Ena redkih vrhov, ki sem si jih letos zadala, pa tud izpolnila. Lubnik po kopnem. Lani Januarja sva tja zašli s Tjašo, štartali skoraj čisto iz Škofje loke, po metru snega gazili po celcu, ker midve pač ne znava kot normalni ljudje hoditi po poti. Takrat sva Lubnik naredili zakompliciran, težko dostopen hrib. In sem si obljubila, da bom šla po kopnem pogledat, če je sicer to samo malo boljši sprehod. In je res. šli smo po isti poti, kot mi takrat, porabili pol manj časa in napora in imeli prijeten sproščujoč izletek v sončnem vremenu. In samo enkrat smo se zgubili. Jaz sem neverjetna, praktično nikoli ne grem nikamor, ne da bi vsaj enkrat zašla. Zadnjič sem se že nevem kolikič zgubila na Toškem čelu. Pa slikala sem si pot. Prišla sem SKORAJ po pravi poti nazaj. Še dobro, da vse poti vodijo v "Rim".
Ben si je danes po dolgem času privoščil valanje po gnoju. To sicer ni v njegovi navadi. Odkar sva v novem domu ga še nisem kopala. Imam samo tuš kabino, spraševala sem se kako bo to šlo. Pa ni bil v banji nikoli tako priden kot tokrat. zdaj spet lepo dišeč greje mojo posteljo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar