RAZOČARANA

Obožujem hribe, nikjer mi ni lepše in nič me ne sprosti bolj, kot pohod na en hrib. In ne predstavljam si lepšega jutra, kot zbuditi se v gosrski koči, stopiti ven v jasno jutro, poleti, spomladi, pozimi, jeseni, če je sneg ali ne, pogled na sosednje hribe...In kako bi lepše preživela prehod iz starega na novo leto, kot kje v taki koči z ljudmi, ki jih imam najraje in seveda s svojima psičkoma. Ker mi je v resnici vseeno za datum, ko to doživim, si lahko v izogib množični gužvi tako svoje praznovanje ustvarimo tudi kakšen dan ali dva prej. Ampak ne gre...Ne gre, ker v mojih ljubih hribih, kjer smo vsi ljudje eno, kjer so vsi prijazni in je oh in sploh najboljše in ker nič ampak res nič ne more biti popolno, ne pustijo v koče psov. In to me razžalosti. V obmorskih mestih, že praktično v vsak apartma dovolijo psa. Praktično v vse kampe, lokale, v glavnem, praktično povsod. V hribih pa ne...Ravno obratno, praktično v nobeno kočo ne smeš s psom niti na čaj, kaj šele, da bi pes prespal v sobi. Tako skoraj ne morem v hribe za dva dni, ker razen v bivakih ne morem nikjer prespat. Sploh ne pozimi. In to me žalosti, ker imam hribe res rada.