopeljala na drugi konec mesta) Popoldanski sprehod smo naredili kar po njihovi okolici. Psi se tam rekreirajo kar skupaj z nogometaši na njihovem ogromnem nogometnem igrišču in po pešpoteh. Za koga, ki morda tale roman dejansko bere in ne ve kdo je Zlatko, pa se mu ne da prebit skozi deset let moje zgodovine tukaj. Je moj najboljši prijatelj, ki se je preselil v Swanseo s trebuhom za kruhom in tam našel svojo srečo in ljubezen. Ja iiii
Da smo imeli o čem govort so zavrteli eno Bridget. Itak. Karin pa je cele tri dni uživala v plezanju po stopnicah, ki jih doma še kar nimamo.
Dan 7 (Rossili /Gower)
Nekaj dni je bil naš vodič Zlatko in nam ni bilo treba lepot Walesa iskati na srečo. Prvi dan smo se odpravili na sprehod na peščeno plažo Rossili v Gowerju. Kar turistična točka in je bila kar gužva. Ampak ker je plaža kar velika in se večina nagužva na začetku je po nekaj metrih kar ok. Zlatko je rekel, da smo si naredili prostor s svojo avro. Torej glasnim Newbijem. Mudi pač. Kaj dosti ni za povedat. Kljub gužvi je lepo. In imeli smo sončno vreme. Toliko, da mso dan zaključili tudi s piknikom.
Nekaj dni je bil naš vodič Zlatko in nam ni bilo treba lepot Walesa iskati na srečo. Prvi dan smo se odpravili na sprehod na peščeno plažo Rossili v Gowerju. Kar turistična točka in je bila kar gužva. Ampak ker je plaža kar velika in se večina nagužva na začetku je po nekaj metrih kar ok. Zlatko je rekel, da smo si naredili prostor s svojo avro. Torej glasnim Newbijem. Mudi pač. Kaj dosti ni za povedat. Kljub gužvi je lepo. In imeli smo sončno vreme. Toliko, da mso dan zaključili tudi s piknikom.
Dan 8 (Brecon biacons park)
Brecon biacons park. Ne bom dosti zgubljala besed. Čudovita hribovita pokrajna z jezeri. Ljudi ni, je pa nešteto ovac, zato morajo biti psi res pod kontrolo. Če ne gre drugače na vrvici. Ob jezeru se niso zadrževale, zato smo lahko tam naše pse tudi malo bolj sprotili. Tla močvirnata, zato res dobra obutev ne škodi. V nasprotnem primeru se najbolj splača hodit kar bosonog. Vreme se je držalo, tako da smo uživali. Slike povejo vse. ( Smo pa zgubljali stvari. Naj omeni, da sem letos že uspela zgubit eno deko in en čevelj od Karin, ki sta mi padla izpod vozička, tokrat sem izgubila en domnov čevelj in Domen je zgubil fleksi. Tega smo našli, čevlja pa ne.
Brecon biacons park. Ne bom dosti zgubljala besed. Čudovita hribovita pokrajna z jezeri. Ljudi ni, je pa nešteto ovac, zato morajo biti psi res pod kontrolo. Če ne gre drugače na vrvici. Ob jezeru se niso zadrževale, zato smo lahko tam naše pse tudi malo bolj sprotili. Tla močvirnata, zato res dobra obutev ne škodi. V nasprotnem primeru se najbolj splača hodit kar bosonog. Vreme se je držalo, tako da smo uživali. Slike povejo vse. ( Smo pa zgubljali stvari. Naj omeni, da sem letos že uspela zgubit eno deko in en čevelj od Karin, ki sta mi padla izpod vozička, tokrat sem izgubila en domnov čevelj in Domen je zgubil fleksi. Tega smo našli, čevlja pa ne.
