JUST ANOTHER MOM IN REAL LIFE

 Noro, najprej nekaj mesecev nobene objave, zdaj pa kar dve na en dan. Ja takle mamo, danes nisem zaspala pre tamalimi in se počutim, tako da pišem. Napisala sem tudi že dve strani v papirnat dnevnik od tamaučk. 
V glavnem, priznam, na IG (jaja tud jaz sem tako cool, da uporabljam kratice, čeprav do včeraj nisem vedla kaj pomenijo. Pa da razsvetlim morebitne bralce svojega bloga, ki so morda tudi tako nevedni kot jaz. IG je instargram. Saj vem, da tako nevednih v bistvu sloh ni, samo jaz sem zadnji preživeli, ki pravzaprav to tudi več ni, ker zdaj tud jaz vem kaj je Ig) Torej. Na IG rada pogledam kakšno objavo lepo urejenega doma, pa naj bo to sweet home whatever al pa just mama karkoli. Pač, malo se popasem po kataloško urejenih domovih raznih blogerk. In kaj me je navdihnilo za ta post. Ravno ime ene od blogerk, ki je ravno nekaj takega kot just another mom. Potem pa slike kjer je vedno skrbno urejena, njen dom pa prav tako. In si mislim. Pa ok, sej je jasno, da za fotko urediš in malo pospraviš. Ampak potem ime just another mom ne paše. Ali pač no. Samo jaz sem prvo asociacijo na ime dobila, da bi mogla bit malo bolj realna mama. Pa sem se zamislila. Če si jaz nadanem ime. Mom in real life in objavljam takšne fotke ... 

A me bo bral kdo razen Vesne in Petra? Vem, s prve sem zgrešila, ker moj dom ni pastelnih barv. Saj bi bil ampak sem preveč škrta, da bi kupila dražjo podlago, ki bi bila pastelna, pa sem kar tole rdeče modro, ki je bila v akciji in je prav cool, čeprav priznam, da ni ravno najbolj fotogenična. In dnevno sem, srečnica jaz, dobila od tasta za kar sem mu zelo hveležna ampak spet, ni prav IN. Sem si obljubila, da bo dobila novo podobo s pomočjo krednih barv in bo malo bol v stylingu ampak ne pred poletjem, ko bom jaz končno na dopustu in si bom dovolila male pustit še kakšna dva tedna v vrtcu, da bom lahko izvedla kak tak projekt kot je barvanje dnevne sobe. Potem bojo fotke mogoče malo bolj IG spodobne. Ampak najbrž ne dolgo, ker takoj, ko bosta punci doma, bo vsaj razmetano večino časa tako. Ker meni enostavno ne uspe, da bi imela pospravljeno. Če za vikend zmanjšam kup umazanega perila je že cel uspeh. So obdobja, ko mi uspe na vajetih držat kuhinjo pa še ta so redka. Trenutno me že tri dni čakajo odcveteni tulipani, da jih vržem v smeti. Ni časa. Služba, tamaučke, psi ... Ja ja lahko bi zdaj ampak zdaj me pa bolj zabava, da pišem blog. Bom jutri ... ko bom šla raje fotkat ... To je moja realnost. Si upam podoben post napisat za IG in stestirat če bom imela tudi jaz 2000 klikov in 1900 lajkov in ponudbe za reklamiranje sesalca :D??? Vesna, kaj praviš?

PSI S POSEBNIMI POTREBAMI

 

Imam srečo, da naletim na take. Benček je vsekakor bil malo pes s posebnimi potrebami, Nike je pa veliko.  V marsičem. Ko je bila mlada, je šla za srno, zdaj, ko je stara, gre za Domnom. No dejstvo je, da je malo tudi normalna. Rada ima krdelo skupaj in je res presrečna, če gremo na sprehod vsi skupaj in čisto nesrečna, če gremo na sprehodu narazen. Potem leta od enega in drugega in ne ve kaj bi. Žal imajo svoje potrebe, vedno večje, tudi otroci in zato kdaj žal moram narazen. Tako se je zgodilo danes. 
Sprehajali smo se po šobcu in ker želijo otroci malo na igrala, vsaj en od psov bi rad norel naokorog, ljudi je milion, ker je pač lep dan v vikendu, na lepem kraju. Pa se odločimo človeki, da peljeta ata in babi otroke na igrala, jaz pa pse na travnik. In Nike kot vedno gleda za Domnom in jo je treba na kolenih prosit, da gre z nama z Newbiem. 

