Nike vs Ammy

Primerjava tekov Nike in Ammy. Razlike skoraj ni. Nike je Ammy prhitela le za nekaj stotink.

Alpe Adria Cup

Prvič v trojki sva se odrezali odlično. Upam, da to ni bila le začetniška sreča. Tako sva z Nike končno stali na stopničkah poleg mami Ammy in tete Kire. Celo na prvem mestu. Nisem se še hvalila a mami Ammy je na evropskem prvenstvu na Švedskem letos zasedla odlično 4. mesto. Ponosni smo nanjo in zato še toliko bolj, če lahko stojimo na stopničkah poleg nje.
Vsi naslednji teki sicer niso bili tako dobri, ampak tudi ti niso bili tako slabi. Razen jumpinga. Še dobro, sem in tja se mora zgoditi kakšen slabši tek, da me prizemlji. In kako bi bilo dolgočasno, če bi nama šlo res perfektno in ne bi imeli nič za trenirat. Zmagovalni pa je in je na ogled.
Poleg odličnih tekov smo preživeli res lep vikend.Tekma je bila namreč dvodnevna. Po dolgem času smo videli Prekmurce in Ais je s seboj pripeljala dva svoja mulca. ( D leglo)Enega, ki čaka na nov dom, ker so njegovi še na morju in ga pridejo iskat drug teden, drugi pa dom še išče. Mali je res zakon. Takoj bi ga vzela, če si ne bi prisegla in zabičala, da ne smem in ne rabim in ne morem imeti še enega psa in pika, klicaj.!.!.!

Mali vragec po imenu "Amromeka Devil Inside" še išče novega lastnika. Mama je Ais, ata pa Peper. Ais ne teče agilita a njena mami Ammy ga, prav tako pa njena sestrica Nike. Agilitaš pa je tudi ata Peper. Kuža pa, kot sem že rekla, je tak, da bi ga takoj vzela domov. Očaral je še Nino, ki ni največja ljubiteljica terierjev.

bratska ljubezen

IN TO JE "HUDIČEK", KI ŠE NIMA DOMA

Počitnice (kamp Menina)

Videti je, kot da letos samo ždimo doma. Ampak ni res. Vroče je in če nisi nekje ob vodi, v senci, se ne da živet! Tako preživimo kar se da veliko dni ob kakšni vodi. Največkrat ob kakšnem jezeru ali reki. Na "resne" počitnice ne gremo. Letos potujemo tako, da v avto vržemo šotor in se utaborimo na vrtu kakšnega prijatelja. V hribe ne hodimo, res je prevroče. Jih pa močno pogrešamo. Če povem po pravici komaj čakam, da bo poletja konec. Prosta sem in lahko bi šla marsikam, pa se mi zaradi vročine ne da. Enostavno preslabo jo prenašam! Poleg vrtov, na katerih kampiramo smo šli ta vikend končno pogledat kamp Menina ob Savinji. Jezero v kampu je bilo sicer videti precej večje, kot se je potem izkazalo da je, a smo se v njem vseeno lahko zelo prijetno ohladili. Kamp je zelo prijazen do psov. Mislim, da se mi je prvič zgodilo, da nisem nikjer videla nikakršne prepovedi za pse. In kopajo se lahko v jezeru na glavnem kopališču, med vsemi ostalimi kopalci. Seveda smo bili uvidevni do drugih in smo poskušali zavzeti kar se da malo prostora. Nikomur pa nismo šli v nos in nihče me ni opozarjal, da se psi tam ne smejo kopati. Ko pa sem se kasneje sprehodila še malo ven iz kampa sem našla tamkajšnje kinološko društvo, ki me je navdušilo s svojo velikostjo in urejenostjo. Mislim, da bi bilo super, če bi bila kakšna tekma kdaj tam. (podobno je tudi ob Velenjskem jezeru, tudi tja bi šla z veseljem na tekmo ali kar tako seveda.) Nisem se mogla upret, da nebi šla na vadbišče narediti nekaj trikcev in vaj poslušnosti. Agilit ovire sem tokrat pustila pri miru. Zadnje dni smo kar veliko trenirali in sem se odločila, da dam Nike teden dni počitka, saj je bila zadnjič na treningu kar precej brez volje. Naslednji vikend gremo na tekmo v Avstrijo. Komaj čakam! Tukaj pa je nekaj slik z Menine. Žal so precej slabe, ker je fotoaparatu "crknil ostrilec". Zato tudi ni drugih slik letošnjega poletja. Čakam nov fotoaparat.