Dan 9 ( Mumbles, South gate )
Naju je Zlatko kar sama poslal razskovat South gate. Še prej sva se ustavila na rtu Mumbles, kjer nas je res do kože napralo. Medtem, ko smo se preoblačili in malicali v avtu in razmišljali, če bomo deževen dan namenili šopingu so se oblaki razkadili in posijalo je sonce. Tako smo šli vseeno v South gate. Nekako sme predvidevala, da bo sonce sijalo ravno te pol ure, ko smo se vozili tja ampak nam je namenilo celi dve uri in pol predno se jeulio spet ravno, ko smo se vrnili do avtomobila. Jej. Tu je parkrišče plačljivo ampak je vredno vsakega penija. Klifi in plaže so čudovite. Verjetno zaradi vprašljivega vremena malo manj obljudene. Vseeno ni šlo brez da bi se še enkrat ustavili v mestu Swansea kjer se je Domen spet izgubil v antikvariatu, midve pa sva odšli po škorenčke za Karin. Stari so ostali doma. Itak so premajhni. Iz trgovine sva odnesli še pametnega medvedka za katerega sva plačali 16€, medtem ko bi v Sloveniji 50, pa še v angleščini je, da bo punca lahko razvijala male sive celice širše kot samo v slovenščini. Mi je žal, da jih nisem nakupila več, bi jih lahko podarjala za rojstne dneve. Samo se kaj tako briljantnega nisme spomnila dovolj zgodaj. In še en poceni skiro in še eno knjigico v angleščini. Dobro, da imamo velik avto ker Domen se je pa vrnil s celo škatlo knjig.
ps. Našla čevelj od Domna.
Naju je Zlatko kar sama poslal razskovat South gate. Še prej sva se ustavila na rtu Mumbles, kjer nas je res do kože napralo. Medtem, ko smo se preoblačili in malicali v avtu in razmišljali, če bomo deževen dan namenili šopingu so se oblaki razkadili in posijalo je sonce. Tako smo šli vseeno v South gate. Nekako sme predvidevala, da bo sonce sijalo ravno te pol ure, ko smo se vozili tja ampak nam je namenilo celi dve uri in pol predno se jeulio spet ravno, ko smo se vrnili do avtomobila. Jej. Tu je parkrišče plačljivo ampak je vredno vsakega penija. Klifi in plaže so čudovite. Verjetno zaradi vprašljivega vremena malo manj obljudene. Vseeno ni šlo brez da bi se še enkrat ustavili v mestu Swansea kjer se je Domen spet izgubil v antikvariatu, midve pa sva odšli po škorenčke za Karin. Stari so ostali doma. Itak so premajhni. Iz trgovine sva odnesli še pametnega medvedka za katerega sva plačali 16€, medtem ko bi v Sloveniji 50, pa še v angleščini je, da bo punca lahko razvijala male sive celice širše kot samo v slovenščini. Mi je žal, da jih nisem nakupila več, bi jih lahko podarjala za rojstne dneve. Samo se kaj tako briljantnega nisme spomnila dovolj zgodaj. In še en poceni skiro in še eno knjigico v angleščini. Dobro, da imamo velik avto ker Domen se je pa vrnil s celo škatlo knjig.
ps. Našla čevelj od Domna.
Dan 10 ( Cardif , neznana polja, Abinger Hammer vilage )
Zjutraj smo se poslovili od Zlatkota (ja nalašč sem napisala narobe, ker se mi Zlatka sliši čudno pa naj bo še tako bolj pravilno) Swanseo smo zapustili v dežju in upanju, da ne bo cel dan tako. Zaplejali smo se skozi Cardif, da smo še tam naredili kljukico inse spet vozili med grmovji po ozkih cestah. Tokrat smo izkoristili naključno najdeno polje, ki je ponujalo možnost za sprehod. Vreme se nas je usmililo in res je izza oblakov pokukalo sonce. Tako smo si lahko za debeo uro pretegnili nožice. Potem smo se podali na drugo točko, ki sem si jo doma označila kot zanimivo. Abinger Hammer vilage. Saj ne rečem, čist simpatična ampak kaj dosti je ni bilo. Mene osebno je recimo bolj navdušilo mestece darking. Smo se pa vseeno ustavili malo nazaj od te Abinger Hammer v pubu in si privoščili še en drag angleški hamburger in eno domače pivce. (V osnovi me je Anglija navdušila kar se cen tiče, nič se mi ni delo preveč drago, prehranjevali smos e itak tako kot doma, iz Lidla. Samo če greš ven jest te pa vseeno malo oberejo. ) Predvsem smo se ustavili ker so imeli igrala in smo Karin privoščili malo zabave.
Spet je bil čas za iskanje kampa. Ni bilo prav pozno a kam kamor smo prišli je imel že zaprto recepcijo. Tu sva ugotovila, da lahko vseeno postaviš šotor, piše na recepciji. To je bil prvi kam, ki mi dejansko ni bil všeč. Pa nisem zahtevna ampak ta je res zgledal tak zapuščen. Ker sva bila prepozna bi mogla pustit avto zunaj in nosit vso robo do šotora kar daleč. Pa nekaj je je bilo za noč obvezne, ker je bilo hladno. Imela pa sva še eno težavo. Ta dan je res močno pihalo in šotor zapiralo(slaba stran sicer nadvse priročnih 2 seconds šotorov), jaz pa nisem s seboj vzela klinov, ker ponavadi šotora ne zabijam in o tem nisem razmišljala. Ne me spraševat zakaj klini niso ves čas v šotoru. Zaradi vetra se nama je dejansko zdelo malce nevarno spat v nefiksiranem šotoru in sva razmišljala kako bi spala v avtu. Pomislila sme celo, če bi si za eno noč našli sobo. Ampak cene v Innih so kar nore. Od 120 funtov na noč. Pa sem se spomnila, da lahko pa zloživa vso robo v šotor, tako ga sigurno ne bo odpihnilo, mi pa lahko spimo v avtu. Ampak ne v tem kampu. Raje kar nekej v divjini.
Ker je bil za naslednji dan obljubljeno obisk vasice Arundle smo se opeljali v tisto smer in vmes naleteli še na en kamp (Ship & Ancora marina campsite ) kjer sva še ravno ujela receptorko. Zelo prijazna in klepetava gospa. Pa tudi ostali tu so bili kar družabni. Fantek, ki ni maral psov ampak sem mu pa vseeno mogla skos kazat svoje. Jasno sem si zadala, da spremenim njegov odnos in z mojimi kužki, ki s trikci vedno zabavajo mi je to kar dobro uspevalo. Pa družinica s tremi otroki, ki so tudi hodili občudovat kužke. Meni jasno ni bilo težko.
Ta kamp me je najbolj navdušil od vseh. Psov dodatno niso računali, računajo pa otroke ne glede na starost. Ampak ni razlike kdo je imenovan na računu. Cena je zmeraj približno enaka. Tukaj smo odšteli 23,5 futov. Imeli so super otroško igrišče in tudi zaprto sprehajališče za pse pa takoj iz kampa tudi možnst za sprehod ob rečici kjer se baje celo da tudi videt tjulne, ki smo jih v Swansei zgrešili. No tudi kle jih nismo videli ampak lahko bi jih ane. Spet mi je bilo kar žal, da morava že naslednji dan naprej, saj sva imela rezerviran kamp v Dowerju. Sussex je še ena pokrajna kamor bi se z veslejem vrnila in tam ostala veliko več dni. Morda bi se bilo zanimivo vrniti pozimi, morda celo za božične praznike. Nekoč zagotovo. Domen je težavo s klini rešil po Macgyversko in šotor pritrdil kar z drevesnimi vejicami, ki so zelo dobro držale. Vseeno sva naslednji dan v recepciji kupila nekaj klinov. Ko so jih ravno imeli.
Spet je bil čas za iskanje kampa. Ni bilo prav pozno a kam kamor smo prišli je imel že zaprto recepcijo. Tu sva ugotovila, da lahko vseeno postaviš šotor, piše na recepciji. To je bil prvi kam, ki mi dejansko ni bil všeč. Pa nisem zahtevna ampak ta je res zgledal tak zapuščen. Ker sva bila prepozna bi mogla pustit avto zunaj in nosit vso robo do šotora kar daleč. Pa nekaj je je bilo za noč obvezne, ker je bilo hladno. Imela pa sva še eno težavo. Ta dan je res močno pihalo in šotor zapiralo(slaba stran sicer nadvse priročnih 2 seconds šotorov), jaz pa nisem s seboj vzela klinov, ker ponavadi šotora ne zabijam in o tem nisem razmišljala. Ne me spraševat zakaj klini niso ves čas v šotoru. Zaradi vetra se nama je dejansko zdelo malce nevarno spat v nefiksiranem šotoru in sva razmišljala kako bi spala v avtu. Pomislila sme celo, če bi si za eno noč našli sobo. Ampak cene v Innih so kar nore. Od 120 funtov na noč. Pa sem se spomnila, da lahko pa zloživa vso robo v šotor, tako ga sigurno ne bo odpihnilo, mi pa lahko spimo v avtu. Ampak ne v tem kampu. Raje kar nekej v divjini.