Danes je še posebej trmasta in jo le s težavo prikličem tudi na priboljške. 

Ena sam starejši par gre tudi iz udobja kampa, v divjino, na travnik. In mama me gleda in se kar ne more premaknit naprej od mene. In potem me celo vpraša, če je pes moj, ko skos nekam nazaj vleče. In ji zagotovim, da je nisem ukradla. Ne vem ali naj bom jezna, ker s evtika vame al pravzaprav hvaležna. Če bi res kdo ukradel psa, bi se nekdo celo pobrigal, pa ga morda rešil. No Nike izkoristi priliko in sklizne. Prvič samo nekaj metrv stran amapk traja kar nekaj časa, da jo prikličem nazaj. Jo nagradim ampak ker je ne pripnem takoj, spet pobegne. Tokrat bolj zares. In pol si rečem, pa kje je razlika, za srno, za Domnom. Konča se enako. S tem, da s ejaz derem za njo, ona me ne šmirgla, gre, jaz laufam za njo. Ona nazaj v kamp, luta še enkaj časa, dokler se ne ustavi, ker pogrunta, da njenih človekov ni tam, kjer jih je pustila, pa tudi še malo naprej ne. In me končno počaka. Jo seved anagradim, ker me je počakala z ne preveč navdušenim odobravanjem , pripnem in gremo nazaj na travnik. K Domnu je že ne bom peljala za nagrado. In gremo na sprehod in pol se obrnem in zagledam karin in Domna, ki šibata za nami in Nike je presrečna. PRESREČNA. 

In kaj sem se iz te zgodbe naučila? Da moram definitivno začet delat na svoji kondiciji, ker je porazna. Vsaj pol ure sem rabla, da sem prišla k seb po tem, ko sem 5 minut laufala za njo. Katastrofa.
No ja, v splošnem je bil pa dan zelo lep. #ilovegorenjska pa take :D. 

KDOR SE IŠČE SE NAJDE

 Baje ane, tako pravijo. 

Kdor me pozna ve, da sem se v življenju lotila že marsičesa. Enostavno zato, ker sem po duši malo deloholika in ker rada počnem veliko stvari. Rdeča nit vseh teh je seveda kreativnost in ustvarjanje. In zadnje čase res VELIKO, VELIKO časa posvečam fotografiji. Popolnoma me je posrkala vase. In ne, ne bom zamenjala profesije. To, da tega ne želim sem dojela ravno zdaj, v obdobju božične fotografije. Seveda sem tudi sama pripravila sceno že novembra, da bi ja privabila koga, ki bi se slikal pri meni in imela čas, da obdelam fotografije vsaj do sredine decembra, ko jih ljudje rabijo, da razvijejo čestitke, koledarje ... kar pač imajo v mislih. Scena, ki sem si jo zamislila je imela zgodbo, ni bila klasična božična fotografija, bila je umetniško delo. No ampak ni bila nikomur všeč :D. Ker nekaj povpraševanja je sicer bilo a na koncu se nihče ni odločil zame. Zakaj? Morda moje fotke niso dovolj lepe, morda niso dovolj kičaste, morda so preveč kičaste, morda sem si s svojo zgodbo zamislila preveč ... Ampak ravno to, moje fotke imajo zgodbo. Res nočem nobenega šimfat in tudi ne bom. Ampak to je MOJ BLOG in to pomeni, da lahko tu izrazim svoje misli, pa čeprav javno. Ker sem radovedna in ker se od dobrih fotografov rada kaj naučim, gledam in brskam med fotkami drugih fotografov, jasno. In pri vsem tem brskanju sem seveda naletela na res hude fotke kot na take, ki to vsekakor niso. Fotke, kjer je v prostor nametanega nekaj kiča, ki naj bi predstavljal božič, pred neko poslikano platno, brez kakršnega koli smisla, definitivno brez zgodbe. Ker ob tem, da je v studiu nametan rendom kič so potem še ljudje tja postavljeni in pač pozirajo in po možnosti je fotka postrani, fotke so "obdelane" brez globine, kontrasta ... skratka. Tak fotograf, ki si za zaslužek nameče v studio stranke na pol ure in jim da 30 "obdelanih" fotk za 60€ ... ne tak fotograf nočem bit. Imam srečo, da imam redno službo in mi od fotografije ni treba živet, zato se lahko grem umetnika in ponudim točno to kar sem si zamislila in pri tem pač postavim takšno ceno, ki je vredna mojega truda in če nekdo ni pripravljen plačat potem raje ne slikam. Ali pa ponudim slikanje brezplačno in sem jaz šef kaj in kako fotkam. Tako da ja, jaz sem se našla, jaz se bom šla umetnika :). 

