STEREOTIPI

Sprehajam se z Benom, svojim mešancem pač nekje. Srečam koga, ki mu je Ben všeč in me povpraša po pasmi. Povem, da je mešanec. In potem mi ljudje, najbrž ni tako, ampak meni se sliši, kot, bi hoteli opravičevat, da imam »samo« mešanca: Ja saj mešančki so pa najboljši, najbolj zdravi, najbolj pametni. A iz zavetišča je, ja ti so pa sploh najboljši, najbolj hvaležni, ker si jih rešil. PA KAJ ŠE! Mešanci so prav tako lahko bolni, Ben ima kronično vnetje ušes, kljub temu, da je mešanec. Je kdaj kdo mogoče pomislil, da so bolj zdravi po statistiki preprosto zato, ker lastniki za svoje mešance bolj površno skrbijo. Drage čistokrvne pse vozijo ljudje k veterinarju za vsako prasko in vsak kašelj, marsikaterega mešanca pač ne. Jasno, daso potem po statistiki mešanci bolj zdravi, čistokrvni psi pa zelooo občutljivi.
Najbolj pameten še zdaleč ni, še manj pa najbolj učljiv. Pameten sicer je, tisti del družine, ki se mu je pustil, je zelo dobro obrnil okoli prsta in zelo dobro ve, da se pri meni drugače obnaša, kot pri komu drugemu. Zame je to znak pameti, vsi triki in podobno so naučeni in načuti se jih da vsakega psa. Hvaležen? Pa kaj še. Je egoistično bitje, ki skrbi predvsem za svoje dobro. K meni se stiska, takrat, ko njemu tako paše, dela sicer vedno, kako dobro, je pa spet odvisno od njegovega razpoloženja, kolikor on misil, da se mu splača dobro delat. Ko sem ga odpeljala iz zavetišča domov ni zgledal prav nič hvaležen. Kadar se je le dalo je šel po svoje in ga ni zanimalo kje sem jaz. Pravzaprav bi mu bilo še najboljše, če bi ga vsi skupaj pustili pri miru. Ja zdaj je razvajen scrkljan kuža, ki me obožuje. Pa vendar to nima nobene veze s tem, da je preživel slabe čase in mi je zdaj hvaležen, ker sem ga rešila. To je pač posledica skupnih let najinega bivanja in sodelovanja.
Ne mešanci niso ne bolj zdravi, ne bolj pametni in ne bolj hvaležni.
In ni se mi s takšnimi izgovori treba opravičevat, ker imam mešanca. Zanj sem se odločila zavestno, za to imam dobre razloge. Nisem revna in je to edino kar si lahko privoščim ali kaj podobnega.
Posvojiti mešanca iz zavetišča je pravzaprav velik riziko, še posebej, če posvojiš mladiča, katerega staršev ne poznaš. Ne veš koliko bo zrasel, kakšno dlako bo imel, kakšni so vedenjski vzorci njegovih staršev in kakšne bolezni lahko pripelje s seboj.
Prav tako ne vem, ali se mi sploh še da prepirat z ljudmi in jih prepričevati v nasprotno, ko se enkrat trdno odločijo, za »pasemskega« psa brez rodovnika, ki ga itak ne bojo vozili na razstave. Ne, ni vseeno. Če je vseeno, potem je vendarle bolje, da greš v zavetišče in posvojiš najboljši približek kužka, ki si ga želiš.