SPLAČALO SE JE

Od nekdaj sem sanjala o lastni hiški. In bila trdno odločena, da jo bom nekoč imela. In jo imam. Zanjo sem garala, trpela, se odpovedovala. In to zelo dobesedno. Zidanje bajte je ena hujših psihičnih prizkušenj. Boj z birokracijo, arhitekti in izvajalci ti pobere ogromno energije, da o denarju sploh ne govorim. Vmes sem bila nekajkrat zelo močno obupana in tako mi je bilo žal, da sem se tega lotila. Spomnim se trenutkov, ko sem se dejansko tako naveličala boja z vsem tem, da bi najrajši kar umrla. Ko se znajdeš v trenutku, ko si tako daleč, da se res težko vrneš nazaj. Bi vse prodal, samo kdo bo kupil hišo v neki čudni fazi, ko ni ne samo zid, ne nek končni izdelek ... Ko moraš nadaljevati, ker drugače nimaš kje živeti, zmanjka pa ti financ in volje. Ampak ker si, kjer si, nekako zbrcaš naprej.
Danes je moja hiša daleč od dokončane. Manjka ji celo zgornje nadstropje, spodaj nimamo vrat, niti za v kopalnico (vsega se navadiš), je pa hiša končno v stanju, ko ji lahko rečem dom. Kopalnica je končana, razen nekaj nepomembnih malenkosti, prav tako kuhinja, dnevna soba je obenem tudi spalnica in otroška soba ampak simpatično urejena in bo še kakšno leto lahko takšna. Potem pa bomo le zrihtali še tisti zgornji štuk, da bo mala imela svojo sobo. Midva pa tudi. Ima pa lep in dokaj prostoren vrt. Tudi še ne dokončno urejen.
Ampak končno smo odpeljali še zaden kup ostankov od gradnje na odpad. In zdaj je na njem res prijetno. In ko čez dan posedam in se igram s Karin in kužki na tem vrtu, si rečem, da je bilo vsega vredno. In vredno se je vsak dan odpeljati v služno v Ljubljano in se vrniti nazaj sem. Za nič nebi zamenjala. (ok, morda za podobno hiško nekje na gorenjskem, ki je meni pač še zmeraj najljubši del Slovenije). Ampak tudi tukaj je lepo. Ko se odpeljem iz službe in gledam bloke sem in tja in prometno cesto, si rečem. Ni šans, da bi tukaj preživljela popoldneve. Pa mi je bilo v Podutiku lepo in je dosti bližje službi. Samo tudi tam sem na sprehodu in s Toškega čela gledala bloke. In živela v megli. Tu pa ne. Tu so hribčki in polja in vasičke. Tu že zjutraj sije sonce. In vesela sem, da so me stvari skozi katere sem za to mogla it presenetile. Vesela sem, da nisem vedela kaj me čaka in koliko me bo to stalo. Ne samo denarja, tudi živcev. Če bi vedela v naprej, se v to morda nebi spustila. Morda bi samo nekatere stvari spremenila. Ampak vesela sem, da nisem vedela. (razen, da mi morda res kaj spremenila) Ker se je splačalo. Ker zdaj ima svoje malo kraljestvo. Vrt, kjer lahko postavim nekaj ovir za agility, igral za Karin in posadim svojo solato. Prostor, kamor lahko povabim kar nekaj ljudi in vsi imajo prostor za parkiranje. In nobenega soseda, ki bi mi težil, ker moji psi lajajo in ker kakajo tam, kjer se bojo potem njihovi otroci igrali. Skratka, zdaj, ko so se stvari malo znormalizirale sem kočno spet umirjena in srečna. V svojem malem raju.
Pridi kdaj na kavo.

TOSKANA DRUGIČ

Že lep čas nismo bili na dopustu, zato sem sklenila, da je čas, da gremo spet malo naokoli. Najprej sem pomislia, da bi šli na Hvar. Ampak se mi tokrat ni dalo voziti tako daleč. Goriška brda so bila moja druga ideja, pa so tako zasedeni, da ne dobiš prenočišča. In po kratki debati s kolegoma, smo pristali v Toskani. Ravno, ko se mi že ni dalo voziti predaleč. Mary smo še zadnjič nabasali do vrha in odpeljala nas je njeno zadnje dolgo potovanje. Upam, da bo še nekaj časa ostala z nami, samo za dolge poti jo bo kmalu zamenjal nov model. Jeee!

Castello del Catajo

V avto smo se usedli ob 4ih zjutraj, z načrtom, da naredimo en daljši skok, dokler otrok še spi. Prav zvečer pa nismo hotli it. Malo spanja v postelji vseeno paše. Prvi postanek je bil tako planiran štiri ure kasneje na gradu Catajo. Grad je bil do desetih zaprt. Pred gradom pa travnato parkirišče, kjer smo se vseeno malo zadržali in spustili pse in otroka, da se malo zletajo. Z malico tako hitro nastane ura postanka, kar je že v redu. Bojo potem imeli več interesa počivat. 

lago di Balancino

Potem smo se odpeljali do jezera Bilancino, kjer smo nekaj let nazaj že bili. Ampak poleti. Takrat je bilo tam super. Zelo malo ljudi. Ob jezeru so sicer neke opozorilne table, da naj se v jezeru nebi kopalo, samo ker ne govorim in razumem italiansko smo se takrat namakali in imeli super. Več o takratnem obisku tukaj. Tokrat je bilo za namakanje premrzlo, za obiskovalce pa očitno idealno, ker se je tam kar trlo ljudi. Ljudi in psov. Nič hudega. Vseeno smo naredili postanek kot smo ga planirali in se dobro sprehodili in najedli. In spili kavo in šli celo v McDonalds. En Mek je na roadtripu dovoljen. In po treh urah smo se odpeljali proti cilju. 

hlevsko dvori

Moji psi so dolgih voženj itak že navajeni in so v boksih, kot da jih ni. Človeški mladič pa se je tudi izkazal in pridno drnjohal skoraj vs eminute vožnje. Pozno popoldne smo prispeli na cilj. Naše zatočišče za nekaj dni smo si izbrali v hotelu Relax hotelu Aquaviva v kraju Casole d'Elsa. Ampak mi nismo bivali v hotelu pač pa v njihovih apartmajih La Pergola, malo stran od hotela. Kar se apartmajev tiče ... Jaz imam kar nizke standarde. Res rabim stene in posteljo. Večino časa itak šotorimo. Ampak, ko sem videla te apartmaje sem bila kar šokirana kako so grozni. To sicer kaže na to, da sem se grozno postarala, ker nekoč bi se mi zdeli res cool. Ampak zdaj so se mi zdeli pa grozni. V apartmaje so predelali neko staro kmetijo in v prenočišča spremenili vse. Nekdanje bivalne prostore in pomožne objekte. Mi smo tako spali v sobi, ki je bila nekoč konjušnica. Sej pravim, po vseh prebranih petih prijateljih in Victorijah Holt, bi bila nekoč navdušena. Pa saj sami apartmaji niso bili zares slabi. (pustimo dejstvo, da je vse malo razpadalo J )Pač taki minimalistični, opremljeni s starinskim pohištvom, ki bi ga dejansko kar ukradla in odnesla domov, pa samo malo prebarvala. Samo kuhinja se nekako ni ujemala z videzom ampak pustimo podrobnosti. Glavna slabost vsega je bila pravzaprav ta, da je bilo v apartmajih mrzlo. Brrr. In še hujše, vlažno. In to tako, da sem vlago vohala že predno sem sploh stopila notri. Čez to grem pa bolj težko. Še sreča, da smo prebrali, da se ogrevanje doplača, da sem sploh pomislila, da bi znalo bit hadno(domača bajta je tako topla, da že cel mesec ne kurimo) in smo vzeli kalorifer, ki je malce omilil mraz. Prvo noč sem itak razmišljala, da bi šla kar domov. In da moram končno nehat škrtarit in toliko gledat na ceno prenočišča.  (TRI noči naj bi preživela v tem). No pa potem le nismo šli domov, ker je bilo na srečo vreme toliko sprejemljivo, da smo bili lahko ves čas zunaj. Sicer kar dobro oblečeni, pa vseeno. V ceno je bil vključen tudi bazen. Prvi večer smo to izkoristili in šli plavat. No komu, ki ima višje kriterije, bi se tudi ta bazen zdel kar grozen. Na robovih je bil kar malo algast. Ampak to me ni motilo. Bilo je dovolj toplo, da smo uživali. Predvsem Karin. Nismo pa billi dolgo, ker z nami niso mogli uživat tudi kužki. Tako smo si privoščili eno rundo kopanja in šli. No, pa da ne bom vsega samo kritizirala. Razen tega, da so bili apartmaji vlažni, so bili kar čisti. S svežo posteljnino, brisačami, vrečkami za smeti, wc papirjem in celo milom. Tako, da se ekipa vseneo kar trudi. Polet bi pravzaprav najbrž bili kar super, ker klime tu zagotovo ne rabiš in je prijetno hladno. Cena pa je zelo sprejemljiva. 109€ za tri noči. Psov mi niso dodatno računali, pa se jih obvestila, da jih imam. Naj bi mi pobrali kavcijo za njih, pa mi tudi tega niso. Za pse pa je bilo tam res super. Imeli smo zeleno, zaprto dvorišče, kjer so lahko psi brez težav cele dni prosto noreli. No to je zame velik plus. Tako da, če potuješ s psi je tam idealno. Idealno je bilo še to, da so bili poleg nas tam samo še eni gostje, tako da smo res imeli vse zase. Tako da, kar se tega tiče, boljše nebi moglo biti. Saj pravim. Postarala sem se. Včasih bi bila nad aparmaji takoj navdušena. Najbolj me je v bistvu motilo to, da s eje vlago celo vohalo. Pa v bistvu samo v našem apartmaju. V sosednjem, v katerem sta bila M&M se ni. No ja, njima je pa malo metalo štrom ven :D. Ampak to je že skoraj funny storry. Ok, dovolj o apartmajih. Samo toliko, da se ve, če se kdo odpralja v Toskano. S psi zakon, z otrokom morda vseeno raje kam drugam. Čeprav Karin je uživala na polno. Cele dni je pač norela po dvorišču, plezala po stopnicah, premetavala kamenčke. Zanjo in za pse je bilo fino, da smo bili zunaj od jutra do večera.

Jaz kot jaz, se nisem že prvi dan spomnila it do recepcije po zemljevid okolice, ki je imel tako lepo označene sprehajalne poti. Ampak ti zato, ker je imel M nekako ideje kam it. Pa smo šli pogledat tamkajšne vasice, ki niso niti najmanj vasice. So kar konkretna naselja, značilno v obzidjih. Malo Carcasson stil, samo manjše. Parkira se zunaj za oderuško ceno. Prva ideja je bil San Gimignano ampak je bila taka gužva, da nismo dobili parkirišča. Tako smo šli naprej z idejo, da najdemo kako lepo toskansko potko, po kateri se sprehodimo. Vse lepe toskanske potke, mimo katerih smo se peljali, so bile privat, tako smo potem kar nekje parkirali in hodili po travah izven poti. Ni ravno to, zaradi česar smo se pripeljali v Toskano, pa ajde, važno je, da se predvsem psi malo zletajo. Potem smo odšli do naslednje »vasice« Volterre. Plačali tisto oderuško parkirnino in se sprehodili po mestu. Z otrokom in tremi psi kar malo kaos. Ampak smo ta kaos preživeli. Na poti nazaj sem, jasno končno, videla potko za sprehod, samo smo bili že malce utrujeni in bilo je že kar pozno. Je blo treba nekaj skuhat in nahranit lačna usta. Pa smo se vrnili na naše prijetno dvorišče in pustili očku, da skuha bolonjsko pašto. Možnosti za sprehode s psi torej so, čeprav na prvi pogled zgleda, da so tam samo polja in čudoviti, s cipresami okrašeni, dovozi do privatnih hiš. To je potem potrdil tudi zemljevid, ki je bil takih poti poln. Samo vedet moraš torej, kje se nahajajo.

