MILNI MEHURČEK

Res je cool biti star dve leti. Takrat se vse vrti okoli rožic in metuljčkov in čebelic in pikapolonic in ostalih hroščkov. In okoli krav in kokoši in konjičkov  in kozic in ptičkov in oblakov in kamenčkov … Toliko zanimivih stvari je vse naokoli. In kako zlahka postane sled avtomobilskih gum v travi želeniška tračnica in hlod v jarku most čez divjo reko … Vsak dan je tako velika pustolovščina. Od zdaj naprej bom stara dve leti za vedno, sem se odločila. In sem. Neverjetno kako veliko stvari se ti lahko zgodi, če se prepustiš domišliji, če daš vsakdanje nepomembnosti na stran. Vsak dan je lahko popolnoma nova pustolovščina. In tako sem se odločila, da bova s Karin res vsak dan odkrili kaj novega. Vsak dan se podava v novo zgodbo, v nov kraj.

MILNI MEHURČKI

Nekega dne sva v omari našli milne mehurčke. Odšli sva ven in jih pihali. Gledali sva kako lebdijo na zraku in jih lovili. Eden od mehurčkov je postal še posebno velik. In ta je ujel naju. Dvignil naju je visoko v zrak in odnesel nad polja in reke in mesta. Kako zanimivo je bilo gledati vse to iz zraka. Nato naju je odnesel na tla in počil. Mislili sva, da sva doma a sva ugotovili, da sva v tuji deželi. Znašli sva se med divjimi koni.







LUCA IN WHISPER

Zaslišali sva topotanje in glasno klicanje zato sva se skrili za drevesa. Videli sva indijance, ki so jezdili na svojih konjih, kar brez sedel in z laso lovili divje konje. Njihovo budno oko je opazilo tudi naju. Ujeli so naju in odpeljali v svoj tabor. Nič hudega nama niso hoteli. Zato sva pri njih ostali kar nekaj časa. Naučili so naju loviti konje. Končno je prišel dan, ko sva bili pripravljeni, da poskusiva ujeti svoja konja. Zjutraj sva se zbudili in pojedli zajtrk. Pred nama je bil razburljiv dan. Že več dni sva konje zasledovali in opazovali.  Danes sva se odločili, da ujameva rjavo kobilo Luco in njenega mladiča Whisperja. Mladiča bo najlažje udomačiti. Mamo pa bova tudi že ukrotili. Oblekli sva se, pripravili opremo in odšli na travnike kjer so se pasli. Potuhnili sva se v grmovje in čakali.  Dan je bil prijetno topel, prebujala se je pomlad.  Uživali sva ob opazovanju konjev. Kako mirno so se pasli. Luca in Whisper sta se oddaljila od črede.

Približala sta se nama. Zmenili sva se, da jaz ujamem Luco, Karin Whisperja. Ko sta prišla blizu, sva štartali na tri. Zavihteli sva lasi, vrgli in ujeli. Obe v prvo. Trenirali sva, trud se je izplačal. Konja sta se upirala a na koncu sva jih uspeli umiriti in odpeljati v tabor. Tam ju je že čakala urejena ograda. Spustili sva ju notri, da se malce umirita. Jutri začneva z urjenjem, sva si mislili.  Popoldne sva pihali mehurčke in spet naju je eden od njih ujel. Odnesel naju je visoko v zrak in ko sva pristali sva bili spet doma. Čas je bil za kosilo. Še dobro saj sva bili pošteno lačni.



VELIKE POŠASTNE KOKOŠI

Ker sva pogrešali indijance in konje sva se odločili, da poskusiva če naju mehurček spet odpelje k njim. Pihali sva in pihali in res, mehurček je zrasel in naju ujel. Dvignil naju je v nebo. Spet sva gledali polja in reke in se veselili ponovnega srečanja. A ko sva pristali se nama je zdelo, da kraja ne prepoznava. In res je, bili sva drugje kot včeraj. Dreves, ki so naju obdajala nisva poznali. Bila so zelo zanimiva. Debla so bila ploščata in zelena. Listje pa rumeno in okroglo.  Vstali sva in se razgledli naokoli. Hodili sva kar nekaj časa predno sva zaslišali nenavaden zvok. Petelin sva vzkliknili v en glas. Nekje se oglaša petelin. Bili sva veseli. Kokoši, jajca. Malica. Bili sva že pošteno lačni. Odšli sva v smer od koder je prihajalo kikirikanje. Hodili sva in nenadoma trčili v čudno, hrapavo deblo. Deblo pa se je premaknilo. Pogledali sva navzgor in otrpnili. Nad nama se je dvigala ogromna pirnata pošast. Velikanska kokoš.
S svojim ogromnim kljunom usmerjenim naravnost v naju. Skočili sva in ji za las ušli. Stekli sva, ogromna kokoš pa za nama. Ozrli sva se in videli, da ni sama. Sladile so ji še druge. Kljuvale so proti nama in vsakič znova sva jim ušli le za las. Zagledali sva gozd čudnih ploščatih dreves. Zdelo se je, da je dovolj gost, da se lahko v nem skrijeva. Stekli sva vanj. Tekli in tekli kolikor so naju nesle noge. Ko sva se uzrli nazaj, sva videli da kokoši ni več. Ustavile so se ob gozdu in začele jesti rumene plodove. Zamotile so se. Uhhh, to je bilo pa za las. Za vsak slučaj sva stekli še malo.
Ko se nama je zdelo, da sva dovolj varni, da se ustaviva, sva iz žepa potegnili mehurčke in začeli pihati. Sprva kar niso in niso hoteli zrasti. Postalo naju je že malce strah, da bova obtičali v tem nenavadnem svetu. Potem pa je končno eden od njih zrasel in naju ujel. Dvignil naju je visoko in spodaj sva videli kokoši, ki so kokodakale in spet iskale svoj slastni plen. Od olajšanja sva zadremali in ko sva se zbudili, sva bili na varnem doma.



ČAJANKA PRI APOLONIJI

Čeprav si velikanskih kokoši nisva želeli ponovno srečati, naju je radovednost vseeno premagala. Ali naju bo mehurček tudi danes kam odplejal? In ali naju bo odpeljal vedno drugam. Poskusiva pa lahko, če bova še kdaj uspeli obiskat indijance in najina konja. Pihava in tudi danes naju mehurček ujame in dvigne v zrak. Odpelje naju na čudovit pisan travnik.  Okrog naju so pisane rožice, metuljčki, hroščki in čebelice in med njimi so vedno tudi rdeči hroščki s črnimi pikicami. A niso pikapolonice. Potem končno naletiva na dom prave pikapolonice. Živi v travici pod divjo slivo. Pozdraviva jo. Prav prijazno naju pozdravi nazaj in nama pove, da ji je ime Apolonija. Povabi naju na čaj.

Povabilo z  veseljem sprejmeva. Apolonija je prav zabavna pikapolonica. Veliko zgodb ima na zalogi in naju z njimi zelo zabava. Prav nič se nama ne mudi domov. Vendar je vsega lepega enkrat konec in ko mine že precej časa iz vljudnosti vstaneva in se posloviva. Apolonija naju prav prijazno povabi, da prideva še. Nič ji ne moreva obljubiti ker ne veva ali naju bo balonček še pripeljal nazaj. In balonček se odloči, da naju bo. K Apoloniji naju je peljal kar tri dni zapored. Nato pa nama je privoščil spet novo dogodivščino.





NEZGODA S POBEGLIMI KOZAMI ALI KAKO PASTIRSKI PES REŠI DAN

Danes naju je mehurček odnesel v hribe, kjer sva spoznali pastrija Jerneja. Imel je čredo koz. Prosil naju je, če lahko namesto njega popaseva koze. "Seveda, z veseljem." Pastir Jernej je bil zelo vesel, da sva prišli, saj je moral po nujnih opravkih. Ko je odšel sva najprej prešteli vse koze. kar dobro nama je šlo. Samo trikrat sva prešteli drugače. Koze so izgledale zelo pridne, zato se mana je zdelo, da se lahko uleževa pred hišico in malce zadremava. Ko sva se prebudili koz ni bilo nikjer več. Ojoj, ušle so nama. Kaj bova rekli Jerneju? Nikoli več nama ne bo zaupal svojih koz. Začeli sva jih klicati, ko sva slišali znano meketanje. Iz grmovja so se pognale koze, za njimi pa ovčasrki pes Newbie.

Uh kako sva mu bili hvaležni. "Hvala Newbie, najboljši si," sva zaklicali. Koze sva še enkrat prešteli. Bile so vse. Kmalu se je vrnil Jernej in bil zelo zadovoljen z najinim delom. "Z veseljem, še kdaj prideva," sva rekli njemu, sebi pa obljubili, da ne bova nikoli več zaspali medtem, ko bova na kaj pazili.





PEKARNA MIŠ MAŠ

Danes dežuje zato se odločiva, da je dan kot nalašč za peko kruha. Skočiva pogledat kako to počnejo v pekarni Miš Maš. Potem odpreva staro knjigo receptov, ki sva jo našli na podstrešju in se lotiva peke. Vzhajava kvas, pripraviva vse za testo, ga zamesiva in spet vzhajava. Nato Karin naredi štručke. Skriti jih Morava pred lačnimi plenilci, saj se jutri odpravljava na dolgo pot kjer bova pošteno malico še kako potrebovali.






NA LOVU ZA MEDVEDI ALI Z NJIMI

Včeraj nisva odšli nikamor. Zato sva danes komaj čakali, da vidiva, kam naju bo mehurček odpeljal.  odleteli sva daleč na Aljasko, opazovat življenje velikega rjavega medveda. V bližini reke sva si najprej postavili šotor in skopali jame. Vanje bova skrili hrano, da ne bo medved opazoval naju. Nato sva se odpravili k reki. V tem obdobju se parijo lososi in plavajo proti toku. Medvede bova našli tam, kjer so ribe. In res sva jih. Sedli sva dovolj daleč, da sva bili varni. Z daljnogledom sva opazovali medvede pri delu.

Ko sva tako sedeli in jih opazovali, naju je nekdo potrepljal po ramenih. Obrnili sva se in za seboj zagledali velikega rjavega medveda. Zakričali sva in želeli zbežati a noge naju nikakor niso hotele nesti. Nenadoma se je medved začel smejati. Kaj smejati,  na ves glas krohotati. Po tleh se je valjal od smeha. Začudeno sva ga pogledali. Medved se je končno nehal smejati in naju ogovoril. Prav zares. Povedal nama je, da se medvedi zelo radi zabavajo, ko strašijo ljudi. Ampak v resnici so čisto prijazni. Povabl naju je, da se jim pridruživa pri lovu. Z veseljem sva sprejmeli povabilo. Rib je bilo ogromno in prav zares jih ni bilo težko ujeti, Po končanem lovu sva utrujeni odšli v šotor. Zaspali sva  mirno, ker sva vedeli da naju čuvajo veliki rjavi medvedi. Ko sva se zbudili sva se odločili, da sva dovolj spočiti, da se vrneva domov. Napihnili sva mehurček in odleteli.


CVETLIČNI REŠITELJICI

 Danes naju je mehurček odpeljal na travnik. Kljub temu, da je bila pomlad, ni bio nikjer nobene rože. Čudili sva se kako da je temu tako in spraševali živali, če kdo ve kaj se dogaja. Hroščki niso vedeli nič. Čebele so se čudile tako kot midve. Srna je bila tako prestrašena, da ni želela niti govoriti z nama. Vse se nama je zdelo zelo nenavadno. Končno sva našli dom miške. Povedala nama je, da je v deželo prišla zlobna čarovnica in uročila vse rože. Nobena ne bo rasla, dokler ne pride rešiteljica iz druge dežele in naseje rože s čarobnimi lučkami, ki nosijo semena. Od takrat hodi miška naokoli in sprašuje ljudi, če je kdo od njih morda skrivnostna rešiteljica. Nobenemu še ni uspelo. Odločiva se, da poskusiva še midve. Naredili sva načrt. Poiskali bova čarobne lučke in znova zasadili cvetje v deželo. Pred nama je bila vznemerljiva pustolovščina. Slišali sva, da seme čarobne lučke lahko dobiva v deželi za devetimi gorami.
Ker je daleč, sva se tja odpravili z vlakom. In ker nisva imeli denarja, sva mogli pot oddelati. V peč parne lokomotive sva pomagali nalagati premog.

Bilo je naporno a vedeli sva, da to še ni nič. Preplezati sva mogli strme stene gore, da sva prišli do reke po kateri sva se odpeljali s parnikom. Na vlaku sva delali tako pridno, da sva celo zaslužili nekaj denarja in sva si lahko karto za parnik kupili. Naslednji del poti sva se odpravili peš. 

Preriti sva se poskušali čez goščave temnega gozda a na koncu ugotovili, da ne bo šlo drugače, kot da ga preletiva z balonom, prečkali sva začaran prepad. Čezenj je vodil le ozek, majav most.  Na sredini  mi je spodrsnilo in padla sem. Karinme je za las ujela in potegnila nazaj gor. Na koncu sva le prispeli v deželo za devetimi gorami.  Tam sva našli jamo, kjer so bila skrita poslednja semena čudežne lučke. Dobli sva jih brez težav, a problem je bil, da sva jih morali previdno vzgojiti, saj bi drugače ostali še brez teh semen. Posadili sva jih in skrbno zalivali. Vsak dan sva jih hodili opazovat, če je kaj zraslo. Končno je iz zemlje pokukala bilka. Čez nekaj dni je iz nje zrasla lučka. In nato še ena in še ena. Vzeli sva jih in odšli na polje. Tam sva lučke razpihali po travnikih. Hitro so iz njih zrasle nove lučke, ki jih je razpihal veter in kmalu so začele rasti tudi pisane cvetlice. Hura, uspelo nama je. Misija je bila končana in lahko sva se odpravili domov.






VRTNARKI

Ker sva tako uspešno sadili lučke, sva se odločili, da postaneva vrtnarki. Skupaj sva zbili vrtno uto. Okrasili sva jo tudi z barvami. Potem sva en košček vrta namenili gredicam. Preorali sva ga in zasadili nekaj zelenjave in seveda, jagode. Posejali sva tudi nekaj semen za sadike paradižnika.

Ker sva precizni nama ni bilo dovolj, da sva okolico pokosili ampak sva travice natančno porezali še s škarjicami. Zdaj sva s svojim vrtom zadovoljni in ga vsak dan zalivava in opazujeva, če bo tudi zelenjava tako uspešno zrasla kot čarobne lučke. Ker vanjo vlagava veliko ljubezni, verjameva da bo.





VELIKI KUHARSKI MOJSTRICI

Danes naju je balonček odložil kar v snemalnem televizijskem studiju. Postali sva televijziski zvezdi. Nisva bili igralki ampak voditeljici slavne kuharske oddaje. Pripravili bova odlično kosilo. Korenčkovo juho s pirinim zdrobom, pražen krompir z bučkami in piščančjimi

fileji ter pečena, nadevana jabolka za sladico. Karin je specialist za juhe in sladice, jaz bom pripravila glavno jed. Med pripravljanjem jedi sva se zelo zabavali in skomponirali  celo kuharsko pesmico. Kuharska mojstrovina je uspela odlično. Jabolka so tako dišala, da jih lahko vohajo še gledalci pred televizijskimi ekrani. Zanje izdava recept.



Potrebujete: jabolka, med, orehe, cimet
Jabolka izdolbeš. Mesa, ki ga izdolbeš ne zavrzeš ampak daš v posodico in ga porabiš za filo. Razen pešk seveda.
Fila: Skupaj zmešaš meso od jabolk, mlete orehe, dodaš lahko še kakšnega celega ampak Karin se s tem ne strinja. dodaš cimet, med in s tem napolniš jabolka. Pečeš v pečici približno 20 minut na 180°C. Dober tek!

PRI POLŽKU NA KOSILU

Tokrat naju je metuljček odpeljal v gozd.

