Moj moto v življenju je, da ga je treba uživat, vsak dan posebej. In ker najbolj uživam v izletih, pohajanjih po hribih in igri s svojimi kužki bi lahko rekla, da je moj smisel življenja kar to. Čim več lepih dni preživetih na zraku, v naravi, na travnikih,v prijetni družbi svojih psov in dobrih prijateljev. Mislim, da so moji psi zalo srečni, ker imajo takšnega skrbnika. Kaj je najhujše kar se nam torej lahko zgodi. Poškodba, moja ali od katerega od psov. In ker se to pač zgodi, če kar naprej noriš je Nike staknila tujek med prstki na zadnji tački, česar pa nisem opazila, saj ni kazala, da bi jo kaj motilo. Ko je končno začela šepat je bil tujek že zaraščen in zagnojen. Treba ga je bilo vzeti ven zdaj pa ima rano, ki se more celiti in umiriti, da vidimo, če smo vse vzeli ven. To pomeni, da se ne sme ne umazati, ne zmočiti in tačka mora biti celih deset dni povita in Nike mora počivati. Kaj hujšega? No ja, sigurno je kaj hujšega.

Na primer že to, da bi mogla počivati dlje, kot deset dni. MI smo zdaj malce nesrečni. Sploh ker smo zaradi tega morali spustiti tekmo v Prestranku včeraj in prijeten izlet v prijetni družbi na Snežnik ali pa vsaj sprehod po okolici Cerknice, ki je, kot sem včeraj uspela videti na hitro, čudovita :(. Popoldne smo namreč preživeli tam in načrtovali smo tudi vsaj današnje dopoldne, pa smo zaradi skušnjav raje kar zvečer odšli domov. Vrnili se bomo, ko se tačka pozdravi.



Na tekmo smo pa vseeno šli. Tekmoval je Ben. Tekel je hitro in navdušeno. Tokrat smo tekli na žogico. Sicer teka nista bila tako čudovita kot zadnjič. Za tista mi je res žal, da nista posneta, ker Ben tako redko naredi slalom v prvem poizkusu in to v dveh tekih v enem dnevu. Včeraj je seveda ravno to zgrešil, vhod v slalom, dvakrat. In preskočil je cono. Kar ni čudno, ker tega ga nisem nikoli učila in za preskočeno cono mi je pri njemu vseeno, saj mi je bolj pomembno da hitro teče, kot da naredi cono. Sicer sem se ga enkrat že lotila učit tekoče cone ampak sem malo lena, ker nimam resne motivacije, da bi to naučila Bena za tri tekme na leto. Učenje con pač ni moja najljubši trening. Priznam, da mi je to na smrt dolgočasno. Edina stvar v agilityu, ki je v resnici ne maram preveč. NO s 15 kazenskimi točkami si pač ni izboril nove vrečke hrane. Ampak tekel je z veseljem, prej je težil za tisto žogico in to je tak Ben,ki ga imam rada in to je tisto, kar je pomembno, koga briga cona?



Nina hvala za posnetke in montažo!