ZIMSKE POČITNICE

Saj vem, saj vem, tem učiteljem je full lepo, delajo full malo, ves čas imajo počitnice,... Ja počitnic pa res ni malo in spet so tu. Ampak kaj ko vsak dan dežuje :(. In vremenska napoved vsak dan obljublja, da jutri bo pa res boljše. In ker nič boljše ni kazalo, sem si rekla, da grem na kras, obiskat Jean, ne glede na vreme. Psi pač morajo ven, tudi če dežuje. In sem šla. In ko sem se vozila proti primorski je tako nalivalo, da sem si mislila: " Sem pa res izbrala prav najhujši dan za it na izlet." Ampak ko sem za seboj pustila Nanos se je nebo začelo svetliti in dežne kaplje so postajale vse manjše. In nekje pri Senožečah je nehalo deževati. Nič ni bilo megle, oblaki so sicer bili ampak taki, prijazni. In tako sva z Jean preživele celo popoldne v kraških gozdovih in na kraških travnikih v prijetnem, zelo toplem vremenu. Brez blata, ker kraška tla poberejo vso vodo, kar se da hitro. Zato sva nekaj malega lahko celo posedali po tleh. Kakor se je sprva to zdela nora ideja, se je izkazalo, da je bila v resnici vrhunska. Kužki so se super raumeli. Z Jean imava podobno grupico. Obe enega seniorja, ki ne sme preveč noret, enega, ki mora biti močno pod kontrolo, da ne gre za srno in enega mladega norca. Vsaj en dan brez dežja, mi je vsaj malo polepšal turobne počitnice. (ki so kljub temu prehitro minile, da ne bo pomote).


In naslednji dan je v Ljubljani spet deževalo, čeprav je napoved obljubljala, da ne bo. Pa je in to ne malo. Ampak radarska slika je obljubljala, da proti primorski pa ne dežuje, zato sem se se spet odpravila v tisto smer. Ampak tokrat ni bilo treba tako daleč, samo do Logatca. Šla sem na sprehod z Bučjanom. Vesela sem, da sem ga videla, bilo je prijetno s celo nekaj sončnimi žarki. Edino kar zmeraj pozabim je, da je tam sneg zmeraj malo dlje kot v Ljubljani. Snega nisem preveč vesela ampka vseeno. Sprehod brez dežja in v prijetni družbi je v redu, tudi če je na tleh nekaj snežne odeje.


Samanta mi je izdala še eno zaimivo lokacijo, ki smo jo šli raziskat naslednji dan. Zelo blizu obale a obljubila sme ji, da lokacije zares ne izdam. Bomo pa mi večkrat šli tja na sprehod, sploh takrat kadar bomo namenjeni na morje. Na sami obali namreč ne poznam lokacij, kamor bi šla lahko na res dolg sprehod sproščeno, s spuščenimi psi seveda. Tam je sprehajanje omogočeno predvsem po urejenih, po možnosti betoniranih poteh, polnih ljudi. Kar pa nam ne ustreza, rabimo naravo. In to smo odkrili zdaj. Kot ponavadi seveda nismo našli čisto tistega, kar smo iskali. Mislim, da smo odšli v napačno smer. Ampak nič hudega, ker je res lepo, bomo še prišli in našli naslednjič, tokrat pa smo vseeno uživali v prijetnem sprehodu. Kljub temu, da je bilo na parkirišču nekaj avtomobilov smo bili tam sami. Res je bilo prijetno, ker je bil tam gori en tak res spokojen mir. Samo Benečk je bil malo bogi. Se mi zdi, da ga daljši sprehodi res utrujajo. Precej hudo mi je, ker spoznavam, da najverjetneje na dolge in naporne sprehode ne bo mogel več hoditi z nami. Zaradi tega mi je res hudo. A vsaj na sprehode med tednom, ki so krajši lahko hodi. Re sp aje, da je zaradi počivanja verjetno tudi malo brez kondicije in lahko d ajo bo počasi nabral vsaj za takšne sprehode, ki so morda malo daljši a ne prav zares naporni, kot je bil na primer ta.