Ker je bil za naslednji dan obljubljeno obisk vasice Arundle smo se opeljali v tisto smer in vmes naleteli še na en kamp (Ship & Ancora marina campsite ) kjer sva še ravno ujela receptorko. Zelo prijazna in klepetava gospa. Pa tudi ostali tu so bili kar družabni. Fantek, ki ni maral psov ampak sem mu pa vseeno mogla skos kazat svoje. Jasno sem si zadala, da spremenim njegov odnos in z mojimi kužki, ki s trikci vedno zabavajo mi je to kar dobro uspevalo. Pa družinica s tremi otroki, ki so tudi hodili občudovat kužke. Meni jasno ni bilo težko.
Ta kamp me je najbolj navdušil od vseh. Psov dodatno niso računali, računajo pa otroke ne glede na starost. Ampak ni razlike kdo je imenovan na računu. Cena je zmeraj približno enaka. Tukaj smo odšteli 23,5 futov. Imeli so super otroško igrišče in tudi zaprto sprehajališče za pse pa takoj iz kampa tudi možnst za sprehod ob rečici kjer se baje celo da tudi videt tjulne, ki smo jih v Swansei zgrešili. No tudi kle jih nismo videli ampak lahko bi jih ane. Spet mi je bilo kar žal, da morava že naslednji dan naprej, saj sva imela rezerviran kamp v Dowerju. Sussex je še ena pokrajna kamor bi se z veslejem vrnila in tam ostala veliko več dni. Morda bi se bilo zanimivo vrniti pozimi, morda celo za božične praznike. Nekoč zagotovo. Domen je težavo s klini rešil po Macgyversko in šotor pritrdil kar z drevesnimi vejicami, ki so zelo dobro držale. Vseeno sva naslednji dan v recepciji kupila nekaj klinov. Ko so jih ravno imeli.
Dan 11 (Arundel)
Zjutraj sme si privoščila eno umirjeno kavo, predno sem pospravila potem smo šli na sprehod po kanalu ob rečici, saj smo se nameravali odpraviti na ogled gradu in vasice Arundle, kjer bodo morali biti psi na povodcih in ne bodo mogli noreti. Ampak potem ni bilo tako hudi saj v grad zaradi psov nismo mogli. Ker je veliko ogleda po notranjosti gradu psi notri ne smejo. Niti na vrtove. Tako smo se sprehodili po romantični, zgodovinski vasici in odkrili nekaj poti, kjer so lahko kužki malo potekali tudi prosto. Domna je spet posrkalo nekaj antikvariatov od koder jasno spet ni prišel praznih rok, pa še jaz sem se malo založila. Brali res bomo.
Dower, kjer smoimeli rezerviran kamp (Little satmar, Keat farm za 26 funtov na noč) za zdnji dve noči na otoku je bil oddaljen 150kilometrov in zato smo izjemoma skočili na avtocesto. Privoščili smo si žarček, če smo to reč že vozili vso pot s seboj. Se je pa ohladilo inje bilo kar konkretno hladno. Ta kamp je načeloma namenjen mobilnim hišicam in kampejem, za šotoriste imajo namenjen le manjši travnik. Sicer pa je prijeten in poleg kampa so polja kjer so označene pešpoti.
