Belala

Moj okus za pasme se je od leta, ko sem se odločala za prvega psa popolnoma spremenil. To je razumljivo, saj sem skozi leta, ki jih preživim s psom ugotovila kakšen je moj resnični način življenja in kakšen pes me lahko spremlja. Nekoč so mi bili bolj všeč veliki psi in pasme v stilu Doberman in Pit Bull. Ne morem povedat kako sem vesela, da se nisem odločila za katero od teh pasem. Tako zaradi karakterja, kot zaradi konstitucije in velikosti teh psov. Življenje z majhnim psom je neprimerno enostavneje, da o karakterju ne govorim. Ob spoznanju kakšen karakter psa si želim in ob načinu življenja, ko je pes ves čas z menoj in je res zelo enostavno, če je pes majhen zbiram samo še med pasmami, ki ne presegajo plečne višine 40 in kakšen centimeter več in nimajo več kot 15kg. Nekoč prepričana, da je Parson Russell terier pasma, ki me bo spremljala celo življenje, o tem nisem več tako prepričana. Zakaj? Predvsem zaradi njihovega lovskega nagona. Res je, da je to pes, ki ima ogromno energije, ideje za neumnosti, Nike je nedvomno popoln agilitaški pes, pa jim manjka navezanosti na človeka. Včasih se zdi, kot, da imava z Nike le posloven odnos. Včasih sem presrečna, da imam ob njej Benčka, ki premore toliko čustev. In zato sem začela vohljati in raziskovati, če bi mi morda vseeno lahko odgovarjala še kakšna druga pasma. Še vedno čutim veliko simpatijo do Parsonov in težko jih bo zamenjala kakšna druga pasma. Sploh ker mi je res všeč njihova velikost. In med majhnimi psi dolgo nisem našla psa, ki bi mi bil dovolj všeč. Vseeno mora biti v majhnem psu nekaj velikega. Malih, sobnih, družnih kužkov ne maram. In seveda mora bit pes primeren za agility. Kljub temu, da kupujem psa zase, ne za agility mi je pomembno, da mu je ta šport všeč, ker je všeč meni. In po Nike bom seveda težko zadovoljna. Skratka, nikoli si nisem mislila, da bom rekla, da mi je všeč Kitajski goli pes. In mi pravzaprav niti res ni. Ampak potem se je moj brat odločil, da si poleg bernskega planšarja omisli še malega Kitajčka. V kosmati izvedbi. In v tej kosmati izvedbi so mi dejsnako in čisto zares všeč. Od brata se komaj odvlečem. Mala pošastka je tako simpatična. Živahna, igriva, nagajiva, poleg tega pa scrkljana in vseskozi deli poljubčke. Zelo je navezana na bratovo punco, kar pomeni, da se na človeka naveže. Sledi ji na vsakem koraku. Malo bom sprobala v agilityu. Če se izkaže, sem morda našla pasmo, ki bi jo lahko imela kot drugo small pasmo. Da ne bo pomote, naši družinici se še dolgo časa ne bo pridružil nov član. Samo malo tipam naokoli. Vseeno pa predstavljam Belo, ki nam bo morda kdaj pa kdaj vseeno delala družbo, sploh če ugotoviva, da je nadarjena za agility.

Nike je diplomirala

Danes je Nike diplomirala. 7.7. s številko 77. Bom postala še vraževerna in začela verjet, da je 7 moja srečna številka. Končno nama je uspelo in sva naredili še zadnji pogoj za trojko. Naslednjo tekmo torej tekmujeva v kategoriji najboljših. Res je, da bi nama morda koristilo še nekaj treninga v dvojki ampak bova vseeno šli v trojko. Današnji agility pa ... Nike moram res zelo pohvaliti. Kljub mojemu nerodnemu vodenju večino časa zelo dobro ve, kam mora it. Danes sem na primer menjala za njo po mostu in je vseeno naredila cono(po tej menjavi je čudež, da je sploh ostala na mostu). Seved as eje to zgodilo, ker sem pozabila narest menjavo prej. Da ne govorim o jumpingu, ko je samo čudež, da sva ga zvozili s samo petimi kazenskimi točkami, ki jih je dobila, ker je podrla zadnjo palčko. Glede na vodenje sva si vsaj pet kazenskih točk tudi zaslužili, zato ji te palčke nič ne zamerim. Čeprav mi mala kar rada kaj poruši. AMPAK! Z Nike sva danes naredili zadnji pogoj. Lepo ali grdo.

Kuža v šoli

Kuža moje najboljše prijateljice, mali Ben je res poseben. Včasih se obnaša kot pravi človeček. Kljub temu, da sta moja dva med otroci pridna in se pustita božat in vse, to prenašata, ni pa, da bi v tem ravno uživala. Mali Benček pa dejansko uživa v vsej pozornosti, ki jo je od otrok deležen. Zato gre z Nino včasih tudi v človeško šolo. Te dni se je učil angleščino. Ker sta Ben in Winnie skupaj z Nino kar del našega kardela in je Ben tako zelo srčkan v razredu, si nisem mogla pomagat, da tega ne delim tudi na svojem blogu. s

Poletje, agility in kopanje

Foto: Miha Mozer

Za mišjo dlako nama je v Železnikih ušla še ena nula. Nike je zdrsnila z guge. Nisem je popravila, čeprav bi jo po moje mogla, tudi če je samo zdrsnila. Ampak bistveno je, da je bil sicer tek spet čist in lep in sva po času spet premagali prav vse v A2. Naslednjo tekmo je gugo spet preskočila. Dosledna moram bit do konca očitno. Pa ven iz slaloma je šla, pa tunel spustila. Predvsem zato, ker jaz tako trapasto krilim z rokami. Še ena stvar, ki jo moram kontrolirat med tekom. Ajaj. Skratka, agility tek v Ljubljani je bil tiste vrste, ko na koncu rečeš " Sam cona je pa b`la." In res je bila, z ovinkom po coni. Jaz pa sem doživela svoj prvi padec na agilityu. To se dogaja, če imaš hitrega psa in tudi ti daš kaj od sebe in laufaš. Pravzaprav je padec dober znak :). Pred kratkim sem praznovala svoj 29. rojstni dan. Še malo pa se bom poslovila od dvojke in se pridružila trojki. Resnično upam, da ne bo Nike čakala tako dolgo, da bova v trojko stopili skupaj, ampak bo šla ona pred mano. Poletje je tu z vso svojo vročino. Živeti se ne da, če nisi v bližini kakšne vode. Tako sva se z Nino prejšnjo nedeljo odpravili na morje. Zjutraj sva na nejenem vrtu malo potrenirali, potem smo še malo polenarili in se na morje odpravili šele zvečer. Neverjetno, kako zna bit dan dolg, če se ti nikamor ne mudi in ti nič ni treba. Imel sva se krasno.

To nedeljo pa smo se k vodi odpravili z Iztokom in njegovim pasjim krdelom. Na gorenjsko po dolgem času. Pozabila sem že kako lepo je, če te obdajajo gore. Kljub temu, da sem si za letošnje kampiranje ob reki izbrala Savinjo na štajerskem moram nujno preživeti nekaj časa tudi na gorenjskem. Šele ko me nekaj časa ni tam in se potem vrnem, ponovno ugotovim kako lepo je tam in kako pogrešam gore. Iztok ima tri pse in eno psičko. Ko grem z Benom nekam s kom, ki ima samce, me vedno skrbi kako se bo to izšlo. Ben samcev pač ne mara. Ampak neverjetno, kako stabilni so ti Iztokovi psi, kako flegmatični in kako ima eden od njih svoj trop res pod kontrolo in ukroti vsakega prišleka. Benu je dal v prvem trenutku jasno vedet kdo je šef in kako se zraven njega obnaša in to popolnoma hladno, da skoraj ni bilo opaziti,kako sta se to zmenila. In Ben se ni vtaknil niti v drugega psa, ki je bil zraven (tretjega ni bilo z nami). Cel dan so se brez konfliktov skupaj sprehajali, se podili po potočkih in plavali v Savi. Neverjetno.

