Izgubiti se na parkurju bo počasi moj razpoznavni znak. Neverjetno, kako se lahko prav vsakič vsaj malo zgubim na parkurju, pogostopa čisto. In tako sem se tudi v soboto popolnoma zgubila in se zato seveda diskala. Ampak cona je pa bla. Drugi tek pa me je moja neverjetna Nike rešila dvakrat. Tokrat sem se zgubila samo malo. Pozabila narest eno menjavo in skoraj spustila en hop ampak se v zadnjem hipu spomnila, da ji pokažem da gre tja. Ne vem kako ona razume vse to moje mahanje, ampak ga. Res je neverjetna. Če bi lahko klonirala, bi si naredila vsaj pet Nikic.
V nedeljo sem se spet nekaj štrikala po parkurju. Jaz pač. Ampak zabavno je, da bi en tek pri vsem tem štrikanju dejansko bil nula, če nebi podrla ene palčke. Ker je Nike spet neverjetna in kar gre kamor je teba. No ja včasih pa tudi ne, ker se je v prvem teku odločila, da gre na cono ko ni treba in ne gre ko je treba.
Sicer pa mislim, da lahko zdaj počasi naredim en zabaven film svojih zgublanj na parkurju. Da ne bom sam lepih objavljala :D
Jutri začnemo fondation class pri Silviji Trkman. Uradno z Nyílom ampak bova sšli skozi vse lekcije tudi z Nike, zakaj pa ne. Komaj čakam.
Inta kaos, ki bi dejansko bil clean če nebi podrla palčke :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar