Agility Zagorje

Zmenili smo se, da bo čez vikend lepo vreme, pa je nebo obljubo prelomilo in nam namesto sonca v soboto poslalo obilo padavin. Tako smo se med teki stiskali v šotorih in se pritoževali čez prelomljeno obljubo. Kljub temu, da smo mu jasno povedali, da mu zamerimo in ga ne maramo, je vreme kljubovalno sodelovalo pri tekmi. Ko so postavljali parkur in smo imeli oglede je dež ponehal ali vsaj manj padal. Ko pa smo začeli teči je spet začelo močno deževati. Napovedovalca sploh nebi potrebovali. Dež je jasno napovedal, kdaj se je začela tekma. Mladost je norost. Tekma je trajala dva dni. Kljub temu, da je Zagorje relativno blizu Ljubljani in bi se lahko odpeljali domov, nas je peščica ostala tam. Spali smo kar v avtomobilih. Kangoo je super, poleg vsega prostora za prtljago nudi tudi možnost za popolnoma udobno prenočitev. Zaradi bližine doma pa se je večina vseeno vrnila. Tekmovalcev v agilityu je veliko. Normalno je, da se člani istih društev držimo bolj skupaj. Z ostalimi agilitaši tako spregovorimo sem in tja le besedo ali dve in jih pravzaprav sploh ne poznamo, kljub temu, da se redno videvamo, soboto za soboto. In da ne bo pomote, z veseljem bi preživela večer s svojimi agilitaškimi prijatelji, a ker je večina odšla domov je bila to odlična priložnost, da smo se družili tudi z ostalimi agilitaši in jih malo bolje spoznal, za kar sem prav vesela. Zabavali smo se ob igri Activitya. Kaj pa drugega če sem bila jaz zraven :). In naslednji dan so z navijanjem pomagali k odličnem agility teku. Hvala novi prijatelji, lahko še kdaj :). V nedeljo zjutraj smo se sicer zbudili v oblačno vreme a vsaj deževalo ni. Počasi pa se je razjasnilo in ogrelo nas je tudi sonce. Moji agility teki pa... Ja, sem že mislila, da je Nike vsaj malo jasno kaj je cona pa jo je preskočila tako v soboto, kot v nedeljo. Presneta mala žival. Sem pa zelo ponosna na najin agility tek v nedeljo. Razen cone sva šli zelo dobro. Zaradi cone sva sicer imeli 5 kazenskih točk a čas je realen. Načeloma nisem obsedena s tem, da moram imeti najboljši čas od vseh in podobno. Pravzaprav mi je vseeno. Hotela sem samo psa, ki ga nebi bilo potrebno prosit da gre čez ovire, kot Benčka. Niti najmanj si nisem mislila da bo moj naslednji pes takšno nasprotje. Nike je puščica, ki samo leti čez parkur. Danes sva tako prehiteli prav vse v nivoju A2, S, M in L pse. Naslednjega za nama za več kot sekundo. Uau, seveda sem zelo ponosna na naju. Po letih boja s tem ali bom sploh pretekla parkur v standardnem času je to res nekaj posebnega. Ker nama je šlo tako dobro so mi malo prehitro zrasla krilca in se v jumpingu nisem toliko potrudila, kar se je poznalo. Dejstvo je, da moram teči z glavo in o vseh svojih potezah razmišljati in v vsakem teku posebej se moram potruditi in si ne smem misliti, da je kaj lahko in da bo šlo samoumevno. Ker, če o parkurju in svojih potezah razmišljam, potem ga odvodim tako, kot je treba. Včasih pa se mi zazdi, da je prelahko in mi ni treba preveč razmišljat in takoj vse skupaj rata "KAR NEKAJ". In še posnetek lepega teka, z drugimi se pa raje ne bom preveč hvalila.

agility trening

Tokrat sem na svoje tekanje po agility parkurju res ponosna zato o tem pišem tudi na blogu. Da ne bo poročil samo s tekem, jih dam nekaj tudi s treningov. Nike tako ali tako super teče. Je ravno prav pozorna in ravno prav vleče naprej, ima fokus in kar dobro posluša kaj govorim. In cone? Ena največjih agilitaških težav. Guga je odlična. Z malo doslednosti ji je popolnoma jasno, da mora ostat na coni, dokler ji ne dovolim it dol. S palsado, hvala bogu, nisva imeli nikoli težav, most pa... veliko muk a na kkoncu ji kar gre. Prepričana sem, da na dobre tekoče cone nekoliko vpliva tudi naravno gibanje psa. Čeprav je res, da mora pes v bistvu razumet kaj hoče človek od njega, je nekaj sigurno odvisno tudi od naravnega gibanja psa. Vsaj v tem kako priti do tekočih con. In če pogledam Parsone, ki imajo s tem res kar probleme, ima Nike precej lepe cone. Da sem ponosna nase pa poudarjam. Jaz sem namreč tista, ki vso stvar zaviram. Na hitro izgleda, da s svojim počasnim tekanjem za Nike. Pa pravzaprav sploh ne gre toliko za to kako hitro tečem, pač pa za to kje jo pustim in tečem naprej, kje jo pa čakam. In ker se med samim tekom težko nadziram in nisem imela občutka sem jo vedno čakala, kjer res ni bilo treba, čeprav se je meni zdela, da tečem. Zdaj pa počasi res dojemam v čem je trik in včerajšnji trening je že pokazal rezultate.
Ta vikend pa naju čakata kar dva dneva agilitya. KD Zagorje namreč organizira dvodnevno tekmo.  Upam,da mi o uspelo preteči kakšen tek brez napake. Zdaj bi bil pa res že čas. agility trening

malo agilitya

No po dolgem času sem spravila skupaj dva takšna teka, ki si ju upam objaviti. V bistvu sta bila precej lepa, celo cona je bila narejena na mostu, na gugi je bila pa prav šolsko čudovita. Samo štartala sem čudno. Nisem si ga tako zamislila. V bistvu sploh nisem nič mislila ko sem štartala in to me je stalo nule. Ampak preostali tek je bil pa res lep. Škoda. Pa drugič. Tudi jumping je bil lep. Se je pač vrnila v tunel od koder je prišla. Ostalo je bilo pa super. Če bo šlo tako naprej bojo prišle tudi prave nule. Naslednji vikend je tekma v soboto in v nedeljo. Sicer v Zagorju, ni ravno Avstrija, pa vseeno. Morda bova imeli tokrat več sreče oz. pameti.

psi in otroci

Otrok in njegov pes... Dobro socializiran in vzgojen pes naj bi dobro deloval v družbi otrok. Vedno ni tako in moje mnenje je, da če nekateri psi otrok ne marajo, jih ni potrebno siliti v to. Tudi, če imate doma otroke in jih pes ne mara je vaša dolžnost, da otroke naučite naj pustijo psa pri miru, ne silite psa, da prenaša otroka!! Če pa pes otroke tolerira oz. jih ima celo rad je toliko bolje. A vendar, moje mnenje je, da naj otrok s psom ne bo nikoli sam. Nikoli ne veš kako se bo do psa obnašal, ga morda kaj vlekel. Še tako prijazen pes ima prag tolerance, čez katero lahko otrok stopi in ga pes ugrizne. Največkrat je potem kriv pes, ki v resnici ni nič kriv. Kriva je odrasla oseba, ki je pustila psa in otroka sama. Videla sem že, ne le, da je kdo pustil samega otroka in psa doma ali na domačem dvorišču. Majhnega, kakšnih deset let ali celo manj, starega fantka sem včasih srečevala na sprehodih. Naokoli pa ga je vlekel nemški bokser, malo starejši mladič. Kaj bi želel človek boljšega? Majhen fantek, ki psa ne obvlada in pes, ki se ob tem uči vseh možnih neumnosti. Ta pes je bil zaenkrat prijazen. Drugič, ko sem srečala otroka samega s psom, ga je na vrvici vlekel nekaj stafordu podobnega in pes je kar napadalno nastopal proti meni. Super je torej, če se otrok in pes razumeta a naj se družita pod nadzorom odraslega.