Foto: Iztok Noč

Agility Zagorje

Zmenili smo se, da bo čez vikend lepo vreme, pa je nebo obljubo prelomilo in nam namesto sonca v soboto poslalo obilo padavin. Tako smo se med teki stiskali v šotorih in se pritoževali čez prelomljeno obljubo. Kljub temu, da smo mu jasno povedali, da mu zamerimo in ga ne maramo, je vreme kljubovalno sodelovalo pri tekmi. Ko so postavljali parkur in smo imeli oglede je dež ponehal ali vsaj manj padal. Ko pa smo začeli teči je spet začelo močno deževati. Napovedovalca sploh nebi potrebovali. Dež je jasno napovedal, kdaj se je začela tekma. Mladost je norost. Tekma je trajala dva dni. Kljub temu, da je Zagorje relativno blizu Ljubljani in bi se lahko odpeljali domov, nas je peščica ostala tam. Spali smo kar v avtomobilih. Kangoo je super, poleg vsega prostora za prtljago nudi tudi možnost za popolnoma udobno prenočitev. Zaradi bližine doma pa se je večina vseeno vrnila. Tekmovalcev v agilityu je veliko. Normalno je, da se člani istih društev držimo bolj skupaj. Z ostalimi agilitaši tako spregovorimo sem in tja le besedo ali dve in jih pravzaprav sploh ne poznamo, kljub temu, da se redno videvamo, soboto za soboto. In da ne bo pomote, z veseljem bi preživela večer s svojimi agilitaškimi prijatelji, a ker je večina odšla domov je bila to odlična priložnost, da smo se družili tudi z ostalimi agilitaši in jih malo bolje spoznal, za kar sem prav vesela. Zabavali smo se ob igri Activitya. Kaj pa drugega če sem bila jaz zraven :). In naslednji dan so z navijanjem pomagali k odličnem agility teku. Hvala novi prijatelji, lahko še kdaj :). V nedeljo zjutraj smo se sicer zbudili v oblačno vreme a vsaj deževalo ni. Počasi pa se je razjasnilo in ogrelo nas je tudi sonce. Moji agility teki pa... Ja, sem že mislila, da je Nike vsaj malo jasno kaj je cona pa jo je preskočila tako v soboto, kot v nedeljo. Presneta mala žival. Sem pa zelo ponosna na najin agility tek v nedeljo. Razen cone sva šli zelo dobro. Zaradi cone sva sicer imeli 5 kazenskih točk a čas je realen. Načeloma nisem obsedena s tem, da moram imeti najboljši čas od vseh in podobno. Pravzaprav mi je vseeno. Hotela sem samo psa, ki ga nebi bilo potrebno prosit da gre čez ovire, kot Benčka. Niti najmanj si nisem mislila da bo moj naslednji pes takšno nasprotje. Nike je puščica, ki samo leti čez parkur. Danes sva tako prehiteli prav vse v nivoju A2, S, M in L pse. Naslednjega za nama za več kot sekundo. Uau, seveda sem zelo ponosna na naju. Po letih boja s tem ali bom sploh pretekla parkur v standardnem času je to res nekaj posebnega. Ker nama je šlo tako dobro so mi malo prehitro zrasla krilca in se v jumpingu nisem toliko potrudila, kar se je poznalo. Dejstvo je, da moram teči z glavo in o vseh svojih potezah razmišljati in v vsakem teku posebej se moram potruditi in si ne smem misliti, da je kaj lahko in da bo šlo samoumevno. Ker, če o parkurju in svojih potezah razmišljam, potem ga odvodim tako, kot je treba. Včasih pa se mi zazdi, da je prelahko in mi ni treba preveč razmišljat in takoj vse skupaj rata "KAR NEKAJ". In še posnetek lepega teka, z drugimi se pa raje ne bom preveč hvalila.

agility trening

Tokrat sem na svoje tekanje po agility parkurju res ponosna zato o tem pišem tudi na blogu. Da ne bo poročil samo s tekem, jih dam nekaj tudi s treningov. Nike tako ali tako super teče. Je ravno prav pozorna in ravno prav vleče naprej, ima fokus in kar dobro posluša kaj govorim. In cone? Ena največjih agilitaških težav. Guga je odlična. Z malo doslednosti ji je popolnoma jasno, da mora ostat na coni, dokler ji ne dovolim it dol. S palsado, hvala bogu, nisva imeli nikoli težav, most pa... veliko muk a na kkoncu ji kar gre. Prepričana sem, da na dobre tekoče cone nekoliko vpliva tudi naravno gibanje psa. Čeprav je res, da mora pes v bistvu razumet kaj hoče človek od njega, je nekaj sigurno odvisno tudi od naravnega gibanja psa. Vsaj v tem kako priti do tekočih con. In če pogledam Parsone, ki imajo s tem res kar probleme, ima Nike precej lepe cone. Da sem ponosna nase pa poudarjam. Jaz sem namreč tista, ki vso stvar zaviram. Na hitro izgleda, da s svojim počasnim tekanjem za Nike. Pa pravzaprav sploh ne gre toliko za to kako hitro tečem, pač pa za to kje jo pustim in tečem naprej, kje jo pa čakam. In ker se med samim tekom težko nadziram in nisem imela občutka sem jo vedno čakala, kjer res ni bilo treba, čeprav se je meni zdela, da tečem. Zdaj pa počasi res dojemam v čem je trik in včerajšnji trening je že pokazal rezultate.
Ta vikend pa naju čakata kar dva dneva agilitya. KD Zagorje namreč organizira dvodnevno tekmo.  Upam,da mi o uspelo preteči kakšen tek brez napake. Zdaj bi bil pa res že čas. agility trening

malo agilitya

No po dolgem času sem spravila skupaj dva takšna teka, ki si ju upam objaviti. V bistvu sta bila precej lepa, celo cona je bila narejena na mostu, na gugi je bila pa prav šolsko čudovita. Samo štartala sem čudno. Nisem si ga tako zamislila. V bistvu sploh nisem nič mislila ko sem štartala in to me je stalo nule. Ampak preostali tek je bil pa res lep. Škoda. Pa drugič. Tudi jumping je bil lep. Se je pač vrnila v tunel od koder je prišla. Ostalo je bilo pa super. Če bo šlo tako naprej bojo prišle tudi prave nule. Naslednji vikend je tekma v soboto in v nedeljo. Sicer v Zagorju, ni ravno Avstrija, pa vseeno. Morda bova imeli tokrat več sreče oz. pameti.