KORONA PRI NAS

Priznam, da malce manj pišem blog ker imam občutek, da ga nihče ne bere in če res nimam kakšnega blaznega spomina za delit ali kaj za povedat potem ne pišem. Vseeno imam cel kup stvari za počet :D Potem mi reče kolegica, da nič več ne pišem bloga in da ona ga bere. Torej imam bralce. Ja potem pa bom kaj napisala. Pa dobro, saj zdaj dejansko imam tudi kaj za povedat. Sem že nekaj časa razmišljala, da moram svoje občutke tudi na blogu delit.

Nedolgo nazaj sva se z možem lotila zidat hišo. (še zmeraj mi je ta naziv smešen. Moram enkrat objavit tudi svojo poročno zgodbo ker je zabavna. Naslednji post.)  Že od nekdaj sem želela živeti v hiši z velikim vrtom. Sem le zunanji človek. In k temu strmin že odkar pomnim. In ni čudno, da takoj, ko sem našla žrtev, ki se je bila pripravljena z menoj podat v to zgodbo sem se vrgla vanjo, ne glede na posledice. In posledice so bile. Gradnja hiše ni hec. Preživcirala sva se, kregala, odrekala … Vmes sem bila na točki, ko so se stvari zataknile, da nisem mogla ne nazaj, zgledalo je, kot da ne bo šlo naprej, obupana sme bila, brez volje do česarkoli, celo do življenja… Pa sva nekako zvozila.
In ko sva zvozila sem se pogosto vprašala, čeprav mi je tu zelo lepo, a je vredno vseh ur na cesti in konec koncev sva kar dobra onesnaževalca okolja, za kar mi ni vseeno in okoli tega kar iščem rešitve. Plus tega sem precej izgubila stike s prijatelji.Ker ko se cel teden vozim v Lj, se mi za vikend tudi slučajno ne da še na kake obiske...

Ampak! Ampak v situaciji, v kateri smo se znašli zdaj. Bodimo doma. Smo. Smo pridni ampak tukaj kjer smo, nam to res ni težko. Imamo dovolj velik vrt, ker lahko uživamo, Imamo čudovito okolico, ki ni posuta s turisti in se lahko vsak dan neomejeno sprehajamo tudi več ur. In ne srečamo skoraj nikogar! In za to sem hvaležna prav vsak dan! In zato mi dejansko, razen da smo končno razvili navado, ki sem jo želela itak uvest že dlje časa, da gremo v trgovino samo max 1x na teden, pa raje na 14 dni, sploh ne vemo, da je kje kak problem. Oba z Domnom imava na srečo službe in delava od odma. Tako imava prihodek in sva ob enem "varna" pred strašnim virusom, ker sva lahko doma. In nimava težav z varstvom, ker se lahko šihtava. Pa malo si pomagava tudi s taščo, ki trenutno živi pri nas. Se nama je zdelo, da bo bolj varna pred virusom tukaj. Ker se sigurno hitreje okuži v boku ko hodi mimo vseh kljuk, kot tukaj od nevem koga. Plus ona ima družbo, ven lahko gre in še nama pomaga, ko sem in tja pogleda na Karin.

In prav vsak dan se zahvalim za to kar imam. Komu? Ne bogu, ker vanj ne verjamem. Usodi, morda, ma ni važno. Večinoma sebi ker sem za vse zaslužna sama. Ampak SE zahvalim, da sem kjer sem! Ker je tukaj reeees lepo. In nam nič ne manjka. Ravno obratno, trenutno sem precej srečna.

Seveda, z veseljem bi se tudi napakirala v avto in odšla na kakšno potovanje. Kakor mi potujemo bi itak lahko šli. Tako ali tako vedno hodimo na kraje, kjer je čim manj ljudi, najraje nikogar. Spimo v lastnem šotoru v kampih, skratka, razen wcja in občasno trgovine ne rabimo ničesar in nikogar. Tako da mi bi v bistvu lahko tudi šli. Ampak ok, ne moremo. Mi vsaj ni treba pakirat. Sem se pa naučila uživat tudi doma. In ko smo že kle, smo naredili še nekaj malega del v hiši in okoli nje. Končno smo naredili vrtne gredice, eno visoko gredo, posadili jagode in nekaj zelenjave.  In zdaj uživamo, ko vsak dan gledamo, če je kaj pokukalo iz zemlje. In skoraj vsak dan kaj pokuka.
Seveda bi z veseljem šla na obisk in na kavo s kolegicami. Predvsem se mi malo smili Karin, ki ji zagotovo manjka otroška družba. Ampak mislim ,da se je tudi ona že malo navadila, da tega ni in sploh ne sprašuje več kaj dela Ema Ana in ne gleda čez ograjo kje je.  Že mi poskrbimo, da ji dolgčas prav gotovo ni.

In še enkrat, ker to ni nikoli povedano dovoljkrat. Zavedam se kakšno srečo imamo v tem trenutku. V nekem blokovskem stanovanju bi se mi najbrž zmešalo. Zvedam se tudi, da imamo srečo, ker smo zdravi. Pa ne samo, da nimamo virusa. predvsem to, da noben od nas ne potrebuje kakršnekoli druge zdravstvene pomoči. Naj tako ostane.