BENETTON & NIKE & NYÍL

BENETTON & NIKE & NYÍL

petek, 11. november 2022

PRAVLJIČNE POTI

 Kar nekaj jih imamo v Sloveniji in so krasna motivacija za mulčke gnat po gozdu. Da jih bom v prihodnje lažje našla pa je nekaj zbranih na tej strani, še zdaleč ne vse, da je jasno.

Pravljične poti | Škrateljc (skrateljc.org)

sobota, 5. november 2022

LEGOLAND PRVIČ, LEGOLAND DRUGIČ ... LEGOLAND TRETJIČ?

 Ja težko si je vzet čas za vse, zato blog trpi. Ampak tokrat sem se odločila za objavo predvsem zato ker mi že večkrat prav prišlo, da sem imela zapis, da sem kaj pogledala za nazaj. Zato bom tudi točna z datumi. 

Med počitnicami smo se odpravili v nemški Legoland. Pa ne prvič ampak že kar drugič v enem letu. Prvič smo šli med prvomajskimi počitnicami. od 27.-30. aprila. Zdaj pa med 31.10 in 4.11.

Govora o tem je bilo že dolgo in sem med prvomajskimi po moje prvič v življenju rezervirala apartma 3 mesece v naprej, da bomo sigurno imeli sobo. Pa še tako dokaj poceni sem našla in tako z možnostjo, da s sabo vzamem pse. Čeprav je bil tokrat vseeno plan, da jim najdem varstvo. In na koncu se je to res izkazalo kot boljša ideja, ker smo se po legolandu potepali cel dan in psi od tega nebi imeli nič. 

POT IN ŽIVALSKI VRT V MUNCHNU
Na tako dolgo pot se vedno odpravimo ponoči, da malčici v avtu spita. In ker smo od take poti vsi utrujeni se nam ne zdi smiselni, da gremo v legoland že prvi dan. In ker je prijava v sobo šele od 14h, mi pa tam precej prej je treba pogruntat kaj do takrat počet. In smo našli živalski vrt v Munchnu, ki smo ga obiskali obakrat, ko smo šli tja. (naslednjič pa v tehnični muzej, ki je tam baje krasen ampak sem za to zvedela danes. Itak) Fajn živalski vrt. V njem so živali za katere sploh nisem vedala, da obstajajo, ne samo, da jih še nisem videla. 

LEGOLAND
En dan za obisk legolanda je čisto premalo. Z otroki pač ne moreš samo noret od ene vožnje do druge ampak rabijo vmes odmor, hočejo se igrat tudi na igralih ... 

Kot veliko ljudi, s katerimi sem se potem pogovarjala, sem tudi jaz mislila, da je legoland, podobno kot Gardaland, park za odrasle z nekaj atrakcijami za otroke. Pa sem se zmotila. Legoland je DRUŽINSKI park kjer so atrakcije prirejene za otroke od dveh let dalje pa vse do odraslih in vsega je približno enako in je pomešano  po parku. Vmes pa so tematska otroška igrišča, trgovine, veliko možnosti za počitek, več različnih restavracij, vsa stranišča so odlično opremljena tudi za nego dojenčkov ... 

Prvič Astrid še ni smela skoraj na nobeno vožnjo, samo na vlakec okoli legolanda. Tako je Karin naokoli letala z očijem, jaz pa sem se z Astrid igraa po igriščih in v dveh dneh nama ni bilo niti malo dolgčas. Potem sva z Domnom malo zamenjala, da sem se šla še jaz kam peljat. Drugič je Astrid za las dosegla minimalnih 80 centimetrov, s čevlji vred, pa vendar. Tako sva se tudi midve lahko vozili. Je bilo pa fino prvič, ker je bil še malo koronski čas in malo manj ljudi. Ker tokrat je bilo precej več ljudi in zato tudi daljše vrste. In tu, ravno pri čakanju v vrstah je morda za razmislit, če nebi človek s tako majhnim otrokom kot je Astrid še malo počakal za obisk. Ker ni težava ne v preživljanju časa, če se ne voziš, ne v tem a so vožnje primerne ali ne ampak dejansko tako majhen otrok težko zdrži več kot 10 minut v vrsti za vožnjo. Tako smo se malo nasračkali drugi dan, ko smo se šli peljat s tem vlakcem, ki gre po celem Legolandu. Vrsta je bila tam dolga za pol ure čakanja (zgledala je manj in nismo preverili koliko časa se čaka, če ne nebi šli). Šli smo predvsem zaradi Astrid, ker je prvič uživala in mi je, tik predno smo prišli na vlak, zaspala in je bila taka koma, da je nismo mogli niti za vožnjo zbudit in je bilo vse zaman. In zaradi te vožnje smo zamudili kratke vrste na vožnjah kjer se je potem tudi nabral folk in je bilo takrat še 10 min čakanja, potem pa cel dan pol ure :(. No na srečo smo se na teh vožnjah navozili že prejšnji dan, ko je bilo kar manj ljudi. Notri smo bili 1. in 2. 11. Sem se bala, da bo ravno 1. več ljudi, ker je bil praznik pa je bilo ravno nasprotno. V rrsnici, ker smo bili že drugič v tako kratkem času, bi bil tokrat morda dejansko en dan dovolj. In bi lahko en dan raje obiskali kako luštno mestece, na primer Rotenburg ob der Tauber. Srečo smo imeli tudi z vremenom. Obakrat. Obakrat je bilo lepo una dva dneva, ko smo bili notri, potem pa poslabšanje, maja celo dež, tokrat pa predvsem megla in v petek tudi nekaj dežja. Sem pa šla v petek notri samo po kosilo in ni je bilo res fuuuuuuull manj ljudi.

PRENOČIŠČE
Ker sem morala pustiti odprto opcijo, da bom morala s seboj vzeti psa, nisem niti gledala lego village, čeprav sem potem tudi tam vidla pse, tako da bi šlo. Ampak itak najbrž nebi šli tja ker je bilo naše prenočišče veliko cenejše kljub temu, da v lego vasi dobiš še dve karti za v Legoland za dva dni vključene v ceno. 
Potem pa smo ugotovili še kako priti do še cenejših kart, s tem smo pa sploh ugodno prišli čez. 
Če greš za dva dni se namreč že splača kupiti letno karto, ki je cenejša kot dva obiska posamezno. Otrok po četrtem letu plača polno ceno karte a imajo letaki, ki jih dobiš v raznih baby centrih kupone za brezplačno karto za otroka ob nakupu karte za odraslega. Ob tem moraš sicer kupiti 10€ dražjo karto za odraslega tako da te otrok potem namesto 44€ stane 10 kar je še vedno super. Ker sva mogla plačat samo enega otroka, sva mogla kupit eno tako dražjo karto, drugo pa po normalni ceni. No in ta s eje bolj splačala če si kupil kar letno karto in si je Domen kupil letno. Smo rekli, mogoče bomo pa še kdaj šli. In ker so nas ob prihodu presenetili še z dodatnimi kuponi s popusti ob tej letni karti, smo tokrat dobili obiske za naju s Karin za samo 17€. ja valda, da smo izkoristili in šli še enkrat. Tako da ja, precej ugodneje smo prišli čez kot da bi šli v lego vas. smo se pa v lego vas potem šli večkrat zvečer še malo igrat. In ker ima človek letno karto lahko gre v legoland samo po kosilo. Tako smo naredili v petek, ker so imeli tam dobre zrezke v gobovi omaki :). 
Ja in sama nastanitev. Za moje pojme idilična. Presega vsak hotel s petimi zvezdicami. Kmetija z res udobnimi sobami, kjer sem se počutila kot doma in res prijetno, čisto, osebje res prijazno, možnost zajtrka izven tega pa samopostrežni hladilnik, kjer si dobil sok, pivo, vino in si pač moral bit pošten in to označit. Na dvorišču luštna igrala in domače živali, ki so jih otroci lahko božali, za malo večje otroke pa pink ponk miza in namizni nogomet. Skratka tudi tu kaj za počet. 
Willkommen (gaestehaus-kirchenbauerhof.de)

ČE SMO NAREDILI ŽE TOLIKO KILOMETROV, JIH DAJMO PA ŠE MALO
In smo se po obisku Legolanda prvič odpeljali domov, tokrat pa kar v Frankfurt v naravoslovni muzej gledat kakšne živali na svetu še obstajajo in predvsem kakšne so in jih ni več, DINOZAVRE. 

