KO IMA PES POLNO RIT VSEGA

Enkrat sem že pisala o kulinaričnih muhah moje Nike in celo svojih dvomih o tem, da bi zadostila njenemu izbranemu okusu in ji ponudila kaj boljšega. V resnici sem to že preizkusila pri Benu in ugotovila, da to vodi le še v bolj in bolj izbirčnega psa. Ker pa želim požrešnega psa, ki mu bo hrana motivacija za delo nikakor ne mislim dopustit, da bi do tega prišlo. Mala izbirčnica se trenutno obnaša tako, kot, da jo bo skleda ugriznila. Vendar pa je jasno, da je njena kraljevska ritka enostavno prepolna. Nisem edina, ki je prišla do te ugotovitve. Tudi Nina je malo TiŠan v prvih mesecih hranila preveč in mala je sicer nekaj jedla, prave požrešnosti pa ni pokazala. Dokler ni Nina odkrila, da jo enostavno preveč hrani in ko je obrok malce zmanjšala je mala postala še kako požrešna. Zdi se, kot, da je imeti vedno malce lačnega psa kruto. Pa ni, če hočeš požrešnega psa, dobrega za šolanje tako pač mora biti. Jaz pa grem stavit, da pes, ki se obnaša tako, kot se na zgornjem posnetku Nike nikakor ni lačen. Jaz že nebi bila tako izbirčna, če bi bila lačna. Sploh ne do hrane, ki jo sicer jem ampak mi ravno zdaj pa malo ne paše. Ker dva dni prej jo je jedla z veseljem, dva dni kasneje pa prav tako. Ne nasedajte prosečim lepim učkom, ki vas le presneto dobro vrtijo okoli tačk, ko jim ponnudite nekaj boljšega.

Na prijetnem sprehodu po meni zelo ljubem Šobcu naletim na tole.

Taka stvar me res razjezi. In ni bilo prvič, da je koš za smeti, ki je zelo jasno namenjen pasjim iztrebkom, saj ima ušesa in na njem na veliko piše WC poln plastenk in kaj jaz vem česa. Ali so ljudje res tako leni, da se jim ne da poiskat naslednjega koša, ali je res tako težko odnest tisto plastenko ali tetrapak drugam? Če so lahko nosili polno, ali je res težko odnest še prazno? Pa ko so koši tam naokrog res na gosto nametani. Potem pa ljudje od pesjanarjev pričakujejo, da bodo povsod vedno skrbeli, da jih naši psi ne bodo motili, da ne bodo lajali, se podili med njimi, da se ne kopajo v isti vodi, kot oni, ker se bo zgodilo ne vem kaj, jim bo odpadla kakšna dlaka ali kaj? In seveda, povsod moramo pobirat pasje iztrebke. Zakaj bi jaz pobirala pasje kakce, da ne bojo motili gospode, če potem ta gospoda s svojimi smetmi zapolni "smetnjak naših kužkov". Zaradi takšnih stvari se bom še manj sekirala, ko se bojo moji psi poleti veselo kopali po vseh jezerih in vodah, kjer se iz neznanih razlogov NE SMEJO! Kako včasih ne maram človeške rase.

Naslovnica Kinologa

Že ko je bila še čisto majhna, sem vedela, da je velik potencial, lepa, fotogenična, fotografski aparati so jo kar sami iskali in si želeli zabeležiti njeno lepoto na spominsko kartico, tiskalniki so koprneli po tem, da bi tiskali fotografije z njeno podobo, ljudje so me ustavljali na ulici, da bi jo lahko občudovali, mlade gospodične so ob pogledu nanjo vzdihovale, zdaj pa je končno tu, kjer je njeno mesto, na vrhu, na naslovnici, Amromeka Abella Bee, naslednji prekmurski top model :D

