MALI MUC

Danes peljem Nyíla na stranišče čez cesto naše hiše in zaslišim milo mjavkanje. Pri hiši je majhen črn muc. Rečem si, dobro, vseh živali na cesti ne moreš pobrat, pusti ga in hočem na prej, ko gre mucek mjavkajoč za mano. Opazim, da ene od zadnjih tačk ne dviguje ampak vleče za sabo. V trenutku stvar postane popolnoma drugačna. Takšnega mačka ne morem pustiti na cesti, poleg tega je hodil oziroma se bolj vlekel za mano in me prosil za pomoč. Kaj naj naredim drugega, prijela sem ga in odnesla domov. Poklicala sem kolegico, ki dela v zavetišču in rekla mi je naj ga kar odpeljem tja. Vprašala me je, če mu lahko nudim vsaj začasni dom, saj je zavetišče polno. Obožujem svojega fanta, namesto da bi odločno rekel NE, je dobil velike proseče oči, naj mu dovolim ostat. Kaj naj bi, rekla ne. Mucka sem odpeljala v zavetišče, saj potrebuje veterinarsko pomoč. Upam, da ga bodo uspeli rešiti. V ponedlejek me pokličejo, če bodo potrebovali začasni dom zanj. Ubogi mali mucek, pri nudenju začasnega doma me skrbi da nebi postal stalen. Vendar trenutno to ni mogoče zaradi trenutne stanovanjske nestablnosti. A ta se bo kmalu uredila, kaj veš, mogoče pa potem dovolim kakšni mački, d abiva v kakšni od naših sob. Če se bo Nike strinjala, kar se najbrž ne bo. Za zdaj pa držim pesti, da bo z malim muckom vse v redu. Kar groza me je ko gledam vse te muce, ki se potikajo naokoli. In vem koliko jih konča pod avtomobilskimi kolesi. Šmrk.

LABIN

Ko me je Lukas vprašal, če grem z njim na Hrvaško na morje, je bila moja prva misel ma neee, ne na Harvaško na morje. Ne v glavni sezoni, ko je vse tako drago in nabito polno z ljudmi. Kam bomo šli mi s petimi psi. In potem je rekel še "Vse kar si želim je osamljena plaža in morska hrana zvečer." Drugo ni problema, prvo pa... In sem se podala na lov za primernim krajem kamor naj peljem ubogega morja željnega Avstrijca. Tri dni sem porabila, da sem razziskala vse mogoče kampe v Istri. Predaleč namreč nismo hoteli, saj se je človek pripeljla z Dunaja za tri dni in potem nadeljeval pot v Nemčijo. Kakšni lepi, oddaljeni južni kraji so torej odpadli. Najprej mi gre na živce to, da ti kampiranje zaračunajo, kot da bi ti nudili komplet hotelsko oskrbo. Da ne omenjam koliko bi radi za psa. In mi jih imamo pet. Bankrot, če grejo trije ljudje s petimi psi na hrvašško kmpirat. In da ne bo pomote, da pljuvam čez hrvaško, v