In dan kasneje smo se z Ugrinom, Lili, Sandijem in Nušo odpravili na izlet še na Pokljuko. Popolnoma druga slika kot dan prej. Vsaj meter snega in neskončna množica ljudi, ki je smučala, tekala na smučeh in se drugače rekreirala in uživala v sončnem zimskem dnevu. A Pokljuka je velika in tako smo tudi tam našli kotiček, kjer so se psi lahko sproščeno natekali.

Tako da, kljub temu, da so bili prvi dnevi počitnic deževni in turobni, smo se na koncu imeli pa čisto fino.

TOPLA IN GRADOVI KRALJA MATJAŽA

Kot vsako leto smo šli tudi letos v dolino tople in v soboto pod peco gradit gradove kralja Matjaža. Ker ne Nyíl ne Ben nista smela kaj dosti hoditi so bili sprehodi bolj okrnjeni in smo večino časa preživeli kar v koči. NIč hudega, snega letos ni bilo, tako nam ni bilo preveč hudo, ker se nismo mogli iti zabavat ven. Za gradove pa je bila to kar katastrofa. Sneg za gradnjo so že pridelali a kaj, ko so se skulpture kar sproti topile. Slika je bila letos kar žalostna. Povsod okoli gradov blato, samih gradov pa bore malo. A važna je zabava in mi smo jo imeli. Naša ekipa je nareidila palčka Smuka. In letos je bila naša skulptura celo nagrajena. Ker nihče niti pomislil ni na kaj takšnega smo vsi že pred koncem odšli od tam, saj je bilo res blatno, mrzlo in neprijetno in ker je bil Smuk končan že pred uradnim koncem gradnje, smo jo popihali domov. In nekaj dni asneje prejeli klic, da smo bili nagrajeni, zato ne vem čisto točno al ikot zmagovalna skulptura ali smo bili žrebani ali kaj. Skrataka, prizidali smo si kopanje v termah Ptuj. Zakon!

Mi pa se počasi sestavljamo. Nyil lahko normalno hodi anokrog, le tačko mora imeti povito, da kak kamenček ne zaide v rano, ki je sicer že lepo zaceljena pa vseeno. Benovi sprehodi se daljšajo in so lahko vendo pogostejši, Nike je pa itak ok. To, da ima nekaj vneto je pri njej kar pogosto. Vesela sem, da se lahko spet sprehajamo skupaj.

TRIPL KRIPL

Na pa imam. Doma imam tripl kripl. Ben ima hernijo, Nike vneto uho, Nyíl pa si je danes na treningu izpulil noht. Idealna stranka za mojega veterinarja.
Cone, sovražim cone. Ko je šlo že vse tako dobro, sva šla danes na vadbišče delat samo cone. Ne vem ali sem kriva jaz, ali sem slabo preverila dilo, je narobe stopil, ko se je zapodil za žogo ali kaj, samo naenkrat je bilo vse okoli njega krvavo. In nohta ni bilo več. Zdaj mora počivati tudi on. Samo še Nike je nekako normalna. Njeno uho je dejansko ne ovira pri gibanju in sprehajanju. Ubogi Nyilček, z ogromno prevezo na nogi zgleda čisto nesrečen.
Jaz sem se pa že veselila kako gremo počasi lahko vsi na sprehod, saj gre Ben lahko zdaj že vsake dva dni na kratek sprehod. Na, zdaj pa imamo. Tega sem se prav bala, teh dil in con in teh povlečenih nohtov in agility poškodb s katerimi nisem imela do zdaj s trdoživim terierjem nobenih težav.