Izvir Završnice in Zelenica sta tako prijetna, da se tja kar pogosto odpravim. Da mi ni preveč dolgčas pa vsakič po drugi poti. Tokrat sem sicer načrtovala nadaljnji vzpon na Roblek a sem izlet vseeno zaključila na Izviru Završnice. Še do Zelenice nismo uspeli priti. Ker sem odšla gor po poti, po kateri še nisem šla. Nekaj časa bom potrebovala, da bom dojela zakaj točno so oznake v hribih. Na spletni strani hribi.net te sicer opozorijo, da se za vzpon na Završnico odpelji mimo table, ki te usmeri tja, a ker ne morem iz svoje kože, sem rekla "dobro, gremo pogledat kakšna je pot od tam od koder te usmerjajo table." Napaka! Iz Tinčkove koče je vzpon na izvir Završnice dolg 45 minut, če pustiš avto malo nižje pa kako uro in pol. Ampak po poti kjer smo šli včeraj mi smo do koče na izviru Završnice porabili tri ure in ker je bila ura, ko smo prispeli do oče že pozna, smo tu izlet zaključili in se vrnili nazaj. Na poti smo prečkali več lepih planin, med njimi Sevško Zabreško planino ki me je navdušila. Koča je bila zaprta, zato ljudi ni bilo. Uživali smo v samoti in miru in čudovitem razgledu na blejsko jezero. Vesela sem bila, da smo se "izgubili" in šli po novi poti. Vendar pa se je pot naprej precej zavlekla skozi pisan gozd. Gozdnat del se je končal pri Tinčkovi koči od koder sem prvotno hotela štartat. In še vedno nas je čakalo 45 minut do izvira Završnice. Od tu naprej je pot oteževal še sneg, ki je bil na nekaterih delih na pol stopljen na nekaterih delih pa zaledenel. Snega tokrat res nisem bila vesela. Počasi se navajam na pomlad, se je zelo veselim in sem res uživala na zeleni in sončni Zabreški planini, medtem, ko me je sonce zaradi snega, od katerega se je odbijalo, bolj motilo, kot ne. Vem pa, kako čudovita zna biti Smokuška planina, ko snega tam ni. Ampak vseeno smo se imeli lepo. Naslednjič se do Tinčkove koče odpeljem in grem res na Roblek.

tekma, tekma, tekmica

Današnja tekma v Avstrijskem Pottendorfu si zasluži veliko komentarjev. Žal ne, ker bi bila tako dobra. Na 240 km oddaljeno tekmo smo se odpeljali, priznam, ker sta bila dva agility teka. To je dobro iz dveh razlogov. Prvi je ta, da je bilo tako več možnosti, da dobimo še zadnji pogoj za napredovanje v višjo kategorijo. Ta želj se nam ni uresničila. Prvi tek sva sicer odtekli precej lepo a je imela res trapasto izogibanje in tako ali tako preskočeno cono. Cone, tekoče cone, mora mnogih agilitašev. Preizkušam nov način, kako jo to naučit. Tokrat gre zares, trenirali bomo vsak dan, če bo treba, to je treba spraviti v red, ker ni ničemur več podobno. Drugi razlog zakaj sta dva agility teka fina je, da mi je agility bolj zabaven od jumpinga. Za teči in za gledati. Tokrat pač ni bilo tako. Vseh šest tekov je izgledalo praktično enako. Brez kakšnih večjih dodatkov v težavnosti, samo sem in tja je sodnik obrnil številke. Si rečem dobro, če je naredil tako,da so si bili podobni prvi trije teki, ampak tokrat so bili drugi trije teki skoraj identični prvim trem. Cenim to, da zna sodnik samo malo premešati številke in kakšen hop, da ne premika vseh con, ko sestavlja višji nivo in podobno. Ampak malo več domišljije bi pa ta sodnik vseeno lahko vnesel v ta parkurja. Pa še sonce je šlo nekam drugam na izlet. Kljub temu pa je bil kraj kar lep, dalo se je iti na dolg sprehod, kar mi je na tekmah kar precej pomembno, tako, da dan ni bil čisto v nič vržen. Avstrijci me vedno presenetijo s kakšno novo zanimivostjo na svojih tekmah, ni kaj.

