reka Reka

Še nekaj fotk iz predzadnjega obiska Nine, ko smo se z Gregorjem in Belo odpravili k nje in nas je odpejala na sprehod po obrežju reke Reke. Je treba posebej povdarjat, da smo se imeli lepo? Ne! slike naj govorijo same zase.

Kej se dogaja?

Zadnji dnevi so bili eni bolj stresnih v mojem življenju. Nujno sem potrebovala oddih in pobeg od vsakdanjega življenja. Prepričana sem, da kužki čutijo mojo napetost, saj so bili tudi oni nekoliko potrti. Pobegnili smo k Nini in Malemu Benu v Sežano. Ta sobota je bila pustna. Rekla sem si, da se nikoli ne bom delala norca iz svojih kužkov z raznimi čudnimi oblekcami. Ampak bil je pust in če so šeme vsi, zakaj ne bi bili še psi. Tako je Ben dobil oprsnico z napisom: KING OF THE STREET" Nike pa oprsnico roza barve z napisom: "PRINCESS". Toliko norčevanja je še dovoljeno, saj je vendar norčavi pust. Oprsnico z napisom "KING OF THE STREET" je dobil tudi Mali Ben. Tako našemljeni smo šli paradirat po Sežani. Kljub temu, da smo se tokrat sprehajali tudi po mestu, ne le po naravi, smo se imeli prav fajn.





Joj ta moja Nike. Sem in tja se ji popolnoma utrga, začne vlečt in se dret. Načeloma mačk ne preganja, če ne tečejo seveda. Njeno prepričanje je namreč, da je treba preganjat vse kar se premika, pa če je to človek, maček, pes, skiro...Če pa je muca pri miru je lahko do nje popolnoma prijateljska. Vendar se kljub temu odloči, da bi kdaj pa kdaj ona vseeno zganjala svoje in se drla in vlekla za smrt. Tudi tokat jo je nekaj v tem stilu pičilo. In sem se jaz odločila, da se mora naučit kontrolirat in hoditi počasi ob meni vsaj nekaj metrov. Nja. Če kaj, je to boj" kdo je bolj trmast in vztrajen". Katera je zmagala ne morem rečt. Nehala se je dret, vlekla je pa še vedno. Bi rekla, da je delna zmaga na obeh straneh. Ne, z mojimi psi pač dolgčas ni!

Aja. Še eno stvar sem odkrila pod Nininim budnim očesom. Kaj je moj problem pri agilityu? Zdaj bom delala na tem in mora se zgoditi, da se moje vodenje dramatično izboljša. V čem je trik? HA! Ja, pa kaj še, tega pa res ne povem ;)

ps. Tole pa nima veze s psi ampak zdaj sem pogledala slike in dojela, da smo se slikali na šolskem igrišču. Ampak resno? To je šolsko igrišče, kjer se pručki čručki igrajo? Koliko jih pa je, trije? Igrišče direktno na cesti, brez ograje, pa čeprav je rampa zaprta in prometa skoraj ni, veliko šest kvadratnih metrov. Moram reči, da me veseli, da nisem učiteljica tam, najbrž ne bi svojih otrok nikoli peljala ven. Naši otroci imajo pa travnike in velika ograjena igrišča, kjer se res lahko brezskrbno igrajo, norijo in se lovijo. No, bi pa rekla, da so mame najbrž bolj vesele, ker blatni pa zaradi podlage Sežanski osnovnošolci res nikoli niso :S.

Nina na obisku in Rakitovec Kao

Saj ne vem ali naj to pišem ali ne. Počitnice so in na obisk je prišla Nina. Pa sem jo v nedeljo peljala na izlet v neznano. Dobesedno. Ideja, Ninia, je bila da bi šli na Ratitovec. Naj omenim, da je bilo vreme bedno. Od Ratitovca nebi imela zares veliko. Zato sem se odločila, da jih (tudi Gregorja, Belo, Petro in borderje)odpeljem nekam drugam. Če ne vidiš grde slike, ne boš nikoli videl kakšna je lepa. Še vedno je bila ideja, da gremo na Ratitovec. Ampak, ko smo parkirali smo se usmirili v potencialno smer Ratitovca, vendar, ne zares tja. Šli smo na bratranca, Rakitovec Kao. Pot ni bila kdo ve kako prijetna, zasnežena, obdana z gozdom, malček strma in zaradi snega, ki ga je bilo treba gazit tudi malček bolj naporna. Naj povdarim, da razgleda zaradi slabega vremena ne bi bilo v nobenem primeru. V končni fazi je cilj pot! Pustimo na strani dejstvo, da tudi sama pot tokrat ni upravičevala cilja. Ampak, res je treba kdaj doživeti in videti kaj manj lepega, da bo Nina, ki ji itak niti pravi Ratitovec nebi bil všeč, ker je bil dan tako siv, naslednjič, ko bomo šli res tja cenila lepoto le tega hriba, ki se bo kopal v soncu in brezveterju in dajal lep razgled na okoliško hribovje. Čemu smo z "vrha" mahali tokrat. Jah, pravemu Ratitovcu :)

Nina obljublja, da mi pelje nekam,kjer je res lepo, če pridem na primorsko. Me je prepričala. Boga reva, jaz pa njo, ko pride v Ljubljano vozim po slabših sorodnikih lepih hribovij, pa po PST-jih in podobno. Ampak ej, nima veze, važno, da se družimo! Aja, tudi v Btc sem jo peljala seveda. Res Ljubljansko. Naj vidi, kako mi živimo.

Projekt Bela-gremo mal u hribe

Bela napreduje neverjetno hitro. Dojela je, da se ji splača sem in tja prileteti mimo Gregorja. Ker se lahko zgodi, da iz njegovih žepov pade kaj slastnega. Poligonskega šolanja se nisva šla nič od zadnjič, smo šli pa v nedeljo v hribe. Je šel pa tudi sam v petek in se je pohvalil, da se ga je Bela ves čas držala, kar sem potem v nedeljo opazila tudi sama. Še vedno zna seveda gladko ignorirat, vendar pa zdaj res že velikokrat pogleda, ko jo pokličeš. In če že pogleda, potem tudi pride. Pri njej je dejansko najtežje dobit prvo pozornost. Gregorja moram malo nabrcat v rit, da bo delal več tudi na poligonu, ker menim, da ji bo to več kot koristilo, čeprav sem ponosna nanj, ker se drži vseh mojih navodil in se to seveda odraža na rezultatih.

Nanos

V soboto se je obetal še kar lep dan. Povala sem svoje prijatelje, da se mi kateri od njih pridruži na izlet nekam v hribe. Petra z Ac in Veni se je z veslejem podala z nami na Nanos. Proti vrhu vodijo številne poti. Mi se gor najraje odpravimo z azdrtega po položni poti. Pot je res položna in prijetna. Le na koncu se malo vzpne, kar je seveda logično, enkrat se pač moraš malo dvigniti. Ker je tako položna je malce daljša in zato idealen sprehod, če želiš pesjanarje res utruditi. Ko se dvigneš iz gozdne meje je do koče približno pol ure hoje po grebenu. Ta del je meni sicer najljubši a navadno gor precej piha. Tudi tokrat je. Nike smo dali na oprsnico, veter jo je dvignil in spuščali smo jo namesto zmaja. Ne, šala. Je pa res na vrhu tako pihalo, da je nekajkrat prestavilo mene in Petro, nosilo je Veni in res me je bilo strah, da bo v dolino odpihnilo šest kilogramsko Nike. Sicer je zaradi tega, ker je majhna in tako v zavetju pobočja Nike imela še najmanj težav, pa vseeno. Ker sva komaj stali na nogah nisva šli do koče. Sva se prej obrnili in se raje še malo sprehodili potem nižje dol po okolici. Imeli pa sva se lepo. Nanos je res lep hrib in Petra je rekla, da se morava, ko bo pihalo malo manj vrniti in dokončati izlet tako,kot je treba. Kaj pa veš, mogoče že naslednji vikend :)