Belala

Moj okus za pasme se je od leta, ko sem se odločala za prvega psa popolnoma spremenil. To je razumljivo, saj sem skozi leta, ki jih preživim s psom ugotovila kakšen je moj resnični način življenja in kakšen pes me lahko spremlja. Nekoč so mi bili bolj všeč veliki psi in pasme v stilu Doberman in Pit Bull. Ne morem povedat kako sem vesela, da se nisem odločila za katero od teh pasem. Tako zaradi karakterja, kot zaradi konstitucije in velikosti teh psov. Življenje z majhnim psom je neprimerno enostavneje, da o karakterju ne govorim. Ob spoznanju kakšen karakter psa si želim in ob načinu življenja, ko je pes ves čas z menoj in je res zelo enostavno, če je pes majhen zbiram samo še med pasmami, ki ne presegajo plečne višine 40 in kakšen centimeter več in nimajo več kot 15kg. Nekoč prepričana, da je Parson Russell terier pasma, ki me bo spremljala celo življenje, o tem nisem več tako prepričana. Zakaj? Predvsem zaradi njihovega lovskega nagona. Res je, da je to pes, ki ima ogromno energije, ideje za neumnosti, Nike je nedvomno popoln agilitaški pes, pa jim manjka navezanosti na človeka. Včasih se zdi, kot, da imava z Nike le posloven odnos. Včasih sem presrečna, da imam ob njej Benčka, ki premore toliko čustev. In zato sem začela vohljati in raziskovati, če bi mi morda vseeno lahko odgovarjala še kakšna druga pasma. Še vedno čutim veliko simpatijo do Parsonov in težko jih bo zamenjala kakšna druga pasma. Sploh ker mi je res všeč njihova velikost. In med majhnimi psi dolgo nisem našla psa, ki bi mi bil dovolj všeč. Vseeno mora biti v majhnem psu nekaj velikega. Malih, sobnih, družnih kužkov ne maram. In seveda mora bit pes primeren za agility. Kljub temu, da kupujem psa zase, ne za agility mi je pomembno, da mu je ta šport všeč, ker je všeč meni. In po Nike bom seveda težko zadovoljna. Skratka, nikoli si nisem mislila, da bom rekla, da mi je všeč Kitajski goli pes. In mi pravzaprav niti res ni. Ampak potem se je moj brat odločil, da si poleg bernskega planšarja omisli še malega Kitajčka. V kosmati izvedbi. In v tej kosmati izvedbi so mi dejsnako in čisto zares všeč. Od brata se komaj odvlečem. Mala pošastka je tako simpatična. Živahna, igriva, nagajiva, poleg tega pa scrkljana in vseskozi deli poljubčke. Zelo je navezana na bratovo punco, kar pomeni, da se na človeka naveže. Sledi ji na vsakem koraku. Malo bom sprobala v agilityu. Če se izkaže, sem morda našla pasmo, ki bi jo lahko imela kot drugo small pasmo. Da ne bo pomote, naši družinici se še dolgo časa ne bo pridružil nov član. Samo malo tipam naokoli. Vseeno pa predstavljam Belo, ki nam bo morda kdaj pa kdaj vseeno delala družbo, sploh če ugotoviva, da je nadarjena za agility.

Nike je diplomirala

Danes je Nike diplomirala. 7.7. s številko 77. Bom postala še vraževerna in začela verjet, da je 7 moja srečna številka. Končno nama je uspelo in sva naredili še zadnji pogoj za trojko. Naslednjo tekmo torej tekmujeva v kategoriji najboljših. Res je, da bi nama morda koristilo še nekaj treninga v dvojki ampak bova vseeno šli v trojko. Današnji agility pa ... Nike moram res zelo pohvaliti. Kljub mojemu nerodnemu vodenju večino časa zelo dobro ve, kam mora it. Danes sem na primer menjala za njo po mostu in je vseeno naredila cono(po tej menjavi je čudež, da je sploh ostala na mostu). Seved as eje to zgodilo, ker sem pozabila narest menjavo prej. Da ne govorim o jumpingu, ko je samo čudež, da sva ga zvozili s samo petimi kazenskimi točkami, ki jih je dobila, ker je podrla zadnjo palčko. Glede na vodenje sva si vsaj pet kazenskih točk tudi zaslužili, zato ji te palčke nič ne zamerim. Čeprav mi mala kar rada kaj poruši. AMPAK! Z Nike sva danes naredili zadnji pogoj. Lepo ali grdo.

Kuža v šoli

Kuža moje najboljše prijateljice, mali Ben je res poseben. Včasih se obnaša kot pravi človeček. Kljub temu, da sta moja dva med otroci pridna in se pustita božat in vse, to prenašata, ni pa, da bi v tem ravno uživala. Mali Benček pa dejansko uživa v vsej pozornosti, ki jo je od otrok deležen. Zato gre z Nino včasih tudi v človeško šolo. Te dni se je učil angleščino. Ker sta Ben in Winnie skupaj z Nino kar del našega kardela in je Ben tako zelo srčkan v razredu, si nisem mogla pomagat, da tega ne delim tudi na svojem blogu. s

Poletje, agility in kopanje

Foto: Miha Mozer

Za mišjo dlako nama je v Železnikih ušla še ena nula. Nike je zdrsnila z guge. Nisem je popravila, čeprav bi jo po moje mogla, tudi če je samo zdrsnila. Ampak bistveno je, da je bil sicer tek spet čist in lep in sva po času spet premagali prav vse v A2. Naslednjo tekmo je gugo spet preskočila. Dosledna moram bit do konca očitno. Pa ven iz slaloma je šla, pa tunel spustila. Predvsem zato, ker jaz tako trapasto krilim z rokami. Še ena stvar, ki jo moram kontrolirat med tekom. Ajaj. Skratka, agility tek v Ljubljani je bil tiste vrste, ko na koncu rečeš " Sam cona je pa b`la." In res je bila, z ovinkom po coni. Jaz pa sem doživela svoj prvi padec na agilityu. To se dogaja, če imaš hitrega psa in tudi ti daš kaj od sebe in laufaš. Pravzaprav je padec dober znak :). Pred kratkim sem praznovala svoj 29. rojstni dan. Še malo pa se bom poslovila od dvojke in se pridružila trojki. Resnično upam, da ne bo Nike čakala tako dolgo, da bova v trojko stopili skupaj, ampak bo šla ona pred mano. Poletje je tu z vso svojo vročino. Živeti se ne da, če nisi v bližini kakšne vode. Tako sva se z Nino prejšnjo nedeljo odpravili na morje. Zjutraj sva na nejenem vrtu malo potrenirali, potem smo še malo polenarili in se na morje odpravili šele zvečer. Neverjetno, kako zna bit dan dolg, če se ti nikamor ne mudi in ti nič ni treba. Imel sva se krasno.

To nedeljo pa smo se k vodi odpravili z Iztokom in njegovim pasjim krdelom. Na gorenjsko po dolgem času. Pozabila sem že kako lepo je, če te obdajajo gore. Kljub temu, da sem si za letošnje kampiranje ob reki izbrala Savinjo na štajerskem moram nujno preživeti nekaj časa tudi na gorenjskem. Šele ko me nekaj časa ni tam in se potem vrnem, ponovno ugotovim kako lepo je tam in kako pogrešam gore. Iztok ima tri pse in eno psičko. Ko grem z Benom nekam s kom, ki ima samce, me vedno skrbi kako se bo to izšlo. Ben samcev pač ne mara. Ampak neverjetno, kako stabilni so ti Iztokovi psi, kako flegmatični in kako ima eden od njih svoj trop res pod kontrolo in ukroti vsakega prišleka. Benu je dal v prvem trenutku jasno vedet kdo je šef in kako se zraven njega obnaša in to popolnoma hladno, da skoraj ni bilo opaziti,kako sta se to zmenila. In Ben se ni vtaknil niti v drugega psa, ki je bil zraven (tretjega ni bilo z nami). Cel dan so se brez konfliktov skupaj sprehajali, se podili po potočkih in plavali v Savi. Neverjetno.

Foto: Iztok Noč