Dan 12 (White cliffs of Dower)
Prvi kamp, kjer mi ni bilo treba podirat šotora zato sem si res vzela čas za jutranji obred. Kolikor je to pač mogoče ob treh psih in otroku. Pa pri psih še gre, jih pač za pol ure zapreš. Malo pa »podtakneš« očetu kaj pa. Potem smo se odpravili do gradu nad Dowerjem, kjer smo naleteli na enako težavo kot v Arundle. S psi ne gre. Malce sem bila razočarana ker v enega od teh ogromnih gradov bi vseeno šla. Angleži imajo kar nekaj v celoti ohranjenhi gradov. Sem vajena bol ruševin.
Ampak kar se samega preživetega dne tiče mi pa ni žal. Ker smo potem odšli na White clifs kjer so psi veliko bolj uživali, jaz pa najbrž vseeno tudi. Zaradi takih pogledov sem pravzaprav želela v Anglijo. In zaradi njihovih vasic. Cel sprehod nas je spremljalo sonce, čeprav so se oblaki nevarno bližali. Ampak skriti s eni bilo kam, zato nas je spet ujel dež. Presneto, pa ravno sem posušila superge. In to ravno otliko, da nas je zmočilo, saj smo bili že čisto na koncu sprehoda. Po tej izkušnji sva si končno tudi midva nabavila palerine. (Za Karin smo dežni komplet kupili že pre). Tudi če zadnji dan, saj tudi k nam prihaja jesen. Potem je celo popoldne deževalo. Ča smo zapravili malo po trgovinah, malo še z ogledovanjem okolice z avta in šekar zgodaj odšli spat, saj smo imeli zgodaj zjutraj trajekt. Spotoma sem sredi popoldneva ugotovila, da nilkjer ni mojega mobitela. Domen je obrnil cel avto, nikjer v kampu ga ni bilo, na recepcijo ga ni prinesel nihče, vem da ga na izlet nisem vzela ... je pa zvonil. Res čudno. Prepričana sem bila, da je nekje v avtu čeprav ga ni bilo NIKJER. Ah sem si rekla, bo pa vsaj izgovor za novega z dobrim fotoaparatom. Čeprav sem denar zapravila za dopust, tako da ni lih najboljši čas. Zadnja noč je bila še hladnejša kot ostale in ni mi pomagala niti moja super za minus neskončno stopinj topla spalka. Zmrzovala sem. Karin pa je dejansko spala boljpe kot katerokoli noč prej v svoji topli ovčki.
Zjutraj sme si privoščila eno umirjeno kavo, predno sem pospravila potem smo šli na sprehod po kanalu ob rečici, saj smo se nameravali odpraviti na ogled gradu in vasice Arundle, kjer bodo morali biti psi na povodcih in ne bodo mogli noreti. Ampak potem ni bilo tako hudi saj v grad zaradi psov nismo mogli. Ker je veliko ogleda po notranjosti gradu psi notri ne smejo. Niti na vrtove. Tako smo se sprehodili po romantični, zgodovinski vasici in odkrili nekaj poti, kjer so lahko kužki malo potekali tudi prosto. Domna je spet posrkalo nekaj antikvariatov od koder jasno spet ni prišel praznih rok, pa še jaz sem se malo založila. Brali res bomo.
Dower, kjer smoimeli rezerviran kamp (Little satmar, Keat farm za 26 funtov na noč) za zdnji dve noči na otoku je bil oddaljen 150kilometrov in zato smo izjemoma skočili na avtocesto. Privoščili smo si žarček, če smo to reč že vozili vso pot s seboj. Se je pa ohladilo inje bilo kar konkretno hladno. Ta kamp je načeloma namenjen mobilnim hišicam in kampejem, za šotoriste imajo namenjen le manjši travnik. Sicer pa je prijeten in poleg kampa so polja kjer so označene pešpoti.
Dan 12 (White cliffs of Dower)
Prvi kamp, kjer mi ni bilo treba podirat šotora zato sem si res vzela čas za jutranji obred. Kolikor je to pač mogoče ob treh psih in otroku. Pa pri psih še gre, jih pač za pol ure zapreš. Malo pa »podtakneš« očetu kaj pa. Potem smo se odpravili do gradu nad Dowerjem, kjer smo naleteli na enako težavo kot v Arundle. S psi ne gre. Malce sem bila razočarana ker v enega od teh ogromnih gradov bi vseeno šla. Angleži imajo kar nekaj v celoti ohranjenhi gradov. Sem vajena bol ruševin.
Ampak kar se samega preživetega dne tiče mi pa ni žal. Ker smo potem odšli na White clifs kjer so psi veliko bolj uživali, jaz pa najbrž vseeno tudi. Zaradi takih pogledov sem pravzaprav želela v Anglijo. In zaradi njihovih vasic. Cel sprehod nas je spremljalo sonce, čeprav so se oblaki nevarno bližali. Ampak skriti s eni bilo kam, zato nas je spet ujel dež. Presneto, pa ravno sem posušila superge. In to ravno otliko, da nas je zmočilo, saj smo bili že čisto na koncu sprehoda. Po tej izkušnji sva si končno tudi midva nabavila palerine. (Za Karin smo dežni komplet kupili že pre). Tudi če zadnji dan, saj tudi k nam prihaja jesen. Potem je celo popoldne deževalo. Ča smo zapravili malo po trgovinah, malo še z ogledovanjem okolice z avta in šekar zgodaj odšli spat, saj smo imeli zgodaj zjutraj trajekt. Spotoma sem sredi popoldneva ugotovila, da nilkjer ni mojega mobitela. Domen je obrnil cel avto, nikjer v kampu ga ni bilo, na recepcijo ga ni prinesel nihče, vem da ga na izlet nisem vzela ... je pa zvonil. Res čudno. Prepričana sem bila, da je nekje v avtu čeprav ga ni bilo NIKJER. Ah sem si rekla, bo pa vsaj izgovor za novega z dobrim fotoaparatom. Čeprav sem denar zapravila za dopust, tako da ni lih najboljši čas. Zadnja noč je bila še hladnejša kot ostale in ni mi pomagala niti moja super za minus neskončno stopinj topla spalka. Zmrzovala sem. Karin pa je dejansko spala boljpe kot katerokoli noč prej v svoji topli ovčki.
Dan 13 (Brugge, Bruselj)
Ob 7h zjutraj sva že stala v vrsti za na trajekt. S te strani je za čakajoče boljše poskrbljeno, saj imajo shoping od koder sva poleg kave odnesla še zadnjo knjigo. 3 ure kasneje smo pristali na francoskih tleh. Bye bye čudoviti otok, kjer sem se počutila kot doma. Malo pa se vseeno veselim povratka na celino, kjer sem upala na malce toplejše vreme. Plan je bil, da se do doma odpeljeva v malce počasnejšem tempu in se še kje ustaviva. Sicer prav tako, kot nama paše, po stranskih cestah in vasicah nebi šlo ker bi do doma na tak način rabila cel mesec pa vseeno sva msilila pot razdeit še na kake tri dni. Ampak ko sva se vozila skozi Francijo in Belgijo je kar deževalo in deževalo. Odpeljali smo se še do 3. V naprej zamišljene točke. Mesta Brugge, ki sem si ga jaz predstavljala precej manjšega. Center je bil precej poln ljudi, zato se nam ni dalo zares ustavljati tam. Smo se pa za kratek čas ustavili v parku na robu centra. Kljub temu, da ni majhna vasička mapka kar konkretno mesto mi je bil všeč. Če bom kdaj potovala bol po Belgiji si bom vsekakor vzela več časa zanj. Morda, če bom tam celo brez psov, ker s psi se mi po mestih res ne da hoditi.
