Tega trenutka sem se pravzaprav bala zadnja tri leta. Vedela sem, da nama je vsak dan podarjen, sploh ker so Benčku odpovedovala ledvica in sem to vedela že zadnje celo leto, takod a pravzaprav je od diagnoze, s pomočjo diete živel še kar dolgo časa. Hvaležna sem, da nama je bilo danih 15 čudovitih skupnih let. Še vedno se živo spominjam dne, ko sem ga zagledala v zavetišču in se mi je zdel tako simpatično grd, kako sem ga držala v naročju in si mislila: "Res, kar kužka bom imela?" Koliko skrbi in problemov mi je povzročil na začetku. najprej ni hotel ničesar jest in kako sem ga hranila z žličko, oddajala okusne dodatke, vozila domov druge kužke, da bi jedel iz ljubosumja ampak njega do kastracije hrana ni kaj dosti zanimala, potem pa se je vse spremenilo. Težave sva imela, ker je lulal notri, zunaj pa ni in ni hotel, spomin s ekako sem bila obupana in sem si mislila, kaj mi je tega treba... Ampak sva uredila, ko je enkrat dojel, da gre ravno obratno, se nikoli več ni polulal notri. In uh kako je bil neubogljiv, ko se je odločil, da se gre igrat z drugim kužkom sem ga lahko klical ain klicala pa ni priše, kolikokrat me je razjezil da sem tolkla drevesa in tla in me na koncu naučil, da sem začela malo kontrolirati svoje živčne izpade in se malo umirila. Potem je prišla puberteta in se je začel rangirat in se kregat z drugimi samci. In končno sem dojela, da je treba v šolo. In tako se je začela tudi moja kinološka pot. Benček me je postavljajl pred mnoge izzive, me naučil veliko, veliko ne samo o pasji vzgoji, tudi o življenju. Kako je tekel agility na začetku ampak naučil me je tudi vztrajati in na koncu je pritekel mnoge pokale, se nehal tepsti, začel prihajat na klic, se naučil 101 trik, nastopal pred otroci in v show skupini, naredil tudi bbh in tečaj rally obedienca (v tem nikoli ni tekmova, časa za vse ni), pri 5 letih je začel tekat za žogico in plavat, kar prej nikoli ni... Benček moj je kriv, da je moje živjenje obrnilo v smeri, v kateri se je. Spravil me je prvič na Šmarno goro, še zdaj se psomnim tistega izleta, nedleja je bila in takšna gužva, da sem se počutila, da rabimo semafor, po tem sem šla tja mapak nikoli več v nedeljo :). Naučil me je ljubiti naravo, hribe, skupaj sva osvojila mnogo vrhov, zaradi njega sem spoznala vse pomembne ljudi, ki so v mojem življenju, on je kriv, da imam doma tudi ostale kužke, da živim, kjer živim ... vse kar s emi dogaja v življenju je pravzaprav posledica tega, da sem tisto nedeljo, 11. 9. 2005 domov pripeljala Benčka. Hvaa za čudovito življenje, ki si mi ga podaril, hvala ker si bil z mano, prenašal moje muhe, se z mano selil, potoval, se družil, sprejel še ostale kužke, hvala ker si bil moj... Upam, da na koncu nisi preveč trpel, ni zgledalo tako. Prišlo ej tako nenadoma, še v soboto dopoldan si izgledal čisto v redu, v ponedeljek zjutraj si odšel. Pogrešam te, neskončno, gledam slike in ne morem verjet, da sva skupaj doživela toliko ... Ne morem verjeti in dojeti, da te kar ni več. Sem mislila, ker si zadnje leto večino dneva prespal, da se v hiši ne bo poznala tvoja odsotnost, pa se, hiša je bolj tiha brez tebe, ne sliši se tvojih krempeljcev po laminatu, sploh se nisem zavedala kako močno prisoten si v resnici še zmeraj bil ... do zadnjega dne z nami tudi na sprehodih in zato sem hvaležna.
Ni komentarjev:
Objavite komentar