PRED DOMAČIM PRAGOM

May not have a sun, but still have some fun!
Kar pomeni, da se nam zaradi slabega vremena, spet ja vem, ni dalo nikamor. In smo šli pač malo po okolici. Simka se je zabavala s svojo igračko in se s relativno revno opremo trudila narest kolikor toliko dobre slikce. Kužki se pa seveda zabavajo, če poziranje izgleda tako da tečejo, skačejo, lovijo, kopljejo, se ruvajo, cufajo,... skratka en sam velik žur.



Sej priznam, Nyíl je glavni model ampak to samo zato, ker mi Nike večino časa kaže rit, ki je sicer čudovita, mišičasta in oh in sploh najlepša rit na svetu, pa vseeno. Ben se igra pa tako nenadno in na kratko, da predno jaz nastavim fotič za slikanje interval že mine. Nyíl je pa pač neumoren. 100.000 ponovitev on bi pa še eno, ker nisem ujela ravno njegove čokoladne strani.


In za konec še eno dejstvo. Po čudovitem sprehodu se čudovitost nadaljuje s tem ko se vsi trije zleknejo ob meni. Še Nike, ki se je še dolgo tega vedno skrivala pod odejo zdaj leži ob meni, mirna. Spi in se mi celo pusti čohat, ne da bi takoj pobegnila s svojim "daj mi mir" pogledom.

MARIBOR IN SKORAJ ŠT.2

Maribor, kaj dosti komentarjev nimam. Agi se mi je zdel katastrofa, pa po ogledu posnetka niti ni bilo tako grozno. Sem in tja sme bila malo pozna. Do jumpinga je bilo toliko časa, da se mi kar malo ni dalo. Zato sem si ga površno ogledala in bila prepričana, da na mestu, kjer sem potem naredila napako, ne bom imela dovolj časa, da bi naredila menjavo med tuneli. Ampak potem sem se odločila, da se za Metko vseeno potrudim in kar naenkrat sem imela tam toliko časa, da sem bila čisto zmedena in je nisem prehitela. Zato pa je šla potem mimo tistega tunela. Ja no, vseeno sem zadovoljna, v bistvu z obema tekoma.

AH TA VEČNI SKORAJ

V soboto smo v Celju spet lovili zajca, ki se nam je za čisto malo izmuznil iz rok. Nike sem preveč zupala in je skučila gugo. Baraba, pa na tem res veliko delava. Na treningih je super in tudi na tekmah sem jo popravljala in je znala bit odlična. Nekako ne vidim smisla, zakaj bi toliko trenirala to gugo, če potem tega znanja ne morem izkoristit na tekmah. Zato sem ji zaupala in je moje zaupanje izdala. No ja sliši se hudo, ma koga briga, vseeno sva tekli full dobro. V jumpingu sem mislila, da nima časa za en obrat, čeprav sem potem na posnetku vidla, da sem ga imela čist dovolj. Ampak ok. Zaradi tega sva se kasneje malo zapletli in mi je štela dotik. Kaj češ, recimo da bo naslednjič boljše. Če ne bo potem kak drug skoraj. Ma važno je, da se imamo fino. In smo se imeli.

BIL JE MAJ

Ta moj blog postaja počasi report o vremenu. Samo tako je, če živiš raje zunaj kot znotraj. Trudim se, da na moje razpoloženje nebi vplivalo, pa ne gre. Ker če je slabo vreme ne morem ven in če ne morem ven sem žalostna. Pač nisem človek, ki bi se zares lahko zabavala v nakupovalnih centrih, kunu, bovlingu itd. Ja sem in tja si lahko popestrim dan tudi s čim takšnima mapak to je le izhod v sili. Nič takega, kar bi izbrala kot prvo možnost. No ja, zakaj spet blebečem o vremenu. ker so prišle tako težko pričakovanje prvomajske počitnice. Pomlad je absolutno moj jaljubši letni čas. Vse se prebuja, postaja topleje, ni pa še prevroče. Zbudim kolo, zbudim tekaške čevlje, dan je daljši in cele dneve smo lahko zunaj, kjer so prijetne spomladanske vonjave, vse cveti,... vse dokler se nebo nekega zadnjeag apriskega dne ne odloči, da se mu bo totalno zmešalo in na zemljo pošlje še malo, pravzaprav sploh ne tako malo, snega. Tako za spomin na zimo. In si misliš " RESNO???" Petnajst centimetrov, 27. aprila. V Ljubljani, na gorenjskem, dolenskem, štajerskem,... povsod, razen na obali, kjer je toplo za kratke rokave in sije sonce. Če to ni noro. Ampak še dobro, da imamo to našo obalo, kamor človek lahko pobegne pred to notranjsko norostjo. Jasno, da smo pobegnili. In potem je tako ali tako prišla Nimka in smo nekaj dni preživeli v sežani, sneg v Ljubljani pa se je imel ta čas čas stopiti. In s ej eseveda, v dveh dneh, ker po tem norem sredinem sneženju je bilo naslednji dan krepko čez 10 stopinj. Pač, vremenu se je zmešalo.

