ČAROBNI DAN V ARBORETUMU

Tudi letos smo pomagali promovirati revijo "Moj pes" na otroškem festivalu "Čarobni dan" v Arboretumu. Spomin na lansko leto je čudovit. Arburetum je lep park, velik zato je več kot dovolj možnosti, da se popolnoma umakneš iz gužve in glavnega dogajanja, če želiš in si poleg nastopov privoščiš tudi prejeten sprehod. Letos nas tak sprehod ni niti najmanj mikal, saj je bilo tako vroče, da smokomaj živeli. Naredili smo kratek nastop, nato pa se skrivali v senci, kjer je bilo vsaj nekoliko prijetneje. Kužki pa so bili kot vedno pridni. Nyíl je otvoril svojo kariero in je bolj iz vidika socializacije, kot da bi imel zares kaj dosti pokazat(nekaj rekvizitov za trike sem pozabila doma, kaj pa), nastopal prvič. Je pa zanimovo. Čeprav ima rad ljudi, ki jih pozna, je neskončno scrkljan in na agility tekmah nima nobenih težav z gužvo, mu takšne prireditva ne odgovarjajo in ni niti najmanj navdušen, da se proti njemu kar naprej stegujejo otroške roke, ki ga želijo božat. Ampak kdo bi mu zameril.
Nike se po sterilizaciji obnaša popolnoma drugače, kot se je ponavadi. Namesto, da sem jo mogla s slastnimi pribpljški skoraj siliti z boksa je bila ves čas vesela in je mahala z repkom. Ben pa, on je itak največja zvezda. Skače in laja in je poln energije. Samo škoda, ker to energijo včasih res preveč usmerja v neskončno bevskanje in se bolj malo trudi da bi poslušal kaj si jaz želim, da za tisti priboljšek naredi. Ampak tudi njemu to oprostim. Kot ponavadi smo atrakcija in ahhh-ov in ohh-ov je bilo tudi tokrat neskončno.

JESENSKA AGILITY SEZONA

Izgubiti se na parkurju bo počasi moj razpoznavni znak. Neverjetno, kako se lahko prav vsakič vsaj malo zgubim na parkurju, pogostopa čisto. In tako sem se tudi v soboto popolnoma zgubila in se zato seveda diskala. Ampak cona je pa bla. Drugi tek pa me je moja neverjetna Nike rešila dvakrat. Tokrat sem se zgubila samo malo. Pozabila narest eno menjavo in skoraj spustila en hop ampak se v zadnjem hipu spomnila, da ji pokažem da gre tja. Ne vem kako ona razume vse to moje mahanje, ampak ga. Res je neverjetna. Če bi lahko klonirala, bi si naredila vsaj pet Nikic.
V nedeljo sem se spet nekaj štrikala po parkurju. Jaz pač. Ampak zabavno je, da bi en tek pri vsem tem štrikanju dejansko bil nula, če nebi podrla ene palčke. Ker je Nike spet neverjetna in kar gre kamor je teba. No ja včasih pa tudi ne, ker se je v prvem teku odločila, da gre na cono ko ni treba in ne gre ko je treba.
Sicer pa mislim, da lahko zdaj počasi naredim en zabaven film svojih zgublanj na parkurju. Da ne bom sam lepih objavljala :D
Jutri začnemo fondation class pri Silviji Trkman. Uradno z Nyílom ampak bova sšli skozi vse lekcije tudi z Nike, zakaj pa ne. Komaj čakam.





Inta kaos, ki bi dejansko bil clean če nebi podrla palčke :)

BACK IN GAME

Pa smo nazaj. Pohajamo in skačemo po hribih. Z Nino in njenima hčerkama smo se zadnjič odpravili na Lubnik, od koder smo nazaj grede izbrali drugo pot, da ni tako dolgočasno. A smo pozabile preveriti, če se vrača na isto izhodišče, kot pot po kateri smo prišle. Obe z Nino sva imeli v spominu, da sva po grebenu že hodili in se spomnili, da je pot lepa. Očitno pa sva se zmtili, ker ta pot vsekakor ni bila lepa, še posebej ne za otroke, saj je greben res greben, poln skal in kasneje se precej strmo spusti. In uganite kaj? Seveda se ne vreča na isto izhodišče. Super nova doba tehnologije ti omogoča, da na svojem telefonču, skoraj kjerkoli si pogledaš na gps ali net kje si in kam vodijo poti. Problem je, če se blondinka spomni tega ko že več kot eno uro tava. In spletna stran hribi.net je povedala, da pridemo dol čisto na drugem koncu. Že smo se lotile organizacije kako bomo prišle do avta, ko smo prišle na razpotje, kjer je tabla v pol ure vseeno obljubljala naše izhodišče. POt se je razširila in postala veliko bolj prijetna, tako smo utrujene vseeno zbrale toliko moči, da smo prisopihale do avta. Jeee. Malo avanture mora biti, sploh če greš v hribe s Simono. Je kar moj moto, da se malo je pa že treba izgubit. Konec dober, vse dobro. Zaslužile smo si eno dobro kosilo v najboljši restavraciji, pri Nini.

Ker je vročina v mestu res huda smo se v soboto odpeljali na Pokljuko, kjer nas je psrejelo čudovitih 19°C.

STRANPOTI

Stare ceste so veliko bolj zanimive kot avtoceste. In zato, ker se nam v Rieden ni mudilo, smo se peljali po stranski cesti. V Sloveniji je že nekaj dni sonce pripekalo tako močno, da je zemljo ogrelo do 38°C. Doma, brez kime in pod streho, smo komaj živeli. Na morju ni bilo dosti boljše. Zato sem se tega evropskega kar malo bala. Kako bomo preživeli to vročino in ali smo nori, da bomo v tej vročini gnali pse laufat. No na srečo s eje že v četrtek, takoj, ko smo prispeli tja, precej ohladilo in bilo vzdržno. En dan je celo tako pihalo, da je odneslo polovico šotorov. Ampak če se vrnem na potovanje do Readna, ki je vodilo čez hribe. Termometer se je počasi začel spuščati pod trideset stopinj. In ko sva prispela do Obertauerna in je bilo le še 25 stopinj, okolica pa čudovita smo se ustavili in si po dolgem času privoščili sončen a prijetno hladen sprehod po hribih. In takrat sem se dločila, da se ustavimo tudi na poti nazaj in si privoščimo še daljše pohajanje.

In potem sva se peljala dalje in presenetilo naju je še nekaj prijetnih mestec, kjer sva se ustavila, da vsa si malo pretegnila noge in naredila nekaj fotk.


Ko se je tekma končala, smo se odločili, da se že nekaj dni zadržimo v Nemčiji. Ob kakšnem jezeru. Tako smo našli Chiemsee. Največje bavarsko jezero. Okoli celega jezera je speljana kolesarska pot, na nekaterih delih pa vzporedno tudi pešpot. Tukaj imam VELIKO pritožno na kolesarje. Še nekrat povdarjam, da je kolesarksa pot, lepa, široka, speljana okoli celega jezera. Peš pot, ki je res namenjena samo peščem in jasno označena s tablo, pa le ob nekaterih delih. Ampak kolesarjem to ni dovolj in s emorajo vozit tudi po peš poti. In če se še tako izogibaš ljudem, se odmikaš, da jih s svojimi psi res nebi motil, se kolesarji ne ozirajo kaj dosti na pešce. In moram rečt, da so zelo moteči. Ljudi ni bilo veliko, zato so lahko psi prosto tekali. Po peš poti. Ampak zaradi kolesarjev, smo jih morali kar naprej klicati k sebi in umikati in zaradi tega sprehodi niso bili tako prijetni in sproščeni, kot bi lahko bili.
Vreme se je sicer res da nekoliko poslabšalo, malo se je ohladilo in nikomur ni bilo zares do tega da bi se kopal. A sem bila kar presenečena, kako malo ljudi se zadržuje na plažah. Ampak toliko boljše za nas. Tukaj si res lahko našeč samotne plaže. Drugo leto Lukasa raje odpeljem sem, kot na morje :) .

Po dveh dneh smo se odpeljali naprej, v hribe. V prej omenjeni Obertauern. A zjutraj nas je presenetil dež, no pravzaprav je pričelo deževati že prejšnji večer a se do jutra ni ustavilo. In hmm, 7°C. Kar precejšna razlika.

Izlet v hribe je tako odpadel. In ker napoved ni bila nič kaj obetujoča smo se pač odpeljali v Slovenijo. Nina na obisk k staršem, midva pa domov. Plan je bil, da smo kak dan doma, potem pa se spet družimo. Medtem, ko sta Nina in Rafko opravljala družonske "dolžnosti" sva midva skočila na Krnsko jezero. Domnu se je iztekal dopust in si je želel še malo v hribe. Zdaj mi je žal, da nisva vseeno odšla na obisk k Nini. Krnsko je tu vsak vikend, Nina pa res nima sreče. Djin se je izpahnil kolk. Naravnali so ga nazaj a ni hotel ostati na svojem mestu. Skakal je ven, tudi, ko je bila v bistvu pri miru in zato so se predčasno vrnili v Španijo, brez da bi se še kaj videli :(.