Ko sva hodili po njem in ga raziskovali se nama je pridružilo veliko zanimivih polžkov. Vseh barv in velikosti. Enega od njih sva zmotili pri kosilu. "Dober dan gospod polž. Kaj imaste za kosilo"? "Slasten regrat, " je odgovoril polž. "Hmmm zanimivo, je kaj prida?" "Seveda, bosta poskusili?" "Kakopak" sva odgovorili in se mu pridružili pri kosilu. Vljudno sva prikimavali in malce skremžljeno pogoltnili rumene cvetove. Ničesar nisva rečekli a se strinjali, da bova ostali pri regratovi solati brez cvetov. Ko sva  pojedli sva se poslovili. "Hvala polžek za vabilo. Lepo bodi pozdravljen in želim ti regradovih luck še obilo." Napihnili sva mehurček in se odpravili domov.

V DEŽELI METULJČNIH VIL

Mehurček naju je tokrat spet odložil v gozdu.Mislili sva že, da bova spet kosili pri polžku. A zagledali sva  nenavado svetlobo in še bolj je bila nenavadna tišina. Slišalo se je le ptičje petje. Tudi midve sva se počutili posebno mirno. nenadoma sva zagledali dež belih cvetov, ki so padali na naju. Kaj se dogaja, sva se vprašali. In v tistem trenutku zagledali dve drobni metulčni vili, ki sta leteli proti nama. Pozdravljeni, sta rekli. vaju smo izbaril, da postaneta naši novi vilinski kraljici. Prijeli sta naju za roke in najine noge so se odlepile od tal. Poleteli sva z vilami v del gozda, ki ga še nikoli sisva videli. pred seboj sva zagledali neskončne svetlične travnike. zaslišali sva nežno petje. Beli cvetovi so se zavrtinčili okoli naju. Vili sta naju peljali do dveh cvetličnih prestolov. Eden je bil malce večji, drugi malce manjši. Kot bi bila izdelana prav za naju. Posadili sta naju nanju. Priletele so še druge vile in prinesle krone iz zlatih cvetlic, ter nama jih posadile na glavo. Potem se je začela slovesna zabava. Zaigrali so črički in zabrenčale čebelice. Najprej so nama metulji priredili plesno predstavo, potem pa so na ples povabili še naju. Plesali sva toliko, da sva bili na koncu že pošteno izmučeni. Usedli sva se na svoja prestola in si rekli, da se samo malce odpočijeva. Zaprli sva oči. Ko sva jih spet odprli, sva bili spet v najinem mirnem gozdu. Mislili bi, da sva samo sanjali a potem sva ugotovili, da imava še zmeraj krone iz zlatih cvetov. odnesli sva jih domov za spomin. 

FRESKA ZA KRALJA

Danes naju je mehurček odnesel v čase daleč nazaj. Postali sva revni slikarki in končno sva dobili veliko naročilo. Izdelati freske za dvorec kralja dežele Kompartadrum. Takoj sva se lotili dela. Najprej sva narisali skico in se lotili barvanja kamenčkov.
Ker sva dobili bravo od kralja,  sva si je nekaj izposodili in pobarvali še eno steno najine skromne lesene hiške. Freska je uspela izvrstno. Kralj je bil navdušen. Ravno tako njegovi obiskovalci. Naročila so začela kar deževati in od tedaj se ne vidiva ven iz dela. Dan za dnem barvava kamenčke. In končno bova zaslužili toliko denarja, da pobarvava celo hiško in jo morda celo dogradiva, tako da bova imeli vsaka svojo spalnico. Tako sva se predali delu, da sva pozabili, da bi se morda lahko tudi vrnili domov. A kaj, ko sva vedeli, da naju čaka še toliko zanimivih dogodivščin. poslovili sva se od najine čudovito urejene hiške in napihnili mehurček. Spet sva poleteli in leteli nad polji in gozdovi in rekami in mesti in končno pristali doma.


VELIKA REGATA

Mehurček naju je tokrat odpeljal na morje. Postali sva jadralki in udeležili sva se velike regate. In ne le to, v regati sva bili vsaka s svojo jadrnico glavni favoritinji. Tekmovanje se je začelo injadrnice so se podale v dir z vetrom. Tekma je bila ves čas zelo napeta. Doživeli sva poškodbe, skorajšne trke, a so se na koncu vedno
 pobrali in ujeli tekmece. Tudi vodila je ves čas druga a na koncu, na koncu na zadnjih metrih je potegnila še zadnje atome moči in zmagala, komaj meter pred drugimi ekipa Kain. Čestitala se ji z dvignjeno glavo. Tudi drugo mesto je odlično. Še ne dan je minil zanimivo in razburljivo in polni vtisov sva v milnem mehurču odleteli domov.

LABODJE JEZERO

Danes nisva leteli z mehurčkom. Sva se kar odpeljali s kolesom. Odšli sva na ogled predstave labodje jezero. Na jezeru sva opazvali kako svoj ples plešejo labodi, race, celo domače race. Za glasbeno spremljavo so poskrbeli ptički in črički in žabice. Predstava je bila izvrtna in se je še prehitro končala.










GUSARJA

Prad nama je bil nov dan in spraševali sva se kam naju bo tokrat odpeljal milni mehurček. Ko sva pristali sva bili na veliki gusarski ladji. Postali sva strašna rečna gusarja. Pluli sva po rekah in ropali ladje. Pred nama ni bila varna nobena. Zavezali sva posatko in pojedli vse jagode, borovnice, grozdje, lubenice, kokosove orehe in sladoled. Potem sva izginili in o nama ni bilo nobenega sledu. Tako sva se zabavali, da sploh nisva hoteli napihniti mehurčka in odleteti domov. A ko sva se nekega večera kopali v ladijski kopalniciin si kad napolnili z milnico se je vekikanski milni mehurček dvignil iz nje in naju odnesel domov. In tako so se končali najini roparski pohodi, mornarji pa so si najbrž oddahnili, ko jih nista več preganjala strašna sadna gusarja.






STRAŠNI ZMAJ

Tokrat naju je mehurček odpeljal v deželo kjer je v jami živel zmaj. Kradel je mlade svetlolaske. Prislili jih jel, da so zanj pekle palačinke in kuhale marmelado. Ker zmaj ni bil nikoli sit, ni bila dovolj ena mladenka, da je pekla in kuhala zanj, rabil jih je vedno več. Nekega dne je ukradel svetlolasko Karin.  A to je bila zanj usodna napaka. Svetlolaska je bila prebrisana punca. Pridno je kuhala marmelado in skovala načrt, kako bo zmaja udomačila. Vsakič, ko mu je skuhala marmelado, mu je namignila kakšno podrobnost kaj je naredila, da je bila še slajša.

Zmaja je kuhanje marmalade začelo vedno bolj zanimati. Nekega dne je prišel k nje in rposil, če ji lhako pomaga. Karin mu je z veslejem ugodila. Zmaj je kuhal in kuhal in ob tem vedno bolj užival. Deklic sploh ni več potreboval in Karin je eno po eno spustila domov. Zmaj pa tega sploh ni opazil. Potem mu je nekega dne predlagala, da ga o dpelje v gozd in mu pokaže kje rastejo najslajše jagode za marmelado.  Zmaj ji je poslušno sledi. Karin je napihnil amilni mehurček in ta je skupaj s Karin odnesle tudi zmaja. Od takrat naprej je zmaj pekel palačinke in kuhal marmelado za Karin.

Saj Karin teh zgodbic v resnici ne potrebuje. So bolj zame :) Bojo pa aktualne kakšno leto kasneje. Zdaj pa res rabi samo to, da ima možnost vse to opazovati. Se mi zdi, da bi lahko sedela ure pri jezeru in gledala labode kako pijejo vodo in se čistijo. Kako res enostavno in preprosto je to in kako sem vesela, da sem lahko del tega preprostega sveta. In kako lahko je ob opazovanju nje, tudi sam uživati v preprostih stvareh. Pomladi, cvetočih travnikih, sončnih žarkih, ki svetiho skozi cvetke dreves, vonju poretega lesa …

Fotografije: Jaz
Ilustracije: Sarah Kay