Naslednji dan sem jaz izbrala točko za izlet. Precejmanjše naselje, tako, ki res ustreza meni in grad in jezero in sprehajalno pot. Načrt je bil nekako sprehod okoli La cassa dela Spezie (v bistvu apartmaji, precej lepše urejeni kot naši. Ma kljub temu, da je bilo tam precej lepše pa je bilo za bivanje s psi pri nas vseeno bolj sproščeno), kjer je blizu tudi jezero, pa nek muzej na prostem pa potem do Montauto, kjer naj bi bil tudi nek grad pa do Santa Lucie, ki je na zemljevidu zgledala kot dejansko vasička, kakršne so všeč meni, ne celo mesto v malem. No ampak končalo se je pri La cassa dela Spezie, ker se je uscalo in po dežju se nam res ni dalo lutat naokoli. Spet mi je žal, da tega nisem odkrila prej, ker bi znal bit precej zanimiv izlet. Vem za naslednji obisk Tosakne. Pa namig komu, ki se odpravlja tja in ne ve točno kaj si it pogledat. Ker razni San Gimignano so pač znani kraji. Ok, fajn za vidt, samo jaz si zmeraj rada pogledam tudi kaj, kar ni tako zelo turistično in znano. Zaradi tega pa je težko najti. No ker je bil dež smo se odločili, da se le zapeljemo malce bolj južno. Temu sem se sicer hotla izognit, ker se mi po toliko kilometrih ni dalo vozit še dodatnih n kilometrov ampak alternativa je bilo čepenje v mrzlem apartmaju. Pa smo šli v najlepši konec Toskane, dolino Val d'Orca. Pogledat kraj, kjer so naredili en posnetek za film Gladiator. Hribčke ob vasi Pineza. Vreme se nas je usmililo in posijalo je celo sonce. Kraj je bil sicer čudovit. Samo zmeraj mi je malo žal, če se več ur vozimo, kot se potem sprehajamo. Malo si mislim, da bi vse te ure raje hodila naokoli ampak ok. Road trip je pač taka stvar. Če želiš bit v tej čudoviti dolini, greš pač že apriori tja. Če si pariori tma kjer smo bili mi, se najde docolj lepih stvari za pogledat tud tam. Ok, če počitnikuješ več dni, se splača odpeljat v to dolino, ker je res lepa. Sicer pa ne zares. Ampak mi smo pač šli, ker je bil na našem koncu dež.

Še ena stvar, ki bi si jo jaz ogledala, pa čeprav je bolj mesto, je Utrdbina Monteriggioni. Od zunaj je zgledala res veličastna. Drugačna od ostalih »vasi« in zato vredna ogleda. Ampak po spletu okoliščin smo tudi to spustili. Naslednjič.

Caorle

Plan zadnjega dne je bil malo povandrat naokoli dokler se Karin ne utrudi in potem narediti daljši skok do Caorl, kjer bi pretegnili vse nožice. Tako smo tudi naredili. Samo žal je bilo vreme spet slabo in smo se ustavili za precej krajši čas, kot bi si želela. Glede na to, da je plaža v Caorlah dooolga in lepa in psi lahko prosto letajo. Dokler se ne začne poletna sezona jasno. Dežnički ob dežničku jo že nestrpno pričakujejo. Tja s psom (ali pa brez) torej izven sezone. Priporočam.
In potem smo jo mahnili direktno domov, kaj mso pa hoteli, če nas je pralo. Mala Karin je res faca. Spala Je prve tri ure vožnje, četrto uro do Caorl pa je budna opazovala okolico. Potem je spala do Nove Gorice in spet budna opazovala okolico do Ljubljane, kjer pa je vseeno ratala malo nestrpna in naveličana vožnje in potem smo si pa le malo pomagali s sodobno tehnologijo in je dobila na ogled malo animiranih pesmic, ki so ji pomagali zdržati še do doma. Pridna punca.

Naslednjič pa res v Goriška Brda.

I'M BACK

Celo večnost že nisem pisala, ker enostavno nisem imela časa. Od mojega zadnjega posta sta se nam, v približno enakem času, pridružila človeški in pasji mladič. O tem kako to hendlat in ali je takšna kombinacija pametna morda kdaj drugič. Tokrat naj omenim le, da sta mladiča nerazdružljiva najboljša prijatelja. Mala lahko s psom dela res kar hoče in on ji to mirno dovoli. Seveda, kot odgovorna človeška in pasja mama, ne pustim, da ga muči. Vseeno pa ju je čudovito gledati skupaj. Pasji mladič mali sledi POVSOD. No pa da si ne bo kdo delal kakšne pravljične utvare. Zato, ker ima mala ponavadi v rokah kak slasten kos hrane, ki jo z veseljem tudi podeli. Nike in Ben ji sledita sem in tja ampak sta precej manj vztrajna. Malo sta lepo sprejela, kaj jima pa, revežema, drugega preostane. Se pa vseeno raje umakneta stran od nje, razen če ni ravno pri kosilu.
In kot rečeno, s pridobitivijo dveh novih članov, selitvijo v nov, končno lasten, dom in vsem kar pride zraven, je malo zmanjkalo časa za pisanje bloga. Ampak zdaj sem  dobila željo, da spet kaj napišem. Pa bom.

...

Nihče, nihče ne bo nikoli nadomestil Nyíla, to je jasno. Hiša je tako prazna in dolgočasna brez njega. Pogrešam ga na smrt. Tudi zdaj, ko je bil bolan, sploh pa čase, ko je bil zdrav in sva lahko delala neumnosti in norela. Gledam videe ostalih mudijev. In me mika, da bi enega pripeljala domov. Kar takoj. Nekako sem se odločila, da bo čas za mladička, ko se preselim v novo hišo, da bova imela prostor za norenje, zdaj ga nimamo toliko. Predvsem pa sem se odločila, da si vzamem nekaj časa, da prebolim. Ker se želim mladička veseliti in želim imeti toliko čisto glavo, da v njem ne bom iskala Nyíla. Čeprav bo težko. Vsaj nekatere stvari zdaj od mudija dejansko pričakujem. Pa ne samo zaradi Nyíla, konec koncev zaradi vseh ostalih, ki jih gledam na videih, ker imajo te kužki lasnosti, ki so mi zelo všeč, zato bom vsekakor vztrajala pri tej pasmi. Je pa zdaj vsekakor težje, ker imam pričakovanja in me je kar malo strah, da jih mladiček nebi zadovoljil. Ko sem čakala na Nyíla jih nisem imela. Je bilo lažje. Da ne bo pomote, ne želim si najhitrejšega agility psa na svetu in ne vem kaj. Želim pa si, da bi bil kuža tako nor na žogice in ruvanje kot pač konec koncev mudiji v večini so. Ampak kakorkoli, mladiček enkrat proti koncu zime/spomladi je v načrtu. Če bom seveda zdržala do takrat, ker legla so, jaz pa se komaj zadržujem, da se kar takoj ne odpeljem po enega.