EO 2015

Nekako sem letos končno uspela prilezt do tega evropskega. In izkušnja je fenomenalna. Prvi dan smo tekli ekipne teke. V jumpingu sem se uspela zmest in nisem vedla kam it, zato sme šla seveda narobe in se diskvalificirala. V agilityu pa sem pridelala ekipi 10 kazesnkih pik. Ampak ker so bili ostali toliko bolj pridni in tekli tri nule v jumpingu smo z ekipo uspeli priti v finale. Pod nos sem dobila izjavo, da nisem kaj dosti pripomogla k temu. Lepo, torej se ne smem veselit. Pa sem se vseeno. Tekla bom v finalu. V soboto smo tekli individualne teke a jaz sem se počutila grozno slabo. Bolel me je želodec, celo bruhala sem in komaj sem stala na nogah. Večino dneva sem prespala. Vseeno sem uspela jumping tečt nulo v agilityu pa mi je nula ušla zaradi Nikicine preskočene cone. Zmeraj te cone, zadnji čas je da nekaj naredimo z njimi. ZARES! Ampak, tudi individualno sva prišli v finale. Dvakrat finale za naju. Še toliko bolj vesela sem bila tega, ravno zaradi očitka, da sem šibki člen ekipe.

V finalnem ekipnem teku smo bili diskvalificirani ampak ne zaradi mene. Ekipi sem tokrat pridelala najmanj napak, le eno. Pa tako zanič sem. Spet je bila kriva cona, kaj pa. Prav tako je cono preskočila v finalnem individualnem teku, potem pa sme se še jaz zmedla in nisem naredila menjave pred slalomom, kot sem načrtovala in mi je šla na most namesto v slalom. Škoda za diskvalifikacijo a vseeno, prišla sem v finale. Dvakrat!!

Čestitke pa naši drugi ekipi, "Simply the best", ki je v ekipnem teku zmagala in neverjetnemu Sandiju in njegovi Mii, ki sta zmagala individualno small in sta res zgledala noro. Da so mi šle kar kocine pokonci, ko sem ju gledala. Bravo res!!

MAČJI TEDEN

Očitno sem ratala nekakšen magnet za majhne mačke. Zadnjič v zavetišču sem rekla eni ženski, da zdrave mačke jaz načeloma puščam kjer so, pomagam samo poškodovanim. Mačk je toliko, da vseh res ne morem pobrat po cestah. Ampak včeraj sem naredila izjemo. Šla sem k bratu na obisk. K lokalu pod njegovim stanovanjem se je pritepel majhen muc. Ni bila moja prva ideja, da ga poberem in odpeljem. Samo pobožala sem ga in odšla, ker brata ni bilo doma. Šla sem v bližino na sprehod in ravno ko sem se odpravljala domov me je brat poklical, da je doma. Šla sem k njemu. Šla sva v tisti nesrečni lokal na kavo in na muca sem pozabila, ni ga bilo več. Dokler nisem zaslišala kričanja otrok, ki so se drli: "Našli smo muca, našli smo muca!" In tekali za mačkom, ki mu to očitno ni bilo všeč, saj je bežal pred njimi. Naenkrat se eden od otrok zadere, da je maček šel v moj avto. Grem pogledat kam in vidim, da se je skril v motor. Nekako sem ga izvlekla ven in potem se je cartal pri meni in nikazal nobene želje, da me zapusti. Takrat sem začela razmišljat, da bi ga mogla rešit nadležnih otrok, ki so pač imeli živali, staršem pa s eni zdelo, da bi jih umirili in naučili, kako se primerno pristopi do živali. Ko sem mačka spustila so se otroci znova zapodili za njim in spet je pristal v motorju mojega avtomobila. Takrat sem se odločila, da gre maček z mano. Ob devetih zvečer mularija namreč še ni šla spat ampak so še kar naprej preganjali obogega mačka, ki sem ga imela namem pustit tam. Ampak glede na to da se je skrival v motorje avtomobilov ga nisem mogla pustit. In sva šla, prenočil je pri meni. Zjutraj pa sem imela močno dilemo, kaj narest z njim. Ga peljat nazaj? Izgledal je tako majhen in nebogljen. Zavetišče je prepolno, da bi ga vzeli. Pa tudi, tam bi končal v kletki. Pri meni je spal v boksu, v sobi, saj ga zaradi psov nisem mogla spustiti in je kar nesrečno jokal. Je torej zavetišče res dobra rešitev? Mu je tam res boljše kot zunaj? Za tega se je našla vsaj začasna rešitev. Vzel ga je prijatelj Boris. Rad ima mačke a ni prepričan, če bi jo res obdržal. Ta zgodba tako še ni končana. Vseeno upam, da ga Boris obdrži. Jaz pa se moram malo umirit in pustit mačke pri miru. Preveč jih je, da bi rešila vse. Razen če so seveda res poškodovane.

KRNSKO JEZERO

Malo me je matralo, da bi Domna peljala na Krnsko jezero, saj je tam tako lepo. In smo šli. Res je lepo a ludi je preveč za moj okus. Pot je res primerna za družinice in temu primerno veliko jih je. In ob jezeru je res lepo, samo za nekaj časa sem ga obkljukala, saj je sama pot do gor tako dolgočasna, da nisem čisto sigurna da je vredno. Poleg tega sem načrtovala vsaj kakšno urco ali dve posedat ob jezeru, pa je tako pihalo, da je bilo presneto mrzlo in sva šla kaj hitro nazaj dol. Kužki pa so kljub vsemu uživali v dolgem sprehodu in to je bistveno.