RAZBITI MITI

Pasme tipa bull so nevarne. Jah, lahko razložim zakaj se jih jaz bojim. Ker imam sama pse, ki so nepredvidljivi. Ben se je močno naučil kontrolirat svojo napadalnost, še zmeraj pa ne morem garantirat da nebi skočil v določenega psa. Zato sem previdna. In tu se pojavi razlika. Če skoči v nekega španjela in se stolčeta sta enakovredna nasprotnika. Situacija ni fajn, vendar se jo da hitro rešit. Brez težav skočim zraven, takšna psa zagrabim in ju dam narazen in tudi če zaradi tega sama staknem ugriz ne more biti takšen, da bi bil zaradi tega konec sveta. Do psov tipa bull imam večji rešpekt. Preprosto zato, ker imajo močnejši ugriz. (V resnici bi imela enako težavo s kakšnim večjim psom, recimo nemškim ovčarjem). Lahko je pes še tako prijazen ampak vsak se ima v resnici pravico branit, če drug pes skoči vanj. In če Ben skoči v kakšnega takšnega psa, ta pa mu vrne znajo bit posledice precej hujše, kot če skoči v nekega španjela. Zato in samo zato imam pred njimi rešpekt tudi sama. Poznam pa osebno nekaj psov pasme bull, ki so bol miroljubni od marsikaterega drugega psa. Enega takšega imamo trenutno na večdnevnem obisku. Kar noro je, kako mirna je ta psica. Ben je že trikrat skočil vanjo, konkretno, ker ga zelo moti, da je pri nas, pa sploh ni odreagirala. In to sem pri njej vidla že večkrat. Prav zabavna je ker je tako ogromna, pa se očitno počuti manjša, saj mi kar pogosto proba zlesti v naročje. Z njo pa je pri nas tudi majhen piščanček, ki malce spominja na Nike. Jah obe imasta manjši sindrom majhnih psov. Delata se večji kot sta v resnici in sta glasni. Sicer pa sta obe zelo pridni. Kar močno olajša naše sprehode, saj je sprehod s petimi psi kar izziv.


Ne vem kako lahko nekdo da stran od sebe svojega psa. Kuga in Buča bi mogli bit pri nas samo eno noč, ker je njun lastnik šel nekaj delat na Hrvaško. Delo se je zavleklo in pri nas sta ostali pet dni. In že v teh petih dneh sta mi tako prirasli k srcu, da mi je kar težko, ker vem, da ju bom mogla vrniti. Čeprav je dejstvo, da je življenje s petimi psi, še posebej z ogromono Bučo, kar pestro. Sprehodi niso nobena težava. Za hišo imamo gozd in psički sta res pridni. Ampak če hočem pa kamorkoli drugam z njimi, če želim imeti vseh pet na povodcu, je pa to kar dobra organizacija. Ampak kljub vsemu ju bom pogrešala.

KRIM 2016

Na koncu niti ni bilo tako slabo. Dež je popoldan ponehal, tako da smo se lahko med teki celo sprehajali in igrali zunaj. POdlaga ni bila tako blatna in Krimovci so se malo trudili in blato po katerem smo tekli sproti zasipavali s peskom. In midve z Nike sva v teh "groznih" razmerah suvereno odtekli dve nuli in zmagali :). Ja na koncu ni bilo tako slabo. Sicer po statistiki je zmeraj tako, da mi gr enekaj prvih tekem dobro, potem pa vedno slabše. Tako da dober štart v sezono pri nama nič ne pomeni. Mogoče ima to kaj tudi s tem, da na začetku še ni kvalifikacij in so parkurji na najinemu nivoju. :) Agilitya nimava posnetega, škoda, jumping pa.