Da ne bo pomote, full rada slikam družinice in otroke in lovim spontane trenutke njihove razigranosti ... Še posebej rada pa postavljam in sestavljam in nastavljam scene in iz njih poskušam narediti zgodbo. In dobro fotko seveda. 

No ampak danes nisem mislila govoriti o teh fotkah. malo sem zašla. December je. Moj najljubši mesec in kaj je lepšega kot s tamaučki pečt piškote, da cela bajta diši po cimetu in vaniliji. In ker piškoti niso dovolj sem napadla še torte in muffine ... Do sedaj mi je bilo pomembno, da so moji pekovski izdelki okusni, tudi če ne izgledajo lepo ali celo niso prenosni, kot sem zmeraj rada govorila, saj so imele moje torte tako namočene oblate, da so po večini ob kakršnem koli premikanju razpadle. Samo so bile pa sočne in okusne. Ampak ker moram to kar naredim tudi pofotkat sem si zadala, da morajo moji izdelki tudi lepo zgledat. In seveda še vedno ostat okusni. Mi kar gre. pri fotkanju sem malo omejena s časom, ker tamali dve kar naprej skačeta okoli mene in tako pač izkoristim kar imam na voljo, brez primernih ozadij in osvetlitev itd. Ampak vseeno mislim, da so kar vabljive. 

 

Včas pa tud ne rata. 

Ampak decembra je konec, tako da bom tud pečico dala vsaj januarja mal na pavzo. samo še eno rudno piškotov spečem. Za potrebe fotkanja :D. Ker se vseeno še nisem naveličala božičnih fotk. 

Ker je božič mimo vam ne bom zaželela naj bo vesel, vam pa želim srečno novo leto. 

Bodite pozitivni, ostanite negativni pa te fore ;) 

POLETJE JE PA GREMO MALO NAOKOLI

 Bolj malo se oglašam.  Vedno sem rada pisala o svojih potepanjih. Zadnje čase pa je dejstvo, da sem zelo veliko predvsem mama. Pogosto me peče vest, ker ne glede na to kako se trudim, kužki ne morejo dobiti toliko moje pozornosti in toliko aktivnosti, kot so jo dobili nekoč. Benček si nekje iz pasjih nebes najbržmisli "baraba newbie zdaj živi točno tak lajf, kot bi ga jaz. Sem pa tja kak trening, en raven sprehod na dan pol pa ležanje in valjanje po trevi okoli hiše" in kontra si Newbie misli "Baraba Ben kako super aktivno življenje je imel, jaz bi tudi." Ker tako žal je. Ob dveh majhnih deklicah kužki dobijo sprehod na dan in če imam voljo, energijo in je vreme ok še kak domači trening. Kje so hribi, uh. Še hujše, letošnje poletje sem ugotovila, da z vsemi enostavno težko hodim naokoli. Dnevni izlet, če grem nekam, kjer psi ne rabijo bit na vrvici še grejo z obema. Kakšno morje ali kaj takega pa odpade. Enostavno sama ne zmorem shendlat vseh. zato se pogosto zgodi, da gremo na morje punce same, kužki pa ostanejo doma z očijem, ki vsaj dela od odma, tako da sama sicer še vedno nista, tudi na sprehod ju pelje Domen vsak dan. Dejansko še vedno živita čisto solidno pasje življenje. Še vedno kraljujeta na postelji itd. A nista z mano. Pogrešam ju. pogrešam svoje pasje življenje. Včasih ju tako kar malo na silo vzamem s sabo in izsilim vsaj sprehod, čeprav se Karin to pogosto malo ne da. Kljub temu, da ko se končno spravi potem itak tudi ona teče vsa vesela skupaj z njima in se tudi ona zabava. Aja in vreme je bilo letos res obupno. Najprej ves čas nek dež in mraz, da nismo mogli na noben resen izlet, potem pa takoj vroče, ko spet samo loviš tiste prve jutranje in zadnje večerne ure, ko greš sploh lahko na sprehod. 
Ampak prejšnji teden smo s seboj na morje vzele tudi očija in tako tudi kužke. In smo šli v jadranovo v apartma sicer, tako da so prvič odkar imam pse na morju kdaj v apartmaju počakali sami a vsaj z nami so bili. Vseeno smo večino časa na plažo hodili skupaj, Jadranovo ima dodeljeno pasjo plažo in divjo fkk plažo kjer ti pač noben ne teži, če je pes s tabo čeprav ni uradna pasja plaža. Čisto solidne plažice so to z eno čisto majčkeno težavo. Razen zgodaj dopoldan ni sence nikjer. Le en majhen zalivček smo našli in imeli en dan srečo, da smo naleteli na preznega, kajti zanj je logično dnevno boj, kdo ga bo dobil prvi. No kot sem rekla, uspelo nam je enkrat, ostale dni smo se mogli zadovoljiti s senco dokler je pač bila, malce pomoči z dežnikom in popoldne preživeto bolj v apartmaju in na plaži le še kakšno zadnjo urico dneva. Vseeno smo se imeli lepo. Vsaj jaz, končno na počitnicah spet s svojima kužkoma.  Čeprav kakšna huda morska vraga nista. Nike še zaplava, ko pade v element, hoče koga reši ali jo motiviraš s tem, da jo na koncu preplavane razdalje čaka kamen, ki ga lahko reši in odnes ena suho, newbie pa malo čofota, potem pa se raje skrije nekam na hladno in čaka, kdaj bomo šli na kak resen sprehod. V tem primeru je sprehod itak do plaže in nazaj. 

