Ljubljančani

Včeraj me je v nedeljsko jutro zbudilo prijetno jesensko sonce. Napovedan je bil dež, zato nisem imela nobenih izletniških planov. Odločila sem se, da bomo dan izkoristili za to, da bomo Ljubljančani. Zjutraj smo poležavali v postelji in se crkljali, potem pa smo se skozi tivoli sprehodili v center Ljubljane, kjer je v nedejo dopoldan bolšji trg. In seveda smo se šli obvezno martinčkat na kavico ob Ljubljanico.
Ben in Nike sicer živita v mestu, pa vseeno popolnoma nemestno življenje. Vse sprehode imamo v gozdu, na poljih, v glavnem praktično nikoli po mestnih ulicah in naseljih. Praktično nikoli nista va vrvici, ker izbiram poti, kjer ni preveč ljudi. o je sicer dobro, pa vendar potrebujeta za svojo socializacijo tudi nekaj mestnega vrveža, da se navadita tudi na to, predvsem Nike. Kar dobro ji gre, stoteri pari nog okrog nje je ne obremenjijejo preveč. Tudi umiriti se zna, seveda če jo prej dobro zalufam, ko se usedem na kavo.

Po dolgem času sem v tivoliju videla res lepega labradorca. Načeloma so mi ti psi zelo všeč. Moti pa me, da jih imajo velikokrat ljudje, družinice, ki jih ne rekreirajo dovolj, jih pa zelo dovolj hranijo. Potem so te psi, kot kocke in prav nič lepi. Včeraj pa sem srečala labradorca, ki je bil v formi in je bil res čudovit.
Na splošno mi gre na živce, ko ljudje mislijo, da psi nimajo drugega v življenju, kot hrano. Namesto, da bi se z njimi ukvarjali jih čezmerno hranijo in mislijo, da so njihovi psi potem bolj srečni. Ne razmišljajo pa, da je tudi njim, po tem, ko se preveč najejo slabe hrane slabo in se posledično tudi težko gibljejo, ko so predebeli, se hitreje postarajo in razen trenutka, ko hrano zaužijejo niso prav nič srečni, da je tako. Kot mi gre na živce, da ljudje povezujejo zabave s hrano. Zakaj mora biti na pikniku vedno presežek hrane. Piknike imam načeloma zelo rada, ravno zato, ker je to zabava, kamor lahko pripeljem tudi psa. Po drugi strani pa nikakor ne morem prepričati ljudi, da jih nebi hranili. Na koncu zame to ponavadi ni nič kaj sproščena zabava, ker moram kar naprej nadzorovati, da ne bi kaj padlo v pasje gobčke. Ali na primer ostanki hrane. Zadnjič smo bili na prijetnem oddihu v gorski koči, pa so ljudje vse, česar niso pojedli hoteli dati mojima psoma. Prvo kot prvo, me zanima, če je kdo pogledal velikost mojih psov. Tudi, če bi dovolila, da jedo ostanke ima Nike tri kile, Ben pa trinajst. Saj nimam dveh nemških ovčarjev! Na koncu sem jim mogla razložiti, da moji psi niso kanta za smeti. Vem, da so hoteli samo dobro, ljudje včasih pač ne razmišljajo, pa bi bil čas, da bi začeli.

Malo sem se oddaljila od teme pa vseeno, tisti labradorec me je res očaral, določeno razmišljanje ljudi pa me res razjezi.