Domen si je želel videti evropsko prestolnico zato sva se zapeljala skozi Bruselj. Ogromno mesto kjer sva se pač znašla v zastojih. Domen je videl svoje mesto, jaz pa sme malce trpela. Če česa ne maram je to stanje v prometni gužvi. Ampak ok, spet za ljubezen pa to. Ker dežja kar ni bilo konec, predvsem pa se temperature niti ćez dan niso dvignile nad 17 stopinj in vreme tudi za prihodnji dan ni kazalo nič boljše sva se odločila, da nima nobenega smisla, da ponoči zmrzujemo v šotoru, čez dan pa se cele dni vozimo v avtu, sva se odločila, da skrajšamo počitnice in se čez noč odpeljemo domov. Tako smo se ustavili v rendom kraju, kjer smo pretegnili noge in hrbtenice inmalce utrudili Karin ampak kraj ni bil zares zanimiv in nisem niti gledalakje smo. In smo se odpleljali proti domu. Malo mi je bilo hudo, ker mso šli domov prej. Ampak v resnici je bila pred nama tako dolga pot, da bi se mogla voziti po avtocesti in z avtoceste iskat zanimive kraje kjer bi preživeli dan, to pa je kar težko, če nimaš nobene ideje kjeje kaj zanimivega. Zanimive stvari najdeš, če se voziš po stranskih cestah in se pač pelješ mimo. Bova šla drugič samo v belgiji, pa smao v Nemčijo, pa samo na nizozemsko pa samo v Avstrijo ...
Ob 7h zjutraj sva že stala v vrsti za na trajekt. S te strani je za čakajoče boljše poskrbljeno, saj imajo shoping od koder sva poleg kave odnesla še zadnjo knjigo. 3 ure kasneje smo pristali na francoskih tleh. Bye bye čudoviti otok, kjer sem se počutila kot doma. Malo pa se vseeno veselim povratka na celino, kjer sem upala na malce toplejše vreme. Plan je bil, da se do doma odpeljeva v malce počasnejšem tempu in se še kje ustaviva. Sicer prav tako, kot nama paše, po stranskih cestah in vasicah nebi šlo ker bi do doma na tak način rabila cel mesec pa vseeno sva msilila pot razdeit še na kake tri dni. Ampak ko sva se vozila skozi Francijo in Belgijo je kar deževalo in deževalo. Odpeljali smo se še do 3. V naprej zamišljene točke. Mesta Brugge, ki sem si ga jaz predstavljala precej manjšega. Center je bil precej poln ljudi, zato se nam ni dalo zares ustavljati tam. Smo se pa za kratek čas ustavili v parku na robu centra. Kljub temu, da ni majhna vasička mapka kar konkretno mesto mi je bil všeč. Če bom kdaj potovala bol po Belgiji si bom vsekakor vzela več časa zanj. Morda, če bom tam celo brez psov, ker s psi se mi po mestih res ne da hoditi.
Domen si je želel videti evropsko prestolnico zato sva se zapeljala skozi Bruselj. Ogromno mesto kjer sva se pač znašla v zastojih. Domen je videl svoje mesto, jaz pa sme malce trpela. Če česa ne maram je to stanje v prometni gužvi. Ampak ok, spet za ljubezen pa to. Ker dežja kar ni bilo konec, predvsem pa se temperature niti ćez dan niso dvignile nad 17 stopinj in vreme tudi za prihodnji dan ni kazalo nič boljše sva se odločila, da nima nobenega smisla, da ponoči zmrzujemo v šotoru, čez dan pa se cele dni vozimo v avtu, sva se odločila, da skrajšamo počitnice in se čez noč odpeljemo domov. Tako smo se ustavili v rendom kraju, kjer smo pretegnili noge in hrbtenice inmalce utrudili Karin ampak kraj ni bil zares zanimiv in nisem niti gledalakje smo. In smo se odpleljali proti domu. Malo mi je bilo hudo, ker mso šli domov prej. Ampak v resnici je bila pred nama tako dolga pot, da bi se mogla voziti po avtocesti in z avtoceste iskat zanimive kraje kjer bi preživeli dan, to pa je kar težko, če nimaš nobene ideje kjeje kaj zanimivega. Zanimive stvari najdeš, če se voziš po stranskih cestah in se pač pelješ mimo. Bova šla drugič samo v belgiji, pa smao v Nemčijo, pa samo na nizozemsko pa samo v Avstrijo ...
Dan 14 ( home sweet home )
9 zjutraj. Pa smo doma. Za nami je čudovitih 14 dni, 8 držav, skoraj 5000 km. Hiša še stoji, trava je visoka ... In ko sem pripravljala zajtrk sem v škatli od kosmičev našla tudi svoj telefon. Presneto, še nekaj časa ne bo novega ;).