Čaz bo zacelil rane a ta čas je še daleč. Namesto, da bi mi bilo vsak dan malo lažje, mi je vsak dan bolj hudo. Ne morem verjet, da ga ni več. Bil je tako poln življenja, tako vesel, takšen mali norček. POgrešam njegov mahajoči repek, vsakič, ko grem mimo njega, njegov butasti pogled, njegove skose name na sprehodu, izstrelek iz avtomobila, taoj ko odprem vrata, lahanje, pogrešam ga ko grem na jutranji sprehod. Kako je bil vesel zmeraj, ko je opravil prvo potrebo. Enostavno ne morem verjet, da ga kar ni več. Vse kar počnem se zdi tako brezveze in brez smisla. Trudim se, igram se z Benom in Nike ampak to ni isto, v njiju ni njegove energije. Počutim se tako prazno in brez volje do česarkoli. Kdo bi si mislil, da izguba kužka pusti takšno bolečino za sabo, pa jo. Izgubila sem že zelo ljubo osebo a ta izguba ne boli čisto nič, čisto nič manj. Kako si želim, da bi lahko zavrtela čas nazaj in se poruvala z njim. :( Norček moj mali, nikole več ne bo takšnega, kot si bil ti.

ZGODILO SE JE NAJHUJŠE

Nyíl 21.12.2014-11.7.1017


Zbudila sme se, ko je Nyíl skočil na posteljo, tako kot je to delal ves čas. Potem je skočil nazaj na tla in kaj se je zgodilo potem se sploh ne spomnim natančno. vem samo, da sem ga slišala kako je zacvilil in skočila pokonci. Ležal je na tleh s steklenimi očmi in se na moje klice ni odzival. Ura je bila 6.30 zjutraj in delala je samo dežurna klinika. Ugotovila sem kje je in z Domnom sva še v pižami letela tja. Ampak minilo je ževsaj 10 minut, klinika pa je od doma oddaljena 15 minut. Vedela sem, da je konec. Nyílov jezik je bil že popolnoma moder. Veterinarka se ga je trudila oživljati a je bilo prepozno. Moj mali Nyílček je odšel, za zmeraj. Tako nenadoma, tako na hitro.
Ne vem zakaj se trudim s to objavo, ki v meni zbuja samo bolečino a čutim, da moram, da si to zaslži. Kljub temu, da se trudim, da nebi jokala, da bi bila močna mi to uspeva, samo če ne mislim nanj. A si zasluži, vse moje misli, spomine, vso mojo bolečino in solze. Kljub kratkemu življenju mi je dal toliko! In kljub vsej bolečini ki jo prestajam in me še čaka nebi zamenjala teh dveh let z njim. Vesela sem, da je bil del mojega življenja. In vesela sem, da sem bila jaz del njegovega. Kljub temu, da se sprašujem ali sem zanj res naredila vse ali bi mogoče preprečila to, če bi ga peljala na kak veterinarski pregled več, kljub temu vem, da sem mu nudila življenje, ki si ga je zaslužil in vso možno ljubezen.

Zaradi vrtoglavic se ni smel več igrati. Zato že dolgo ni bil več tisti pravi Nyíl. Zelo se je umiril, doma je veliko počival in sploh ni več tolko težilza igro, kot ponavadi. Zanašalo ga je veliko. Včasih je ves čas skakal v moje naročje, ali skakal po meni, zadnje čase pa je ohranil samo svoje noro divjanje takoj ko sem ga spustila iz avtomobila. A se je umiril že po nekaj minutah, skakal pa ni več, ne po meni, ne k meni. Še v boks v avtomobilu sem mu mogla pomagat skočiti. Pa predvidevam, da ne zato, ker fizično nebi mogel skočiti ampak zato, ker je nabrž imel težave s preračunavanjem kako visoko mora skočiti. Težave so se pojavile tudi, ko je se je kopal in se je moral otresti vode, takrat se mu je močn zvrtelo, zato smo tudi kopanje močno omejili. Vsaj vode na srečo ni tako zelo oboževal in to ni bilo zelo težko za naju. Dejstvo je, da sem ga težko gledala. Pomirjalo me je samo to, da je bil klub vsem svojim težavam še zmeraj tako zelo vesel. Vsaj večino časa. Vedno bolj se je namreč bal drugih psov in slabo se je počutil, če ni bil v domačem okolju ali če je bilo okoli njega preveč ljudi.

