Še malo smo hodili naokrog, po soncu, megli, snegu, dežju...nič nas ne ustavi, razen nevarnost snežnih plazov, zato se v teh dneh držimo nizkih, nenevarnih gričkov. V Ljubljani je sneg pobralo in vreme zna biti že precej pomladno. Človeška družba smo prejšnji teden že plezali na skali, Ben in Nike pa sta medtem omreževala plezalce pod steno. Končno je bila priložnost da sem malo trenirala tudi zunaj, plezališče Vransko je kot nalašč za to. Pod njim je velik travni, tako lahko malo plezam, malo vadim poslušnost in celo nekaj "agilitya" ker so tam neka debla. Improviziram pač.
piknik pod plezališčem Vransko
V ponedeljek nadaljujem svoje stare tečaje, na vadbišču ni več snega, upam da bo sonce cel vikend močno sijalo, da bom v ponedeljek lahko potrenirala tudi malo agilitya. Z Nike je to nekaj čisto drugega kot z Benom. Njega komaj premaknem, medtem, ko nje ne morem ustaviti.
Osolnik
En dan prejšnji teden smo se odpravili na Menino planino, vrem ni bilo bog ve kaj, še snežilo je gor. Ker imam snega letos res dovolj ga tokrat niti nisem bila preveč vesela. Ampak dokler ne sneži več v Ljubljani je ok. S prijateljem sva se parkirala v vasi pod planino. Tamje bil kuža, nek nemški ovčar, mlad, ker je še čepe lulal. Očitno smo mu bili tako všeč, da nas je spremljal kar celo pot do vrha in nazaj seveda. Kar težko mi ga je bilo pustiti potem tam, ker se mu je videlo, da je prav srečen, ker se z njim nekdo ukvarja. Sicer je izgledal čisto lepo rejen in negovan, se pa najbrž nihče zares ne ukvarja tam z njim. Še po vasi nima kaj dosti počet, ker jo sestavlja le nekaj hiš, najbrž mu je in mu bo v življenju malce dolgčas. Vesela sem, da sem mu popestrila vsaj en dan.
Nike in Francis (tako smo ga poimenovali )
Naslednji dan pa smo šli na Kriško goro, sijalo je sonce in slika je bila povsem drugačna. Barve ki jih je pričarala narava so bile čudovite. Na tleh se je lesketal sneg, objemale so nas temno zelene smreke, nad nami pa se je razprostiralo modro nebo, balzam za oči. Na srečo je vedno več takšnih dni.
Kriška gora
Francisa pa poznamo. :) Se je tudi nam pridružil, pa še dva vaška psa. Drugače je pa star vsaj tri leta, čepe pa lula, ker je na kmetih tako, da jih tolčejo(nimam lepih besed za take), on se sicer ni bal, brat pa zelo, sploh če si dvignil roko in kaj vrgel.
OdgovoriIzbrišiJe bil pa zelo vesel vsake palice, žogice,... Njegov pogled me je zelo spominjal na naspidiranega borderja. :D
Samo eno opozorilo, pri teh psih smo opazile gliste in svoje tudi preventivo razglistile.
Aha hvala za informacijo. ja res je, Francis mi je celo pot nosil palčke in storže in kaj sem hotela, celo pot sem mu jih metala :) Ker moja dva se tega hitro naveličata in nista imela nič proti, Francis se pa ni naveličal, še ko smo se poklai v avto je tam stal ves navdušen s svojim storžem in čakal, da mu ga bom vrgla. Mi je bilo zelo hudo narest zadnji met. Kar škoda je takega kužka za tja...
OdgovoriIzbrišiTudi mi smo ga srecali lani jeseni na Menini ... samo da je bil skoz pri domu s svojo tenisko zogico, pa pol sendvica nam je ukradel, ker ga je tamali pustil na mizi in sel gledat osle :o)
OdgovoriIzbriši