Za marsikaterega prebivalca zemlje, tistega na dveh nogah, ki si pravi višje razvita vrsta, sem čudakinja s psi. Kar naprej se ukvarjam z njimi, jih učim neumnosti, jih mučim, ker morajo za tisti briket kar naprej nekaj delati in ves čas jih vlačim s seboj. To smo mi, jaz in moji psa, pa če vam je to všeč ali ne. Če vam je, se lahko družite z nami, vedno smo veseli vseh novih prijateljev. Če ne, nas ne potrebujete razumeti, pustite nas pri miru. Veliko ljudi počloveči pse. Njihova stvar. Jaz jih ne, čeprav se komu na prvi pogled tako zdi. Čeprav si včasih v šali pravim »mami« svojih psov nimam za svoje otroke, nimam jih za vajo predno bom imela otroke in nimam jih namesto otrok, kot mi včasih kdo očita. Imam jih, ker si želim imeti PSE. Imam jih kot PSE, a če še kdo ne ve, so tudi psi živa bitja, s čustvi, veseljem in žalostjo. Ljubeznijo, ki jo dajejo brezpogojno, v neizmerni meri in si jo zaslužijo nazaj. Imam jih, ker me ta bitja razveseljujejo, mi krajšajo čas, mi je prijetno, ko zvečer ležijo ob meni, ko gledam televizijo in moji prsti drsijo skozi njihove kožuščke. Ker so me vedno veseli, ko pridem in vem, da so vedno žalostni, ko odidem. Ko sem si kupila psa, sem vedela, da se moje življenje spreminja, da ga bom mogla prilagajat, da bom po službi vedno mogla odhitet domov in, da bom mogla prilagajat vse svoje počitnice, vsa druženja s prijatelji. Zato sem zdaj veliko več časa v naravi in za sabo potegnem tudi prijatelje, ki psov nimajo. Večina mi je za to hvaležna. Sem in tja, pa se najde tudi kakšen, ki ne more in ne more razumeti, zakaj vendar te pse ves čas in povsod vlačim s seboj? Kaj se res ne morem za en dan ločiti od njih. Ne, ne morem se in se niti nočem! Ker prvič težko dobim varstvo za cel dan, drugič pa, kot sem rekle, ker se nočem. Ne, kužki niso človeška bitja. Res je. Vendar vseeno rada preživljam čas z njimi in če ves teden delam, včasih celo deset ur dnevno, imam za svoja kosmatinca že tako premalo časa in ko ga imam, grem rada v naravo, z njima! Ker kljub temu, da nista človeka in ne razmišljata, imata tudi onadva čustva. Ko me ni me pogrešata in ko smo skupaj in se z njima igram je v njunih očeh taka sreča, da, ne nočem biti en dan brez njiju, če mi tega ni treba. Tako pač je, čudno gor ali dol. Torej dragi moji, prijatelji in bodoči prijatelji. Vzemi ali pusti, takšna pač sem, kdor ne mara mojih psov, pač ne more biti moj prijatelj, ker to smo mi, jaz IN MOJI PSI!

Nastop v vrtcu

Med počitnicamo smo bili povabljeni še na en nastop. Tokrat v vrtec Ciciban za Bežigradom. Navdušeni so bili tako otroci, kot vzgojitelji. Odlično pa sta se odrezala tako Ben in Nike, ki sta za goveje srčke otrokom priredila zares zanimivo predstavo. Otroci so bili pridni in so mirno sedeli ter niso silili v kužke. Po koncu predstave so v parih prišli k meni in Nike in Bena tudi pobožali. Ker se Nike zadnje čase veliko druži s sosedovo enoletnico od katere pogosto dobi kak priboljšek je nad otroki navdušena. veselo je mahala z repkom in jih živahno pozdravljala. Ben pa si je najbrž mislil, ok tukaj se uležem, tale otročad naj me boža, saj bo kmalu vsega konec. Nikakor ni tako srečen kot Nike, ko ga boža toliko majhnih ročic a se je obnašal lepo in je potrpežljivo čakal da bo vsega skupaj konec. Na spodnji povezavi je nekaj sličic:

slike z vrtca