VSAKO LETO ENO IN ISTO

Si rečem, na deževne tekme ne bom hodila, pa naj bojo to kvalifikacije, kar tako ene tekme ali karkoli. Ker tam ne uživam ne jaz, ne pes, teči se zaradi blata ne da zares in nima nobenega smisla in še nevarno je za psa. Ampak potem zmeraj rinem. Jutri je prva zunanja tekma v sezoni in seveda je že cel teden napovedan dež. Ampak, ker je do četrtka sijalo sonce in je v bistvu že v četrtek bilo napovedano full slabo in da naj bi v soboto že kao ponehalo sem se odločila, da vseeno grem. In zato, ker je tekma v Ljubljani. No, danes se je napoved uresničila, res je deževalo, tako da je že nablatilo teren, jutri bo pa najbrž res deževalo samo še bolj. Vremenarji so se do sedaj kar pogosto motili zadnje čase glede tega, ampak ne, tokrat pa napoved drži in kdaj se bom že naučila in se odjavila od tekme, če bo za v soboto dež napovedan???? Očitno nikoli. In tako pričakujem jutri še en blaten in nezabaven dan, na parkurju pa v takem itak ne bom mič naredila. Ehhh

VZREJNI PREGLED ZA TERRIERJE

Prej nikoli, zdaj pa kar dva v treh tednih. Še ne vzrejni pregle,d pri katerm smo aktivno sodelovali. Tokrat malo drugače. Klub za terrierje se je odločil, da bo to naredil malo bolj na nivojo, kot nekakšen dogodek. Zato so nas lastnike terrierjev povabili, da predstavimo določene športne discipline. Na urniku je bil agility, rally obediance, trikci, reševalci in coursing. Izkazalo se je, da smo bili nastopajoči bolj sami sebi namen. Nihče nas ni prišel gledat. Prav res nihče. So pasji športi za lastnike terierjev res tako nezanimivi, so nas dovolj gledali že od daleč, medtem, ko so čakali v vrsti ali kaj. No, nam je bilo vseeno, mi smo se imeli fajn, v odlični družbi in naredili smo si čisto dober trening.

In na koncu smo se končno preizkusili v disciplini, ki me je že dolgo zanimala, vlekla, mikala. Coursingu. Zanimalo me je kako bi šlo Nike. Ne bom se trudila z opisovanjem, ker imamo posnetek, ki pove dovolj :). No pa recimo, da je bila od vsega agilitya že kar malo utrujena. Sem hotla it probat še enkrat, a sem rekla, da se bom raje prijavila na kak trening. Sem raje preizkusila še z Nyilom, za katerega sem bila prepričana jaz in tudi vsi ostali, taoj, ko so ga videli, da bo kar letel za vabo. In nas je vse presenetil. Vaba ga sploh ni ganila, sploh ni hotel it za njo in ko sem hotela tečt z njim in ga spodbudit da jo začne lovit me je samo zmedeno gleda, prišel k meni s pogledom "mami, kaj se dogaja? grem lahko k tebi v naročje?" . Smeško. No tudi z njim bomo probali še kdaj drugič. Vseeno je bilo zabavno, definitivno smo se nasmejali Nike. Pa tak lovec.

NISO CAORLE, MORČEK JE PA VSSENO

Ja, plan je bil, da gremo na velikonočni ponedeljek v Caorle, v Italijo. Ampak zaradi slabe vremenske napovedi nismo šli. Kljub temu, pa smo šli na slovensko obalo obiskat Mojci in Jažija. In prav smo se odločili, ker je vreme zdržalo. Sonca sicer ni bilo in ves čas je malce grozilo, da se bo ulilo, v Kopru je tudi precej pihalo ampak, odsotnost sonca ima tudi svojo prednost. Ni sonca, ni ljudi. Ker so se šli nekateri dopoldan kopat, Mojčka pa je pridno pripravljala kosilo, smo mi odšli na sprehod v Ankaran. Najprej na neko plažo, kjer mso bili že početi in mi je bila všeč in sem hotela enkrat spet it tja. AMpka sem bila tokrat kar precej razočarana. Morje je bilo kar visoko, vse je bilo razmočeno in po tisit potki, ki naj bi bila ob tej "plaži" je bilo toliko smeti, med tem vložki in ostale res ogabne stvari, da bol nagravžnega sprehoda še nisem doživela. Tako da sem s emogla it kar malo pomirit na Debeli Rtič, ki je moja kar priljubljena točka za sprehode. n potem smo šli k Mojčki na kosilo in ker je pihalo, smo šli na psrehod še v Simonov zaliv od koder smo se sprehodili po dklifi. Kot rečeneo, ker ni bilo sonca, ni bilo preveč ljudi in je bilo prav res luštno. Nimam kaj dosti za dodat, fajn smo se imeli.