9 zjutraj. Pa smo doma. Za nami je čudovitih 14 dni, 8 držav, skoraj 5000 km. Hiša še stoji, trava je visoka ... In ko sem pripravljala zajtrk sem v škatli od kosmičev našla tudi svoj telefon. Presneto, še nekaj časa ne bo novega ;).
Povzetek:
- Anglija je ena psom bolj prijaznih držav Res je, da imajo ozanke, da lahko ustrelijo psa, če preganja živali ampak to ne pomeni, da kar prežijo na njih. Res je, da imajo veliko ograjenih zasebnih površin ampak imajo vzporedno zelo dobro označene pešpoti, kjer lahko s psom mirno hodiš in ga tudi spustiš, da prosto teka. Če mu seveda zapuaš, da ne bo šel preganjat ovc itd
- Kampi so poceni, cene ki smo jih plačali so bile med 22 in 28 funtov (uradno je v kampih število psov omejeno ampak nikjer niso komplicirali. Baje zna bit malo več težav spomladi ker imajo živali mladiče in se lahko mlade ovce, ... sprehajajo po kampu. Večina kampov je namreč predelanih kmetijskih zemljišč, ki so še zmeraj deli funkcionalnih kmetij.)
- Bencin ni pretirano drag, cestnin ni
- Na celi poti smo obiskali 3 v naprej določene točke, ostalo smo odkrivali sproti. In bili večinom anavdušeni.
- Potovanje s psi in otrokom niso počitnice, je potovanje. Po koncu dneva, ko prideš v kamp se ne moreš enostavno usest in uživat ampak je akcija še naprej. Najhujše je, ker sem si želela it s Karin na igrišče istočasno pa se igrat s kužki in to ne gre. Sem bila malo razdvojena, pa sem vseeno na koncu zmogla oboje. In kljub temu, da je tako potovanje dejansko malo naporno neizmerno uživala.
- število odigranih namiznih iger na tem dopustu: Žal nič. Karin je hodila spat ko je zašlo sonce, torej kar po deseti uri in z njo sem utrujena mrknila tudi jaz.
- Število prebranih knjig: 5 strani.
- Ševilo kuplnjenih knjig: 1000. Namesto običajnih spominkov sva namreč obredla vse antikvariate :D
- Vreme: prve dni smo imeli srečo, je bilo supo. Potem pa po angleško vsak dan sonce in dež. Torej je potrebne veliko rezerven obleke in predvsem palerine, ker zaradi vetra dežnik bol malo pomaga.
- Iskanje vsak večer drugega kampa zna biti včasih malce naporno in skoraj adrenalinsko, če bomo našli kaj primernega, čeprav se v skrajni sili še zmeraj da prespat v avtu, kljub velikemu številu potnikov.
- Vožnja po levi strani ceste: Večinoma je vozil dome, ker je lepo osvojil krožišča itd in se nisem preveč silila. Sem pa nekaj metrov odpeljala tudi sama. Pa se ni zares težko navadit. Kar gre, samo moraš pa vseeno skos malo mislit, da si na levi. Bolj kot to je treba vedet, da oni nimajo omejitev v km/h ampak miljah in tu sva bila bol zmedena, dokler nisva pogruntala za kaj gre, ker s enama je zdelo, da imajo nenavadno nizke omejitve :D. Samo na to te noben ne opozarja, vsi govorijo samo o tej levi strani.
- ugotovitve: naslednjič res potujemo brez cilja. Tokrat smo nekako želeli priti do Swansee, čerpav smo rekli, da če ne bomo pač ne bomo, sem vseeno malo silila tja. Ampak s tem, ko imaš cilj res včasih malo preveč na silo hitiš. Saj vem, da sme to že enkrat rekla. Ampak zdaj pa res. Ali gremo na roadtrip brez cilja ali se odpelejmo direktno na cilj in smo tam.
- Cena takšnega potovanja: Pod tisoč€ Res ne vem zakaj ljudje še hodijo na dopust na Hrvaško???
Interesantno, vendar menim, da tudi naporno... Pa še nekaj: nobene bahavosti z avtom, ker vidim vašo dacio... Ker se jih še veliko dela norce iz teh avtomobilov...
OdgovoriIzbrišiIn zanimiv zapis.