In potem smo šli nekaj dni kasneje na sprehod v naš prelepi gozd. Malo smo hodili, ko j enenadoma, dokaj blizu nas na tla zgrmela odlomljena veja. In ko je po nekaj minutah hoje na tla vrglo še eno, sem se zavedla, kako nevarno se je sprehajati tam. Pihal je veter in na tl je padalo vse, kar je bilo v krošnjah polomljeno, ša še ni zgrmelo na tla. Opa, sem si rekla in se odbrnila, ter jo po najkrajši poti odnesla ven iz gozda. Nekaj časa bomo zdaj pustili, da se krošnje otresejo odlomljenih vej, predno bomo šli nazaj v gozd. Niti pomisliti nočem, kako blizu nas so padale kar precej velike veje. Je kar žalostno, komaj so malo očistili gozdove, že je nastla nova škoda. Polomljene veje in drevesa ležijo povsod.

RAZBITI MITI

Pasme tipa bull so nevarne. Jah, lahko razložim zakaj se jih jaz bojim. Ker imam sama pse, ki so nepredvidljivi. Ben se je močno naučil kontrolirat svojo napadalnost, še zmeraj pa ne morem garantirat da nebi skočil v določenega psa. Zato sem previdna. In tu se pojavi razlika. Če skoči v nekega španjela in se stolčeta sta enakovredna nasprotnika. Situacija ni fajn, vendar se jo da hitro rešit. Brez težav skočim zraven, takšna psa zagrabim in ju dam narazen in tudi če zaradi tega sama staknem ugriz ne more biti takšen, da bi bil zaradi tega konec sveta. Do psov tipa bull imam večji rešpekt. Preprosto zato, ker imajo močnejši ugriz. (V resnici bi imela enako težavo s kakšnim večjim psom, recimo nemškim ovčarjem). Lahko je pes še tako prijazen ampak vsak se ima v resnici pravico branit, če drug pes skoči vanj. In če Ben skoči v kakšnega takšnega psa, ta pa mu vrne znajo bit posledice precej hujše, kot če skoči v nekega španjela. Zato in samo zato imam pred njimi rešpekt tudi sama. Poznam pa osebno nekaj psov pasme bull, ki so bol miroljubni od marsikaterega drugega psa. Enega takšega imamo trenutno na večdnevnem obisku. Kar noro je, kako mirna je ta psica. Ben je že trikrat skočil vanjo, konkretno, ker ga zelo moti, da je pri nas, pa sploh ni odreagirala. In to sem pri njej vidla že večkrat. Prav zabavna je ker je tako ogromna, pa se očitno počuti manjša, saj mi kar pogosto proba zlesti v naročje. Z njo pa je pri nas tudi majhen piščanček, ki malce spominja na Nike. Jah obe imasta manjši sindrom majhnih psov. Delata se večji kot sta v resnici in sta glasni. Sicer pa sta obe zelo pridni. Kar močno olajša naše sprehode, saj je sprehod s petimi psi kar izziv.


Ne vem kako lahko nekdo da stran od sebe svojega psa. Kuga in Buča bi mogli bit pri nas samo eno noč, ker je njun lastnik šel nekaj delat na Hrvaško. Delo se je zavleklo in pri nas sta ostali pet dni. In že v teh petih dneh sta mi tako prirasli k srcu, da mi je kar težko, ker vem, da ju bom mogla vrniti. Čeprav je dejstvo, da je življenje s petimi psi, še posebej z ogromono Bučo, kar pestro. Sprehodi niso nobena težava. Za hišo imamo gozd in psički sta res pridni. Ampak če hočem pa kamorkoli drugam z njimi, če želim imeti vseh pet na povodcu, je pa to kar dobra organizacija. Ampak kljub vsemu ju bom pogrešala.

KRIM 2016

Na koncu niti ni bilo tako slabo. Dež je popoldan ponehal, tako da smo se lahko med teki celo sprehajali in igrali zunaj. POdlaga ni bila tako blatna in Krimovci so se malo trudili in blato po katerem smo tekli sproti zasipavali s peskom. In midve z Nike sva v teh "groznih" razmerah suvereno odtekli dve nuli in zmagali :). Ja na koncu ni bilo tako slabo. Sicer po statistiki je zmeraj tako, da mi gr enekaj prvih tekem dobro, potem pa vedno slabše. Tako da dober štart v sezono pri nama nič ne pomeni. Mogoče ima to kaj tudi s tem, da na začetku še ni kvalifikacij in so parkurji na najinemu nivoju. :) Agilitya nimava posnetega, škoda, jumping pa.

VSAKO LETO ENO IN ISTO

Si rečem, na deževne tekme ne bom hodila, pa naj bojo to kvalifikacije, kar tako ene tekme ali karkoli. Ker tam ne uživam ne jaz, ne pes, teči se zaradi blata ne da zares in nima nobenega smisla in še nevarno je za psa. Ampak potem zmeraj rinem. Jutri je prva zunanja tekma v sezoni in seveda je že cel teden napovedan dež. Ampak, ker je do četrtka sijalo sonce in je v bistvu že v četrtek bilo napovedano full slabo in da naj bi v soboto že kao ponehalo sem se odločila, da vseeno grem. In zato, ker je tekma v Ljubljani. No, danes se je napoved uresničila, res je deževalo, tako da je že nablatilo teren, jutri bo pa najbrž res deževalo samo še bolj. Vremenarji so se do sedaj kar pogosto motili zadnje čase glede tega, ampak ne, tokrat pa napoved drži in kdaj se bom že naučila in se odjavila od tekme, če bo za v soboto dež napovedan???? Očitno nikoli. In tako pričakujem jutri še en blaten in nezabaven dan, na parkurju pa v takem itak ne bom mič naredila. Ehhh