NI TREBA DALEČ

Ni treba daleč, da je narava lepa in preživiš čudovit dan na soncu. Danes smo odšli na Podpeško jezero in na Rakitno. Prav ob jezerih je sicer malce mrgolelo ljudi, ampak tam po poljčkih se je bilo pa luštno sprehajat.

NYÍLKO JE OPRAVIL VZREJNI PREGLED

Ko sem dobila Nike sem si rekla iii končno imam psa z rodovnikom, zdaj grem pa lahko na kakšno razstavo. No, blizu razstav smo bili ravno toliko, kolikor smo na njih nastopali s trikci, sicer pa me takšni dogodki ne vidijo blizu. Tudi za trikce ne več. Rebeka me je prosila, če bi Nyila odpeljala enkrat, vsaj toliko da dobi kakšno oceno ali kakšen nazivček ali karkoli. Nekako ji nisem rekla čisto ne ampak potem vseeno nisem šla. Enostavno me pasje razstave ne zanimajo. In ker sem iemla končno psičko z rodovnikom sem si rekla, da bom mogoče kdaj imela kakšne mladičke. Ampak tudi za to nisem iz pravega testa. Mislim, da za to nimam bivanjskih pogojev in strašno težko bi mi bilo imet doma mladičke in jih potem oddat. In vem, da zame noben človek nebi bil dovolj dober nov lastnik, tako d abi najbrž obdržala pse, jasno pa je, da imam enega parsona naenkrat popolnoma dovolj. Da ne bo pomote, tudi dveh mudijev ne vem če bi se lotila imet. Eni in drugi imajo svojevrstne značajske značilnosti in jih sicer obožuem ampak si ne predstavljam, da bi mi dva mudija skakala v obraz, se vrtela kot zmešanain lajala ko zagledata žogico. Ne, tudi en mudi naenkrat mi je čisto zadosti. Pa vseeno je s samcem drugače, ker nisme jaz tista, ki bi se doma navezala na mladičke in jih nebi hotela oddat, zato sem se odločila, da z Nyílom vseeno narediva vzrejni pregled, če bi ga kakšna gospodična želela za očeta svojih mladičkov. Zakaj pa ne?

Tako sva včeraj odšla na tega vzrejnega. Lukas je bil slučajno ta vikend v Ljubljani in je šel z nama. Čez Nyíla ni pripomb. Naravnost čudovit je. Lep, z odličnom karakterjem, skratka, idealen bodoči očka. Jaz pa. Ja, kot sem rekla, te razstave niso zame. Včeraj sme se počutila, kot da imam prvič psa na drugi strani vrvice. Bila sem nerodna, nisem ga znala postavit, tako da si ga ogledajo, njemu s eje tud zdelo brezveze stat tam pri miru. Dvakrat sem bila celo okregana s strani komisije, kaj delam, če sem res čist nesposobna. Ja lepo od njih, ni kaj, čeprav jim prej pojasniš, da pač ne veš kaj od tebe pričakujejo in naj ti povejo. Kaj jaz vem kako mora pes stat in kaj oni gledajo. Jaz vem kako mora on laufat, ne stat. Da ne govorim o njihovi resnosti, ko gledajo in ocenjujejo pse. Sem se probala nekaj pošalit, pa so me tako pogledali, da sem mislila, da bom kar pobegnila. Saj nekaterim smo najbrž agilitaši smešni, ko tam laufamo med nekimi ovirami, ampak men so ti razstavljalci bolj. No ja, to je to za naju, kar se tiče najboljega približka razstav.

Vzrejno dovoljnenje pa imava. Zdaj mora pa poleg ocenjevalcem Nyíl ugajat še kakšni mični gospodični!