In včeraj sem ju vzela s seboj tudi na obisk h kolegici, saj je bil dež in sta lahko počakala v avtu. Upala sem, da dež poneha in se nazaj grede lahko ustavimo na sprehajališču, ki smo ga odkrili nedavno in je super, ker je načelomanamenjen kolesarjem pa tudi peščem no ampak zaradi kolesarjev je pot asfaltirana, kar pomeni manj blata po dežju in lažje potiskanje vozička, prav prometna pa ni in tako lahko tudi psi v resnici kar fajn dirkajo. Pa nismo prišli do tja, ker smo se ustavili kar v Laškem, ker sem iz avta videla, da ob Savinji teče luštna sprehajalna pot. Smo šli kar tam in z igrivo Karin, ki se še vedno kar naprej ustavlja, raziskuje kamenčke, nabira rožice ... pot, ki je bila najbrž dolga približno 4km (se ne konča, samo mi smo obrnili) opravili v dveh urah in pol. Potem pa se da ustaviti še v parku na luštnem otroškem igrišču in tako zadovoljim potrebe vseh svojih najdražjih. Ob igrišču je parkirišče kjer lahko kužki počakajo, če le ni prevroče. Še en dan, ki bi mu rekla, fajn izkoriščen. 

Ker vsak dan ne morem zadovoljiti vseh smo šle danes žal spet same v radlje ob Dravi na kopališče v green resort. luštno urejeno, okolica izgleda super, tudi če bi imela s seboj kužke. problem je le, ker na kopališče ne smejo ampak recimo, da pač se nebi kopali tam cel dan. Bolj je problem najti nastanitve za prespat. resor ima samo 4 glamping hišice, kjer psi niso dovoljeni. Pa tudi, roko na srce, čeprav izgledajo strašno spimpatične, slike na spletn strani res vabljive je cena na nočitev čist nora, glede na to, da dobiš bolj kot ne trd šotor. Amapk lušten konec Slovenije, ki definitivno ni tko znan in je zagotovo malce zapostavljen.  

NEPOPOLNA MAMA PA TE FORE

 Pride dan, ko se počutiš kot bi nastopal v Netflixovi seriji. Komediji jasno. No ja, vsaj v začetku enega dela ene serije. Danes zjutraj je bil en takšnih dni. Domen, ki še kar dela od doma, se pa vseeno kak dan sem in tja odloči, da se gre pokazat v pisarno, se je danes odločil to narediti. Ponoči smo imelai malo akcije, Astrid je malce kuhalo iz nosa ji je pa kar špricalo, tolk je mela zabasanega revca. Ob tem je jasno začela kašljat tudi Karin in pričakovala sem pestro noč. No vseeno nam je uspelo kar precej noči prespat. Zjutraj se je Karin zbudila z Domnom in odšla sta v dnevno sobo, kjer ji je nastavil nekaj za gledat in slišala sem ju, kako sta se dogovarjala, da prekine takoj, ko jaz vstanem in ji rečem. To sem še ujela, medtem ko sem jutranje doljila Astrid in potem sem utonila nazaj v spanec. Ko sem se spet prebudila je Astrid spala, spodaj pa sem še vedno slišala zvoke iz tablice. Grem dol in pogledam na uro. 7.40. Ojoj, akcija, hitro, v vrtec bo treba. Karin pridno prekine kot se je dogovorila z očijem, zgoraj pa se začne dret Astrid. Karin bi nekaj jedla pa ji rečem, da bo čez 10 min jedla v vrtcu. Vztraja in obljubim ji čisto malo kosmičev, če gre takoj lulat in si umit zobe. Karin gre na wc, jaz letim po Astrid, ki sicer nikoli ne joka ampak danes se je odločila, da pa bo. Na hitro jo previjem in preoblečem. Karin se nekaj afna in povem ji, da s kosmiči na tak način ne bo nič. Jokat začne še ona, zdaj tulita obe, ura je 7.50. Karin rečem naj se pomiri, jasno že malo živčna in se komaj krotim, da ne znorim. Namesto kosmičev ji dam dva piškota in pograbim njenega dojančke, brez katerega zadnje čase ne gre v vrtec, ga oblačim, oblačim njo, Astrid joka, Karin se obuva, nujno hoče dolge rokave, Astrid primem v roke, Karin hoče dolge rokave tud oblečt, psa hočta it lulat ... Bosta šla kasneje in tudi Karin se bo oblekla kasneje, ker ji z Astrid v rokah ne morem pomagat. Letimo v avto, Astrid se zvija in upira in noče v lupinico, Karin se spet nekaj afna po avtu. Končno zleze v svoj stolček, pripnem jo in se odpeljemo. Pridemo pred vrtec, Karin je treba nujno oblečt tiste dolge rokave ker lahko od avta do vhoda v vrtec, sredi poletja, zmrzne. Itak. Ravno začnem odpenjat Astrid, ko iz vrtca pride Lucija. Moja rešiteljica. Prosim jo, če lahko popazi Astrid, da je ne vlečem s težko lupinico s sabo. Karin oddam v vrtcu, kjer imajo že vsi umite roke. Pridem ven je tam tudi Nina in Mateja in vse mame čvekamo strašno pomembne teme, kje so najboljše plaže. Ura je osem. Malo pretiravam z izjavo, da sem vstala 10 min nazaj. Ampak čisto malo. In da nisem šla še niti na wc, kar je pa res. "Gremo na kavo?" Ena ima pol ure ker mora it poltem okopavat vrt, druga kupovat kopalke. Mateja se odpelje. Zavrnem kavo s pojasnilom, da nisem šla niti na wc še, niti jaz, niti psa ne. kej šele da sem si umila zobe in se dejansko preoblekla.  Da o frizuri raje ne govorim. Odpeljem se domov. In me prešine, ko smo takole mame stale zjutraj pred vrtcem. Prav res bi tole lahko bil uvod v en del razočaranih gospodinj :D
. No ja, za zanimio nadaljevanje bi si pa mogla kak zaplet zmislit, ker moj dan  ne bi bila kaj prida zanimiv za gledat, saj sem se poknila pod kavč, uživala ob občudovanju poskusov dvigovanja na kolena mojega malega otročička in dan dejansko začela šele ob enih. Tud na sprehod se mi ni dalo it. Smo šli šele zvečer. Kar je bilo danes cool, ker je bil popoldan ob vetrčku kar prijetno hladen. 