Otroke pa imajo radi tudi moji psi. Sosedovo punčko predvsem zato, ker ju kar naprej hrani. Nike me preseneča. Kakšen fenomenalen občutek za otroke ima ona. Kadar je vesela in koga pozdravlja to vedno kaže tako, da skače v nos in kar brez občutka grize od veselja. Do male sosedove deklice pa je tako nežna. Zadnjič, ko smo šli na sprehod z otrokoma prijateljice pa sta si močno zaželela, da bi lahko kužke vodila na povodcu. Dovolila sem jima. A dati povodec od psa otroku v roke, ne pomeni, da je super, da ima on psa in se lahko zdaj vi prosto in brez skrbi sprehajate, saj ima kužka tamali. Če ima povedec v rokah otrok to za vas pomeni še dodatno pozornost, paziti morate kaj dela pes in kaj dela otrok s psom. Poskrbeti morate, da pes ne vleče otroka in da otrok ne cuka ali vleče psa na primer. V vsakem trenutku pa morate biti pripravljeni da skočite in zagrabite povodec sami, če bi bilo to potrebno. Nike je na sprehodu spet počakal asvoj občutek do otrok. Ves čas sprehoda je hodila lepo ob punčki na popuščenem povodcu. Malo me je presenetila, ker ima sicer navado kar dobro vleči. Res je, da sva prej malo vadili ampak sem mislila, da bo vseeno vlekla, ker je nisem imela na povodcu jaz. Ampak ni, je bila res pridna. Tudi Ben ima občutek za otroke. Točno ve, kdaj ga ima na povodcu eden od otrok in z veseljem poskuša to tudi izkoristiti. "Yes, ta mali me ima", si misli in gre pogledat če je kje kak priboljšek. Meni je to smešno, ker prav vidim njegove grešne misli a ga na njegovo žalost takoj ustavim. Me pa veseli, da imata do otrok pozitive odnos. Konec koncev sama delam z otroci in da ne omenjam, da smo pač vedno starejši in ima vedno več mojih prijateljev otroke s katerimi se moramo prenašati :) .

VSE NAJBOLJŠE NIKE

Moja mala Trapa Trapasta danes praznuje trojkico. V družbi najboljših prijateljev smo danes razrezali torto, šli na lep izlet in skakali bombice v podpeško jezero. Vse najboljše vsem A-jevčkom, Sheili, Ais in Ashu!!

Nanos

Najprej naj povem, da smo bili v soboto na tekmi v Slovenski Bistrici. To je še ena lokacija, kjer je tekma res lepa. lepo vadbišče, lepa okolica, prijazni organizatorji in odlična organizacija. Urnik tekme je bil tak, da sem se po izkušnjah zadnjih tekem samo smejala. Ampak dejansko jim je uspelo izpeljat tekmo skoraj po urniku in smo zaključili že okoli 18h (na Ptuju ob 21h). Ampak ker je bilo tako lepo, bi zaradi mene lahko tudi malo zavlekli. Pohvale Bistričanom, res. Kar se pa najinih tekov tiče pa raje ne bi dajala komentarja. Nina pravi "RAZPAD SISTEMA" Ampak koga briga, važno, da se imamo fajn.

V nedeljo pa smo odšli na izlet na Nanos. Kaj naj rečem drugega kot to, da smo se imeli odlično! Sonce je sijalo, ni preveč pihalo, v družbi ljudi, ki jih imam najrajši in kužkov, ki jih imam najrajši smo preživeli še en lep dan in zaključili še en lep vikend. Mala TiŠan, ki se je na začetku bala moških se je zadnje čase nekaj opogumila. Zdaj gre k fantom, morda le določenim, bomo videl, kar sama od sebe, se nastavlja za božat, deli poljubčke in se nasploh počuti čisto domače. Bravo TiŠan, vidiš, da so tudi fantje čisto v redu in te noben ne bo pojedel. Za boljšo predstavo pa kot ponavadi še nekaj slikic.

Nike in njene muhe

Nike ni scrkljan kuža. Še dobro, da imam Bena, ki bi se ves čas stiskal k meni in čohljal. Nike pa je super delovni pes, ki se, ko pride domov, najraje zavleče pod odejo in ima popoln mir. Včasih pride izpod odeje in me gleda, kot bi nekaj hotela od mene. Ko pridem k nje in jo pobožam pa pobegne nazaj. Crkljanje zagotovo ni to, kar si ona želi. To me včasih malo žalosti. Zato pa toliko bolj cenim trenutke, ko pride k meni in se stisne k meni in celo pusti, da jo božam. Ob takih trenutkih se ne upam premakniti, da si nebi premislila. In tak trenutek je zdaj, ko sedim na fotelju, na eni strani se k meni stiska Ben, na drugi Nike. In smo ena srečna družinica, ki preživljamo umirjen sredin večer po dolgem sprehodu, trikcih in igranju. Life is beautiful!