Projekt Bela-prvi šolski dan

To je psička, najdena in posvojena, stara skoraj 5 let. Velikokrat zasledim na radiu ali kje drugje opis "sliši na ime Bela". Tej psički je torej ime Bela, sliši pa na to ime vsekakor NE! Njen človek Gregor, se je odločil, da si želi, da bi vsaj malo poslušala. In me je prosil za pomoč. Tako ignorantskega psa še nisem videla, res! V stanovanju, kot večina psov je scrkljana in se mota pod nogami svojih skrbnikov. Zunaj pa...je zgodba popolnoma drugačna. Sem omenila, da je Bela lovski mešanec! To pove marsikaj. Zunaj spusti nos na tla in je njen človek ne zanima niti malo, res niti malo. Če jo pokličeš po imenu, ne trzne. Ko sem šla na sprehod z njo prvič me je pogledala enkrat, pa še to, ker sem ji bila na poti in je pogledala moje noge, ko je mogla narest ovinek okoli njih. To je edina pozornost, ki sem jo dobila od nje. Odločila sem se, da jo pomagam malo spraviti v red.
Ko kdaj slišim, da je ta in ta pes prestar, da bi ga prešolali...no, tole bo dokaz, da se psa prešolati da, ne glede na to kako trmast je in koliko je star. Bolje pozno kot nikoli. Če uspam Belo naučiti odpoklica, znam marsikaj sem si rakla. Pa dajmo!



Prvi šolski dan je minil veliko bolj uspešno, kot sem si mislila. Gregor se je že prej trdil malce pridobivati njeno pozornost in jo učil vaj sedi in čakaj. Bela je v bistvu pametna psička in mislim, da z njo sploh ne bo tako težko, kot sem sprva mislila. Najprej sva malo vadila na vrtu. Potem sva šla na travnik.
Bela se je že učila gledati v oči, odlaganja v sedi in odpoklica iz sedi, ter tako, da sem jo držala jaz, Gregor jo je pa klical k sebi. Ko se odloči priti ima tak šus, da jo je veselje gledat, kako priteče k tistemu, ki jo kliče. Največji problem je dejansko to, da je treba zunaj toliko pritegnit pozornost, da se jo sploh da poklicat. Potem sva jo z Gregorjem spustila in sva že imela nekaj lepih odpoklicev. Prvi šolski dan je bil torej zelo uspešen. Če bo Gregor pridno upošteval navodila zna Bela kar uspešno končat razred.

Pa še nekaj o poslušnosti

Jaz sem hiperaktivna. Ne morem biti pri miru, ves čas bi nekaj naokrog hodila in skos nekaj počela. Pri eni stvari, pa priznam, sem strašno lena. Pri treningu. Zato je Nike rabila 100 let, da se je naučila cone in slalom. Zato ne zna milion trikcev, oz jih zna bolj površno. In zato tudi njen obedienca ni kdo ve kaj. Splošna poslušnost štima, klasične vaje pa malce šepajo. Vsaj v detajlih. Na mojo srečo je zelo pametna psička, ki se z malo treninga veliko nauči.
No, zdaj sem se lotila treninga poslušnosti malo bolj resno. Zakja? Kar tako, da nekaj delamo, ker imamo super travnik direktno pred hišo (sicer blatno za znort) in nimamo nobennega izgovora, da nebi!
Odločila sem se, da ju odlaganja učim kar tako, da dam enega na prostor in z drugim delam, tako je najlažje in ubijem dve muhi na en mah. Moram pohvalit oba, da zelo lepo odlagata in ne vstajata medtem, ko delam z drugim. Benov poleg je tak kot vedno, zanj je to živ dolgčas, dela pa zelo lepo vse ostale vaje, Nike je pa itak fenomen. Karkoli ji enkrat pokažem zna. Samo še položaj pri poleg morva malo izboljšat.