Kljub temu, da se ni več toliko igral, se je še zmeraj noro razveselil, če sem v roko prijela cufo in se z njim poruvala ali mu vrgla kakšno žogico. In sem mu jo. Kljub temu, da se nebi smela z njim igrat. A umrl ni zaradi tega, zaradi tega je bilo njegovo živlenje še zmeraj lepo. Samo malo bolj sem pazila, da res ni preveč strasal z glavo. A zadnje čase se mi je vseeno zdelo, da se njegovo stanje ravnotežja malce slabša. A glava in srce naj nebi imela poezave, vsak naj bi bila svoja napaka. In ker je veterinarka rekla, da se vestibularnega sindroma ne da zdraviti, sem se s tem pač sprijaznila. Srce pa je na zadnjem pregledu kazalo izboljšanje in na pregled sem nameravala ponovno takoj, ko se vrnem iz Španije. A bilo je prepozno. Vendar si tega poskušam ne očitat, ker verjamem, da se za njegovo napako zares veliko nebi dalo narediti, mogoče vse prestaviti za pol leta. Žal je bila to usode celotnega legla. Nyíl je odšel zadnji.

Teden dni predno sem se namenila v Španijo sem postala nemirna. Nisem bila vesela, da ga zapuščam. Nekako slab občutek sem imela. Ampka to je najbrž zato, ker sem le odhajala tako daleč in kuža je le bil bolan. In zgodilo se je na jutro, ko sem odhajala. Malo me pomirja misel, da sem vseeno bila z njim, da sem videla kako hitro se je zgodilo, da res ne morem reči, da je trpel. V Španijo sem odšla, kaj pa naj, če bi ostala nebi ničesar spremenila. In so me Nina in njeni kužki malo pomirili vse do trenutka, ko sem včaraj stopila nazaj v svoje stanovanje in se sesula. Ne morem verjeti, da ga ni. Kar čakam, da bom ogledala k vratom in bo tam ležal, vstal in se na svoj tako simpatičen način pretegnil ali pa ostal tam in bo ob mojem pogledu nanj ob tla začel tolči njegov veseli repek. ne morem verjeti, da ga kar ni.

Na splošno je bil vesel kuža, do zadnjega dne. Še v ponedlejek sva se na Savi borila za deblo, v torek pa ga ni bilo več.
Med nama je zagotovo bila posebna vez, vez ki je ne stkeš z vsakim. Neskončno, neskončno ga bom pogrešala. Nihče ga ne bo nikoli nadomestil, ker je ravno zaradi svoje bolezni bil tako poseben, tako edinstven. Zaradi tega sem ga imela samo še rajši.
Tekaj svoodno na drugi strani mavrice srček moj, tekaj in skači veselo in svobodno.

EO 2017

foto: Jerca Bokal

Saj ne vem ali naj sploh kaj napišem. Nekaj v smisliu "drugo leto pa res" ali "saj itak nimamo denarja za it" ali pa "ma rajši grem na dopust"... Skratka, kljub temu, da nama je vmes dejasnko ratalo prit med prvih 16, sva po dveh tekmah spet padli nekam nad 20. mesto. Enostavno imava močno zvestih pet pik. In kljub temu, da je bila to ena najinih najboljših sezon, s celim kupom čudovitih tekov, s celim kupom narejenih con, zvoženimi tatežkimi deli, odličnimi teki v nemogočih deževnih razmerah,... še zmeraj imava tistih pet pik pa prav skoraj v vsakem teku. In to neumnih. Izogibanja tam, kjer res ni treba, podrte palčke, mislim, res prav neumno. Ampak ej, pa drugo leto in pa, saj itak nimamo denarja za it, tako da je že v redu tako. Vseeno sem ponosna na naju, ker mislim, da na parkurju končno izgledava spodobno. Edina stvar, ki jo začnem delat drugo leto že januraja je tećt. Tečt, tečt, da ne bom ostajala brez sape po končanih tekih. :)