Sloveniji ni nič boljše. Tako sem se odločila, da se skoraj bolj splača najeti apartma z vso komoditeto, in norela zakaj ni nikjer kakšnih majhnih družinskih kampov, s človeškimi cenami. In potem mi je potegnilo, da moram poiskat kak tak majhen kamp. In sem ga. KAMP ROMANTIK je majhen družinski kamp, ki prenoči do 30 oseb. Je pocen, psi so dobrodošli in to brezplačno. Oskrbnika kampa pa nadvse prijazna in ustrežljiva. Priporočam a priznam, da ni za vsakogar. Nahaja se namreč na hribu, nekoliko odmaknjen od morja. Kakšnih 10 minut vožnje z avtom je potrebne do tja. Če želiš pa res lepo plažo pa še malo dlje. To plažo smo odkrili bolj po naklučju, kot nalašč. A o tem takoj po tem ko še malo pohvalim kamp. Primeren torej za vse, ki si želite malo več miru. S psi so nas dali na zgornjo teraso, kjer smo bili popolnoma sami, odmaknjeni od vseh. Za pse sicer ni a za človeške goste je za ohladitev na voji tudi manjši bazen. Skratka, super. Ampak ker je vseeno nekoliko oddaljen od morja in nisem vedela kaj si Lukas pravzaprav želi sem se bala, da bo razočaran. Pa ni bil, bil je navdušen. Še posebej ker smo res našli osamljeno plažo. Na poti tja smo se ustavili, da bi kakšno poiskali in naleteli smo na čisto majčkeno peščeno plažico, kjer sta bila samo dva tipa, ki se nista dala kaj dosti motiti. Psi so prosto letali, lajalai in plavali, da je bilo vesleje. Naslednji dan smo odšli na drugo plažo, ki je bila malo manj osamljena a zaradi velikosti so se ljudje tako razprostrli, da prav tako nismo motili nikogar. Je bilo pa morje tu nekoliko grše in ni bilo globine. Primerno za družinice z otroki na primer. Ampak vsekakor tudi za pse. Samo ljudje smo tako umazane živali. Ko pomislim, kako mi kdo teži, če ne poberem kakca. Tu pa je bilo vsenaokrog kar nekaj smeti, kar je prav močno kvarilo lepoto plaže. Zato smo naslednji dan spet obiskali našo plažico. A žal je bila tam že družba štirih ljudi. In ker je tako majhna je to pomenilo, da je tam že gužva. Najbrž so tja zašli naključno, tako kot mi, ko smo iskali neko drugo plažo, ki jo je potem našel Domen. Ravno tako lepo, a večjo in prav tako ne toliko obljudeno. Skratka na koncu se je izkazalo, da sem ustregla Lukasu IN SEBI in našla tisto osamljeno plažo, v glavni sezoni, v Istri, kjer je moj Nyíl lahko po milji volji lajal in s tem ni vznemirjal preveč ljudi. Aja in zame tudi precej bistveno. S SENCO!

CHUPA

Nesreča res nikoli ne počiva. Prejšnji tede si je na tekmi Chupa zlomila tačko na dveh delih. Na palisadi. Kar povem, da sem vesela, da tega nisem videla, ker je moralo zgledati grozno. In da Niki vsaj finančno malo pomagamo se je nekaj agilitašev zbralo in organiziralo treninge z boljšimi agilitaši, ter fotografiranje z fotografi, izkupiček tega pa bo šel Niki. Ker Nike še ni čisto pripravljena za agility sem se končno odločila za slikanje pri profi fotografiniji. Maja Rokavec je naredila odlične slike. Slikat smo se šli na obalo in se imeli zelo lepo. Nekaj dni prej pa smo šli Chupo pogledat. V nasprotju z Nike, ki se ji je po operaciji podrl cel svet je mala Chupa ves čas vesela in se tega, da ima gips komaj zaveda. Ona bi kar tekala naokoli. Želim ji čim hitrejše okrevanje!


Slike by: Maja Rokavec


obisk pri Chupi:

LETOS PA RES

Ha, nekdo očitno le bere ta blog, poleg mene :D

Potem pa veselo na delo. Vsaka sezona se začne z "letos se bomo pa res potrudili, da gremo" in vsaka konča z "drugo leto pa res". Ampak, ampak tokrat je malo drugače. Tokrat se je končala z "LETOS PA RES". Juhu, EO prihajamo. Rieden v Nemčiji, kjer smo letos januarja že bili na tekmi B.A.C.K.
Še prej pa remo z Lukasom malo na morčka. Da se odpočijemo od agilitya, čeprav smo zdaj počivali skoraj cel mesec. Sprejela sem namreč veliko odločitev, o kateri sem razmišljala že zelo dolgo a sem odlašala. Neke smo sterilizirali. Razlogov za to je veliko. Piko na i pa je dodal Nyíl. Tako kot sem pri Nike postola odprte možnosti za leglo, jih bom zdaj tudi pri njemu. A ker ima Nike 6 let in vem, da legla sigurno ne bo imela, ima pa težave pri gonitvah sem se odločila, da je čas da to končno narediva. In zdaj je za nama. Izkušnja ni bila lahka. Razlog zakaj sem toliko časa odlašala je ta, da mi je bilo strašno težko operirat zdravo psico. In pri Nike se je to res izkazalo kot težka izkušnja. Ker je že tako ali tako občutljiva in mi je vedno težko, če moram s čim še poslabšat njeno razpoloženje. In po sterilizaciji je bila res boga.Sedela je v oksu, se slinila in glasno jokala do večera, ko se je končno malo pomirila in zaspala. In cel teden je ležala in se ni premaknila iz postelje, medtem, ko večina psov že po nekaj dneh funkcionira dokaj normalno. Tako da sem preklicala vse možne ljudi in veterinarje, če je to normalno. Zagotavljali so mi, da je, pomirila sem se pa šele zdaj, ko so za nama trije tedni in zgleda, kot da je res vse v redu z njo.

Moram rečt, da se počuti super, je razigrana, dobre volje in kar mi je najbolj všeč, dejansko se igra z Nyílom in to veliko, vsak dan. Lovita se in ruvata za cufe, super je. Saj vem, da sem to že napisala, ampak tega sem res vesela. Priznam, da sem mislila, da ga Nike res ne bo nikoli sprejela in bosta pač živela eden mimo drugega. Tako dobrega odnosa res nisem pričakovala. In Ben. Ko sem jemala Nike sem hotela psičko, ker ima Ben težave s samci. Zdaj sem si rekla, da ju bom že imela pod kontrolo. Tudi Ben ga je sprejel, sem in tja ga malo postavi na njegovo mesto v hiši, sicer pa mirno tolerira vse njegove trapaste ideje. Moj Benček je res zakon!!

KRIŠKA GORA

Facebook je kriv, da je objav na blogu manj. Tega tukaj tako ali tako nihče ne bere, razen mene, ampak temu je v končni fazi tudi namenjen. Nyíla smo prvič peljali na malo bolj "zaresen" hrib. Še zmeraj nizkega, d ani bilo preveč a mislim, da počasi sem in tja lahko začne nabirat kondicijo tudi v hribih. Šli smo na Kriško goro. Kaj dosti nimam za komentirat. Lepo je tam gori. Ni prav naporna, malo višja Šmarna gora.

VSE NAJBOLJŠE ZA POL LETA

Ne moram verjet, da ima ta moj mali mladiček že pol leta. In sploh ni več tako majhen. Pravzaprav ima videz popolnoma odraslega psa. Samo obnaša se še malo trapasto, kar me samo veseli.
Vse najboljše za polovičko moj mali krokodil!

VELENJSKO JEZERO

Včeraj smo se odpravili okoli Velenjskega jezera. Smo ratali malo penzionisti odkar imamo mladiča, hodimo po ravnih urejenih potkah. Ampak zdaj ima že 5 mesecev in kmalu bomo lahko šli tudi na kak pravi izlet. Do takrat pa uživamo ob jezercih. Pot je okoli Velenjskega jezera speljana okrog in okrog. Prijeten sprehod, tokrat nas je žal ustavila zapora na cesti, ker je bila baje nevarnost ugrezanja tal, zato smo se mogli obrniti. Drugič okoli celega. Potem smo šli domov preizkusit nov žar in ker je treba mladiča počasi navajat tudi na življenje na višji nadmorski višini smo šli po kosilu še na Rašico,ki je nizka in kamor vodi res položna pot. In po vseh teh sprehodih so psi, vključno z mladičem, končno popadali dol. Ker ta mladič ima res neomejeno energije.
In najlepše. Nike se je ob njem že popolnoma sprostila, zadnje čase se, kar večkrat, z njim celo malo ruva s cufo. Juhu.