Kot je bilo načrtovano smo šli na dobrodelno tekmo v Avstrijo. Zaradi vsega skupaj kar se je dogajalo sem bila totalno zmedena. V Agilityu sva z Benom dosegla najboljši čas. Kako, da ne, ko pa sem si že ogledala parkur malo po svoje in spustila cel krog. Odtekla sva ga sicer potem res čisto ok ampak samo pol. jah, kaj češ. POtem pa sva se diskvalificirala še v jumpingu, ko se je Ben odočil, da če lahko prirejam zaporedje ovir jaz, jih lahko tudi on in je šel v tunel, čeprav to ni bila sodnikova ideja. Po dolgem času si je pritekel diskvalifikacijo v obeh tekih. In spet je bila to zadnja stvar, zaradi katere bi se sekirala. Na tekmo je prišel tudi Nikicin bratec Ash. Malo družinsko srečanje.
Nejga poleg Ais vidm najpogosteje.
Mala Ais, kako nedolžen obrazek ima ta psička. Kdo bi si mislil, da se v njej skriva takšna zver, kot se. Od vseh ima najmočnejši lovski nagon. Mene pa njen mili obrazek vedno znova in znova uspe prepričat, da je najbolj nežen in najbolj scrkljani pes na svetu saj se je vedno pripravljena cartat in to mi je pri njej še posebej všeč.
Vikend smo zaključili s kopanjem v soboški kamešnici.
Da, bilo nam je lepo s pridihom bolečine...
Nekje je zlomljeno srce svet pa se vrti naprej, kljub temu, da si želim, da bi ga včasih lahko ustavila, da bi lahko dvignila svojo čarobno palico in začarla drugače, težko mi je kar iti naprej, pa vem, da mi kaj drugega žal ne preostane...
Ni komentarjev:
Objavite komentar