NYÍL IN AGILITY

Da nebi Nyíl pozabil vsega, kar s eje naučil pri Silviji nismo prepustili vremena in možnosti treninga naklučju ampak smo se tudi letos zmenili za notranje treninge. Nyíl je super. Talentiran in ubrisan. Če sem mislila, da je treba z nike TEČT, je treba z njim TEEEEČT. Ampak se več kot zabavamo. Največja nočna mora so mi predstavljale cone. Ker je to edina stvar, ki Nike res dela težave. Januar je mesec, ko sem rekla, da začnem z njimi. So far so good. Nike je res doličen agility pes, ki me res dobro posluša in pogosto celo reši, saj kar nekako gre tja kamor mora, ne gled ena to kako jaz krilim z rokami. Strah me je bilo, kako bo z mojim kriljenjem in naslednjim psom. Zaenkrat mislim, da tudi Nyíl čisto dobro osvaja moj jezik. Sicer sva od prvega tekmovanja še daleč, pa vseeno.

SHEILA NA OBISKU

Po dolgem času smo dobili nekaj pasje okrepitve. Za en teden je prišla na obisk Sheila. Ker Ben še zmeraj ne more na sprehode, voziček zanj vsekakor odpade, ker bi tresenje slabo vlivalo na hrbtenico, smo ostali pri kratkih izletih. Zima nam je letos prizanesla. Po počitnicah je zapadlo nekaj snega, ki je tako hitro, kot je priše, tudi zginil. Samo malo više ga je ostalo še nekaj. Ker so Sheilini smučali, smo en dan vseeno pustili Benčka z Domnom doma in odšli malo v hribe na sneg. Saj ne, da sneg res pogrešam, ampak za en dan je bilo pa čisto zabavno.

POČITNICE

Kaj naj rečem, to so bile ene od najbol običajnih počitnic zadnje čase. Veliko smo počivali in nismo kaj dosti hodili naokoli. No ja, nekaj že a vse bol blizu doma. Benček je namreč na bolniški, ker ima hernijo. Zaradi tega ima odrejeno strogo mirovanje in ne more z nami nikamor. Tako smo se bolj ali manj odpravljali na sprehode samo za kratek čas, da smo bili čim hitreje spet doma pri Benčku. Na srečo je bil Domen pogosto z njim doma. Težje je zdaj, ko moram hoditi v slžbo in ga moram pustiti samega, ko grem na sprehod z Nike in Nyílom. Ubogi revež je že čisto depresiven. Srce se mi trga vsakič, ko grem od doma ampak Nike in Nyíl nujno rabita sprehod. Tako pač je. Če se bo to še dolgo vleklo bo pač hodil z nami v vozičku.
En dan smo si vseeno privoščili čisto malo daljši izlet,v Logarsko dolino. Ben pa je počakal pri Silvotu. Mislim, da mu res ni bilo hudo.

srečno 2016

Srečno leto 2016 želimo vsem!
2015 je bilo pestro, polno sprememb, z zelo veselimi in zelo žalostnimi trenutki. Želimo si, da bi se v letu 2016 več tistih veselih, predvsem pa, da bi se zgodila še ena velika sprememba, dolgo pričakovana. In ne, ne bomo imeli dojenčka.

December je mesec, ki ga obožujem. Razen zadnjih dni, ko s petardami in raketami ljudje strašijo domače in divje živali.
Obožujem kič in pravljičnost tega meseca. Obožujem lučke, smrečice, okraske, gledam božične risanke in filme, izdelujem darica... No ja, letos priznam, da je bilo izdelovanje darilc precej manj zabavno, ker nisem imela družbe. Niti slučajno ni tako zabavno ustvarjati sam, kot z Nino, Slatkom, Boštjanom,... Dejansko je brez njih christmas spirit kar nekam šel.
Ampak jaz nebi bila jaz, če nebi delala kiča. In tako sem prosila Anjo Troha, da mi naredi nekaj božičnih fotk. In jih je. Čudovite so.


In potem si nisemmogla kaj, da se nebi malo igrala tudi sama. Nisem fotograf, imam fotoaparat, ki premore tri malo več kot osnovne objektive. Ampak se rada igram in si želim, da bi nekoč lahko sama delala kolikor toliko kvalitetne slike za na steno svoje hiše. Sem in tja mi kaj odlično rata. S slabo opremo in le dnevno svetlobo oz. sobnimi lučmi so ratale kar precej luštne božične slikice mojih treh lepotcev.



in jerce in njenih dveh punc, ki pa žal nista bili ravno pripravleni sodelovati