Pa smo nazaj. Pohajamo in skačemo po hribih. Z Nino in njenima hčerkama smo se zadnjič odpravili na Lubnik, od koder smo nazaj grede izbrali drugo pot, da ni tako dolgočasno. A smo pozabile preveriti, če se vrača na isto izhodišče, kot pot po kateri smo prišle. Obe z Nino sva imeli v spominu, da sva po grebenu že hodili in se spomnili, da je pot lepa. Očitno pa sva se zmtili, ker ta pot vsekakor ni bila lepa, še posebej ne za otroke, saj je greben res greben, poln skal in kasneje se precej strmo spusti. In uganite kaj? Seveda se ne vreča na isto izhodišče. Super nova doba tehnologije ti omogoča, da na svojem telefonču, skoraj kjerkoli si pogledaš na gps ali net kje si in kam vodijo poti. Problem je, če se blondinka spomni tega ko že več kot eno uro tava. In spletna stran hribi.net je povedala, da pridemo dol čisto na drugem koncu. Že smo se lotile organizacije kako bomo prišle do avta, ko smo prišle na razpotje, kjer je tabla v pol ure vseeno obljubljala naše izhodišče. POt se je razširila in postala veliko bolj prijetna, tako smo utrujene vseeno zbrale toliko moči, da smo prisopihale do avta. Jeee. Malo avanture mora biti, sploh če greš v hribe s Simono. Je kar moj moto, da se malo je pa že treba izgubit. Konec dober, vse dobro. Zaslužile smo si eno dobro kosilo v najboljši restavraciji, pri Nini.
Ker je vročina v mestu res huda smo se v soboto odpeljali na Pokljuko, kjer nas je psrejelo čudovitih 19°C.
Ni komentarjev:
Objavite komentar