NOSEČNOST ŠTEVILKA DVE IN ZUNANJI OBRAT

Saj vem, da tega bloga ne bere skoraj nihče ampak vseeno napišem, morda kdo kdaj vseeno vidi kak prispevek. Torej. Kamor je šel bk, naj gre še štrk. Naša družinica se bo povečala še za eno članico. Ne pasjo, ne še. Prihaja še en človeški otročiček. In to kmalu, že januarja. 
Svojo pot je tale štartala bolj pridno kot Karin. Takoj se je prijela. To pripisujem dejstvu, da se tokrat nisem imela časa ukvarjati s tem in razmišljati samo o otročičku. Ker enega že imam doma, ki mi pobere vso energijo in zapolni vse misli. In kar mi je ne ona, mi jo psi. Tako da se je kar zgodilo, takoj. Ampak potem je Karin nadaljevala lepše. Na glavo se je obrnila že zelo zgodaj, ne spomnim se čisto natančno ampak po moje že kake 4 mesece pred rokom. Sicer so mi vsi govorili, da se lahko še vedno obrne ampak se ni. Pridno je ždela z glavo obrnjena navzdol, porod je bil pa itak šolski. No tale mala mi je dala vetra že zelo hitro. Na zadnjem pregledu me je zdravnica seznanila z dejstvom, da je v medenični vstavi. Tja kamor bi mogla tiščat glavo, tišči rit in me tako čaka ena od neprijetnih možnosti. Zunanji obrat, porod z ritjo naprej ali carski rez. Najprej sem dva dni prejokala ker sem bila tako šokirana, da ni vse tako šolsko kot sem pričakovala da bo. Mislim, pač ves čas poslušam samo kako gre drugi otrok samo lažje, kako se rodi hitreje itd, zdaj pa tole. Potem sem brala mnenja in komentarje v raznih mamice fb skupinah. Kar seveda ni priporočljivo ampak pač prebereš mnenja mamic. In razen ene, ki je napisala, da obrat sploh ni tako grozna stvar, kot so vedno vse govorile, so vse pisale kako naj bi to oh in sploh grozno bolelo. Najbrž takšne, ki tega sploh niso doživele ampak so to samo slišale. In sem se bala tega obrata. It skozi to grozno bolečino, pa obrat v 50% sploh ne uspe.... ja al ne? Malo sem probavala neke alternativne ideje do datuma, ko sem bila naročena. Stoje, pa galsbo, pa svetlobo ... Nič ni pomagalo, sama se ni obrnila. In sem šla in sem si rekla, probam ta obrat, vse, da se le rešim carksega reza. In po tem, ko mi je zelo prijazni zdravnik pojasnil, da zunanji obrat NE SME BOLET, ker če boli, obračanje prekinejo, ker to pomeni, da nekaj ni ok, sem se odločila, da poskusim. V najslabšem primeru ne rata ali pa ji ne bo ok in bojo mogli narest carski rez takoj. Takih primerov je zelo malo. Ker rojevat z ritjo naprej pa ne grem. In smo probali. In smo jo obrnili. V drugem poskusu. Zdaj mora samo še tako ostat in se ne obrnit nazaj. Nekaj ur kasneje pridno brca in izgleda kot da ji nič ne manjka. 

Torej če potegnem črto za vse, ki jih morda doleti isto in se zunanjega obrata bojijo. Nekatere ker mislijo, da to boli kot hudič, druge ker menijo, da je že kak razlog da se otrok ni obrnil in ne vem kaj... No ja, v to drugo se ne bom spuščala.  Res mislite, da je carski rez boljša rešitev? Operacija po kateri dolgo okrevaš in nisi sposoben sprejeti otroka takoj po rojstvu k sebi? Tudi prav. Vsekakor pa vam lahko povem, da sam zunanji obrat ne boli sploh. Še to, da je stvar neprijetna težko rečem. Sploh ni. Pač ja obrača ti malo, ma je dejansko podono kot bi te nekdo malo bolj ornk masiral. Vsake tolko je kak trenutek res malo bolj neprijetno ampak vsekakor ne ves čas in vsekakor to ni razlog, da ne poskusiš. Aja in poseg traja le cca 10-15 minut. Če v tem času ne uspe, ravno tako odnehajo. ne poskušajo kar v nedogled. Seveda pa so vse takšne stvari vedno odločitev vsake posameznice. Ampak bistveno, želea sem razbit mit o tem, da to boli. NE BOLI!! 

