Sneg se je stopil ( pustimo to, da že v sredo napovedujejo novega, ma res ga imam že dovolj, pa ravno zdaj, ko gre življenje počasi na stare, normalne tirnice). Čas je bil, da grem malo na trening. Ko sem se pripeljala na Ilirijo, neše vadbišče, je od daleč izgledalo super. Nikjer nobene luže. Prvi znak v redu. Ker sicer za biti pogosto pod vodo. Sem se že veselila a prekmalu. Blato je bilo tako mehko, da se je na mojih čevljih delal debel podplat, pasje tačke pa so komaj hodile po njem. Vseeno mi je uspelo vaditi slalom in cone z Nike, saj na delu, kjer je šolski slalom le ni bilo toliko blata. Tudi teči sem se nekaj turdila ampak to ni bil ravno trening, da bi se mu lahko tako reklo. Pa vseeno po tako dolgem času je bilo vsaj malo agilitya prava hrana za mojo dušico. Človek ne ve kako nekaj pogreša, dokler tega ne izgubi, še bolj pa ugotovi, da je nekaj pogrešal, ko to dobi nazaj. Kako mi je pozimi manjkal agility, res komaj čakam spet letne tekme.
Še Ben je kazal veliko navdušenja, le da je zaradi blata res težko tekel. Blato se mu nabira med prsti na tačkah in po nekaj korakih ima vse razširjene in se komaj premika bogi revež. Nike nima dlak med prsti in se ji blato vseeno manj nabira, pa vseeno se ji vidi, da se ji prav gnusi hoditi po takem blatu.
Mala je ugotovila, da je tunel zelo zabaven in je kar naprej hodila not. Čeprav nje se zdi da je zabavno skakati tudi na tunel, ne le teči skozi. V glavnem ugotovila je, da agility je zabava. Se že veselim vseh nadaljnih treningov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar