EO 2015

Nekako sem letos končno uspela prilezt do tega evropskega. In izkušnja je fenomenalna. Prvi dan smo tekli ekipne teke. V jumpingu sem se uspela zmest in nisem vedla kam it, zato sme šla seveda narobe in se diskvalificirala. V agilityu pa sem pridelala ekipi 10 kazesnkih pik. Ampak ker so bili ostali toliko bolj pridni in tekli tri nule v jumpingu smo z ekipo uspeli priti v finale. Pod nos sem dobila izjavo, da nisem kaj dosti pripomogla k temu. Lepo, torej se ne smem veselit. Pa sem se vseeno. Tekla bom v finalu. V soboto smo tekli individualne teke a jaz sem se počutila grozno slabo. Bolel me je želodec, celo bruhala sem in komaj sem stala na nogah. Večino dneva sem prespala. Vseeno sem uspela jumping tečt nulo v agilityu pa mi je nula ušla zaradi Nikicine preskočene cone. Zmeraj te cone, zadnji čas je da nekaj naredimo z njimi. ZARES! Ampak, tudi individualno sva prišli v finale. Dvakrat finale za naju. Še toliko bolj vesela sem bila tega, ravno zaradi očitka, da sem šibki člen ekipe.

V finalnem ekipnem teku smo bili diskvalificirani ampak ne zaradi mene. Ekipi sem tokrat pridelala najmanj napak, le eno. Pa tako zanič sem. Spet je bila kriva cona, kaj pa. Prav tako je cono preskočila v finalnem individualnem teku, potem pa sme se še jaz zmedla in nisem naredila menjave pred slalomom, kot sem načrtovala in mi je šla na most namesto v slalom. Škoda za diskvalifikacijo a vseeno, prišla sem v finale. Dvakrat!!

Čestitke pa naši drugi ekipi, "Simply the best", ki je v ekipnem teku zmagala in neverjetnemu Sandiju in njegovi Mii, ki sta zmagala individualno small in sta res zgledala noro. Da so mi šle kar kocine pokonci, ko sem ju gledala. Bravo res!!

MAČJI TEDEN

Očitno sem ratala nekakšen magnet za majhne mačke. Zadnjič v zavetišču sem rekla eni ženski, da zdrave mačke jaz načeloma puščam kjer so, pomagam samo poškodovanim. Mačk je toliko, da vseh res ne morem pobrat po cestah. Ampak včeraj sem naredila izjemo. Šla sem k bratu na obisk. K lokalu pod njegovim stanovanjem se je pritepel majhen muc. Ni bila moja prva ideja, da ga poberem in odpeljem. Samo pobožala sem ga in odšla, ker brata ni bilo doma. Šla sem v bližino na sprehod in ravno ko sem se odpravljala domov me je brat poklical, da je doma. Šla sem k njemu. Šla sva v tisti nesrečni lokal na kavo in na muca sem pozabila, ni ga bilo več. Dokler nisem zaslišala kričanja otrok, ki so se drli: "Našli smo muca, našli smo muca!" In tekali za mačkom, ki mu to očitno ni bilo všeč, saj je bežal pred njimi. Naenkrat se eden od otrok zadere, da je maček šel v moj avto. Grem pogledat kam in vidim, da se je skril v motor. Nekako sem ga izvlekla ven in potem se je cartal pri meni in nikazal nobene želje, da me zapusti. Takrat sem začela razmišljat, da bi ga mogla rešit nadležnih otrok, ki so pač imeli živali, staršem pa s eni zdelo, da bi jih umirili in naučili, kako se primerno pristopi do živali. Ko sem mačka spustila so se otroci znova zapodili za njim in spet je pristal v motorju mojega avtomobila. Takrat sem se odločila, da gre maček z mano. Ob devetih zvečer mularija namreč še ni šla spat ampak so še kar naprej preganjali obogega mačka, ki sem ga imela namem pustit tam. Ampak glede na to da se je skrival v motorje avtomobilov ga nisem mogla pustit. In sva šla, prenočil je pri meni. Zjutraj pa sem imela močno dilemo, kaj narest z njim. Ga peljat nazaj? Izgledal je tako majhen in nebogljen. Zavetišče je prepolno, da bi ga vzeli. Pa tudi, tam bi končal v kletki. Pri meni je spal v boksu, v sobi, saj ga zaradi psov nisem mogla spustiti in je kar nesrečno jokal. Je torej zavetišče res dobra rešitev? Mu je tam res boljše kot zunaj? Za tega se je našla vsaj začasna rešitev. Vzel ga je prijatelj Boris. Rad ima mačke a ni prepričan, če bi jo res obdržal. Ta zgodba tako še ni končana. Vseeno upam, da ga Boris obdrži. Jaz pa se moram malo umirit in pustit mačke pri miru. Preveč jih je, da bi rešila vse. Razen če so seveda res poškodovane.

KRNSKO JEZERO

Malo me je matralo, da bi Domna peljala na Krnsko jezero, saj je tam tako lepo. In smo šli. Res je lepo a ludi je preveč za moj okus. Pot je res primerna za družinice in temu primerno veliko jih je. In ob jezeru je res lepo, samo za nekaj časa sem ga obkljukala, saj je sama pot do gor tako dolgočasna, da nisem čisto sigurna da je vredno. Poleg tega sem načrtovala vsaj kakšno urco ali dve posedat ob jezeru, pa je tako pihalo, da je bilo presneto mrzlo in sva šla kaj hitro nazaj dol. Kužki pa so kljub vsemu uživali v dolgem sprehodu in to je bistveno.

MALI MUC

Danes peljem Nyíla na stranišče čez cesto naše hiše in zaslišim milo mjavkanje. Pri hiši je majhen črn muc. Rečem si, dobro, vseh živali na cesti ne moreš pobrat, pusti ga in hočem na prej, ko gre mucek mjavkajoč za mano. Opazim, da ene od zadnjih tačk ne dviguje ampak vleče za sabo. V trenutku stvar postane popolnoma drugačna. Takšnega mačka ne morem pustiti na cesti, poleg tega je hodil oziroma se bolj vlekel za mano in me prosil za pomoč. Kaj naj naredim drugega, prijela sem ga in odnesla domov. Poklicala sem kolegico, ki dela v zavetišču in rekla mi je naj ga kar odpeljem tja. Vprašala me je, če mu lahko nudim vsaj začasni dom, saj je zavetišče polno. Obožujem svojega fanta, namesto da bi odločno rekel NE, je dobil velike proseče oči, naj mu dovolim ostat. Kaj naj bi, rekla ne. Mucka sem odpeljala v zavetišče, saj potrebuje veterinarsko pomoč. Upam, da ga bodo uspeli rešiti. V ponedlejek me pokličejo, če bodo potrebovali začasni dom zanj. Ubogi mali mucek, pri nudenju začasnega doma me skrbi da nebi postal stalen. Vendar trenutno to ni mogoče zaradi trenutne stanovanjske nestablnosti. A ta se bo kmalu uredila, kaj veš, mogoče pa potem dovolim kakšni mački, d abiva v kakšni od naših sob. Če se bo Nike strinjala, kar se najbrž ne bo. Za zdaj pa držim pesti, da bo z malim muckom vse v redu. Kar groza me je ko gledam vse te muce, ki se potikajo naokoli. In vem koliko jih konča pod avtomobilskimi kolesi. Šmrk.

LABIN

Ko me je Lukas vprašal, če grem z njim na Hrvaško na morje, je bila moja prva misel ma neee, ne na Harvaško na morje. Ne v glavni sezoni, ko je vse tako drago in nabito polno z ljudmi. Kam bomo šli mi s petimi psi. In potem je rekel še "Vse kar si želim je osamljena plaža in morska hrana zvečer." Drugo ni problema, prvo pa... In sem se podala na lov za primernim krajem kamor naj peljem ubogega morja željnega Avstrijca. Tri dni sem porabila, da sem razziskala vse mogoče kampe v Istri. Predaleč namreč nismo hoteli, saj se je človek pripeljla z Dunaja za tri dni in potem nadeljeval pot v Nemčijo. Kakšni lepi, oddaljeni južni kraji so torej odpadli. Najprej mi gre na živce to, da ti kampiranje zaračunajo, kot da bi ti nudili komplet hotelsko oskrbo. Da ne omenjam koliko bi radi za psa. In mi jih imamo pet. Bankrot, če grejo trije ljudje s petimi psi na hrvašško kmpirat. In da ne bo pomote, da pljuvam čez hrvaško, v Sloveniji ni nič boljše. Tako sem se odločila, da se skoraj bolj splača najeti apartma z vso komoditeto, in norela zakaj ni nikjer kakšnih majhnih družinskih kampov, s človeškimi cenami. In potem mi je potegnilo, da moram poiskat kak tak majhen kamp. In sem ga. KAMP ROMANTIK je majhen družinski kamp, ki prenoči do 30 oseb. Je pocen, psi so dobrodošli in to brezplačno. Oskrbnika kampa pa nadvse prijazna in ustrežljiva. Priporočam a priznam, da ni za vsakogar. Nahaja se namreč na hribu, nekoliko odmaknjen od morja. Kakšnih 10 minut vožnje z avtom je potrebne do tja. Če želiš pa res lepo plažo pa še malo dlje. To plažo smo odkrili bolj po naklučju, kot nalašč. A o tem takoj po tem ko še malo pohvalim kamp. Primeren torej za vse, ki si želite malo več miru. S psi so nas dali na zgornjo teraso, kjer smo bili popolnoma sami, odmaknjeni od vseh. Za pse sicer ni a za človeške goste je za ohladitev na voji tudi manjši bazen. Skratka, super. Ampak ker je vseeno nekoliko oddaljen od morja in nisem vedela kaj si Lukas pravzaprav želi sem se bala, da bo razočaran. Pa ni bil, bil je navdušen. Še posebej ker smo res našli osamljeno plažo. Na poti tja smo se ustavili, da bi kakšno poiskali in naleteli smo na čisto majčkeno peščeno plažico, kjer sta bila samo dva tipa, ki se nista dala kaj dosti motiti. Psi so prosto letali, lajalai in plavali, da je bilo vesleje. Naslednji dan smo odšli na drugo plažo, ki je bila malo manj osamljena a zaradi velikosti so se ljudje tako razprostrli, da prav tako nismo motili nikogar. Je bilo pa morje tu nekoliko grše in ni bilo globine. Primerno za družinice z otroki na primer. Ampak vsekakor tudi za pse. Samo ljudje smo tako umazane živali. Ko pomislim, kako mi kdo teži, če ne poberem kakca. Tu pa je bilo vsenaokrog kar nekaj smeti, kar je prav močno kvarilo lepoto plaže. Zato smo naslednji dan spet obiskali našo plažico. A žal je bila tam že družba štirih ljudi. In ker je tako majhna je to pomenilo, da je tam že gužva. Najbrž so tja zašli naključno, tako kot mi, ko smo iskali neko drugo plažo, ki jo je potem našel Domen. Ravno tako lepo, a večjo in prav tako ne toliko obljudeno. Skratka na koncu se je izkazalo, da sem ustregla Lukasu IN SEBI in našla tisto osamljeno plažo, v glavni sezoni, v Istri, kjer je moj Nyíl lahko po milji volji lajal in s tem ni vznemirjal preveč ljudi. Aja in zame tudi precej bistveno. S SENCO!

CHUPA

Nesreča res nikoli ne počiva. Prejšnji tede si je na tekmi Chupa zlomila tačko na dveh delih. Na palisadi. Kar povem, da sem vesela, da tega nisem videla, ker je moralo zgledati grozno. In da Niki vsaj finančno malo pomagamo se je nekaj agilitašev zbralo in organiziralo treninge z boljšimi agilitaši, ter fotografiranje z fotografi, izkupiček tega pa bo šel Niki. Ker Nike še ni čisto pripravljena za agility sem se končno odločila za slikanje pri profi fotografiniji. Maja Rokavec je naredila odlične slike. Slikat smo se šli na obalo in se imeli zelo lepo. Nekaj dni prej pa smo šli Chupo pogledat. V nasprotju z Nike, ki se ji je po operaciji podrl cel svet je mala Chupa ves čas vesela in se tega, da ima gips komaj zaveda. Ona bi kar tekala naokoli. Želim ji čim hitrejše okrevanje!


Slike by: Maja Rokavec


obisk pri Chupi:

LETOS PA RES

Ha, nekdo očitno le bere ta blog, poleg mene :D

Potem pa veselo na delo. Vsaka sezona se začne z "letos se bomo pa res potrudili, da gremo" in vsaka konča z "drugo leto pa res". Ampak, ampak tokrat je malo drugače. Tokrat se je končala z "LETOS PA RES". Juhu, EO prihajamo. Rieden v Nemčiji, kjer smo letos januarja že bili na tekmi B.A.C.K.
Še prej pa remo z Lukasom malo na morčka. Da se odpočijemo od agilitya, čeprav smo zdaj počivali skoraj cel mesec. Sprejela sem namreč veliko odločitev, o kateri sem razmišljala že zelo dolgo a sem odlašala. Neke smo sterilizirali. Razlogov za to je veliko. Piko na i pa je dodal Nyíl. Tako kot sem pri Nike postola odprte možnosti za leglo, jih bom zdaj tudi pri njemu. A ker ima Nike 6 let in vem, da legla sigurno ne bo imela, ima pa težave pri gonitvah sem se odločila, da je čas da to končno narediva. In zdaj je za nama. Izkušnja ni bila lahka. Razlog zakaj sem toliko časa odlašala je ta, da mi je bilo strašno težko operirat zdravo psico. In pri Nike se je to res izkazalo kot težka izkušnja. Ker je že tako ali tako občutljiva in mi je vedno težko, če moram s čim še poslabšat njeno razpoloženje. In po sterilizaciji je bila res boga.Sedela je v oksu, se slinila in glasno jokala do večera, ko se je končno malo pomirila in zaspala. In cel teden je ležala in se ni premaknila iz postelje, medtem, ko večina psov že po nekaj dneh funkcionira dokaj normalno. Tako da sem preklicala vse možne ljudi in veterinarje, če je to normalno. Zagotavljali so mi, da je, pomirila sem se pa šele zdaj, ko so za nama trije tedni in zgleda, kot da je res vse v redu z njo.

Moram rečt, da se počuti super, je razigrana, dobre volje in kar mi je najbolj všeč, dejansko se igra z Nyílom in to veliko, vsak dan. Lovita se in ruvata za cufe, super je. Saj vem, da sem to že napisala, ampak tega sem res vesela. Priznam, da sem mislila, da ga Nike res ne bo nikoli sprejela in bosta pač živela eden mimo drugega. Tako dobrega odnosa res nisem pričakovala. In Ben. Ko sem jemala Nike sem hotela psičko, ker ima Ben težave s samci. Zdaj sem si rekla, da ju bom že imela pod kontrolo. Tudi Ben ga je sprejel, sem in tja ga malo postavi na njegovo mesto v hiši, sicer pa mirno tolerira vse njegove trapaste ideje. Moj Benček je res zakon!!