Zdaj pa miška, ostani v tem položaju in predno nas prideš razveselit počakaj še toliko, da nam namontirajo stopnice, da nama ne bojo razbijali lih ko bova prišli iz porodnišnice. Pridi hitro in brez zapletov, sicer te pa vsi že komaj čakamo. Sploh Karin. ves čas govori o tej sestrici :). 

Panettone Speddy Benzales - Benetton- Tone- BEN 11.9.2005- 26.10.2020

 Tega trenutka sem se pravzaprav bala zadnja tri leta. Vedela sem, da nama je vsak dan podarjen, sploh ker so Benčku odpovedovala ledvica in sem to vedela že zadnje celo leto, takod a pravzaprav je od diagnoze, s pomočjo diete živel še kar dolgo časa. Hvaležna sem, da nama je bilo danih 15 čudovitih skupnih let. Še vedno se živo spominjam dne, ko sem ga zagledala v zavetišču in se mi je zdel tako simpatično grd, kako sem ga držala v naročju in si mislila: "Res, kar kužka bom imela?" Koliko skrbi in problemov mi je povzročil na začetku. najprej ni hotel ničesar jest in kako sem ga hranila z žličko, oddajala okusne dodatke, vozila domov druge kužke, da bi jedel iz ljubosumja ampak njega do kastracije hrana ni kaj dosti zanimala, potem pa se je vse spremenilo. Težave sva imela, ker je lulal notri, zunaj pa ni in ni hotel, spomin s ekako sem bila obupana in sem si mislila, kaj mi je tega treba... Ampak sva uredila, ko je enkrat dojel, da gre ravno obratno, se nikoli več ni polulal notri. In uh kako je bil neubogljiv, ko se je odločil, da se gre igrat z drugim kužkom sem ga lahko klical ain klicala pa ni priše, kolikokrat me je razjezil da sem tolkla drevesa in tla in me na koncu naučil, da sem začela malo kontrolirati svoje živčne izpade in se malo umirila. Potem je prišla puberteta in se je začel rangirat in se kregat z drugimi samci. In končno sem dojela, da je treba v šolo. In tako se je začela tudi moja kinološka pot. Benček me je postavljajl pred mnoge izzive, me naučil veliko, veliko ne samo o pasji vzgoji, tudi o življenju. Kako je tekel agility na začetku ampak naučil me je tudi vztrajati in na koncu je pritekel mnoge pokale, se nehal tepsti, začel prihajat na klic, se naučil 101 trik, nastopal pred otroci in v show skupini, naredil tudi bbh in tečaj rally obedienca (v tem nikoli ni tekmova, časa za vse ni), pri 5 letih je začel tekat za žogico in plavat, kar prej nikoli ni... Benček moj je kriv, da je moje živjenje obrnilo v smeri, v kateri se je. Spravil me je prvič na Šmarno goro, še zdaj se psomnim tistega izleta, nedleja je bila in takšna gužva, da sem se počutila, da rabimo semafor, po tem sem šla tja mapak nikoli več v nedeljo :). Naučil me je ljubiti naravo, hribe, skupaj sva osvojila mnogo vrhov, zaradi njega sem spoznala vse pomembne ljudi, ki so v mojem življenju, on je kriv, da imam doma tudi ostale kužke, da živim, kjer živim ... vse kar s emi dogaja v življenju je pravzaprav posledica tega, da sem tisto nedeljo, 11. 9. 2005 domov pripeljala Benčka. Hvaa za čudovito življenje, ki si mi ga podaril, hvala ker si bil z mano, prenašal moje muhe, se z mano selil, potoval, se družil, sprejel še ostale kužke, hvala ker si bil moj... Upam, da na koncu nisi preveč trpel, ni zgledalo tako. Prišlo ej tako nenadoma, še v soboto dopoldan si izgledal čisto v redu, v ponedeljek zjutraj si odšel. Pogrešam te, neskončno, gledam slike in ne morem verjet, da sva skupaj doživela toliko ... Ne morem verjeti in dojeti, da te kar ni več. Sem mislila, ker si zadnje leto večino dneva prespal, da se v hiši ne bo poznala tvoja odsotnost, pa se, hiša je bolj tiha brez tebe, ne sliši se tvojih krempeljcev po laminatu, sploh se nisem zavedala kako močno prisoten si v resnici še zmeraj bil ... do zadnjega dne z nami tudi na sprehodih in zato sem hvaležna.