Ker je vzhod na Golici vzela megla, dobesedno, smo ga šli lovit drugič, drugam. Na Krvavavec. Ob treh zjutraj smo jo mahnili z Ljubljane. Ob štirih smo bili že na izhodišču, pripravljeni na vzpon in soočenje. Malenkost manj je bilo srhljivo, kot nočni vzpon na Golico, saj nas je bilo malo več. Pa vseeno, noč ima svojo moč, ne glede na število prisotnih. Malo po peti smo prispeli do točke, kjer smo postavili bazni tabor. ZZ je pohitel na vrh pred vsmi, da nas preseneti s sveže skuhano kavo. Na žalost iz tega ni bilo nič, ker je v avtomobilu pozabil vžigalnik in ni mogel prižgat gorilnika.
Zgodaj zjutraj, je kljub siceršnim visokim temperaturam, presneto mraz. Veter je pihal in s škripaočimi zobmi smo ga, stiskajoč se drug k drugemiu, končno uzrli. Zlato sonce, ki se je dvignilo iza sosednjih gora. Čudovit občutek, zlitje z naravo, vesoljem in večnostjo...
Ben in Nike se nista menila za naše občtke in ju ni zanimalo, kaj se dogaja. Njima je bila všeč planina na kateri smo bili in grela sta se tako, da sta norela okoli nas, kot zmešana. Kljub temu, da nista občutila veličine vzhajajočega sonca, mislim, da sta tudi onadva neskončno uživala.
črno črna tema
sonce sramežljivo pokuka izza gora
a kmalu zasije v vsej svoji veličini
bwahaha, kaj so to za eni zlobni psi :D kr zobe kažejo ej :)
OdgovoriIzbriši