Naslednji dan pa smo si ogledali še en muzej in ker je bilo to predaleč, da bi se vrnili v naš prijetni penzion, smo si za eno noč (na srečo samo za eno noč) rezervirali drugo prenočišče. In tja sigurno več ne gremo in od zdaj naprej NUJNO berem ocene na bookingu predno kaj rezerviram. Priznam da sem zdaj gledala predvsem na ceno, ker sem vedla, da bomo bolj kot ne samo prespali in je bilo vse v tem okolišu kar precej drago, tako sem bila vesela, da sem sploh dobila kaj pod 100€/noč ampak vseeno, sem dala 90. Sprejel nas je pa tip s čikom v roki, recepcija je smrdela po cigaretih, pepl je bil povsod naokoli, zgledalo je precej umazano. Po cigaretih je smrdel tudi hodnik, soba na srečo ne. Ni pa zaradi tega soba delovala dosti bolj čisto, kopalnica je bila vidno umazana, pod posteljo so bile smeti in plastenka. tip me je hotel prepričat, da sme rezervirala za 3 osebe, ne 4 in mi hotel dat še eno sobo (ki bi mi jo najbrž hotel tud zaračunat) sam kaj je mislil, da bom dala otroka spat na drug konec hodnika sama al da bova šla z Domnom vsak v svojo sobo al kaj? V glavnem res sem bila vesela, da je bilo samo za prespat pa še to smo težko. Bljah.  In soba sama, kar iz n koncev nametano pohištvo, staro seveda, luči tud, na mizi kar ena pisarniška, v kopalnici je delala samo luč oad lijakom, pa še ta je bila razbita, gretje pa tudi ni delalo, tako, da nas je še zeblo.  Ampak ok, preživeli smo. 
MUZEJA sta bila fajn, Karin je uživala. Meni pa se je bilo fascinantno sprehoditi po večernem Frankfurtu z visokimi stolpnicami. Domen in karin sta se popeljala tudi s tramvajem.
Na poti nazaj smo se še enkrat ustavili v Legolandu, da sem šla po kosilo, pojest smo šli pa kar v Lego vas in se tam še malo poigrali. Nato pa smo se tokrat tudi nazajgrede odpravili kar ponoči, da sta tamalčki spet pot prespali. Tokrat. Aprila pa smo po legolandu še eno noč prespali in se nato domov odpravili čez dan. Vmes smo se ustavili na jezeru Chiemsee (smo se že enkrat prej, ko smo s kužki šli iz evropskega (takrat je bil z nami še NYIL (:  ). 
Midva z Domnom pa ... navigacija je imela vklopljeno izogibanje plačilom cestnine in naju je peljala čez hribe (sva pogruntala lih tam nekje v hribih in jo izklopila še pravočasno, da smo si vsaj del ovinkarjenja prišparali) Ampak sva bila pa vsaj deležna malo zimske idile in sva se peljala po že zasneženi pokrajni. Nič hudega. 
In ker smo bili v Ljubljani dovolj zgodaj, sem lahko kar sproti pobrala še kužka, tako mi danes ni bio treba še enkrat v Ljubljano, za kar sem kar hvaležna. 

Over all smo se imeli krasno. Samo ena stvar mi je manjkala. Namesto drugega dneva Legolanda bi se morda lahko sprehodili po kakem luštnem mestecu s predalčnimi hiškami. Tako nam je pa to ostalo še za en obisk te pokrajne. kdo ve, mogoče bomo pa za to letno karto šli v legoland še enkrat :D. 

Aja sem pa talent. Vzela sem fotoaparat s popolnoma prazno baterijo, polno pa pustila doma. Tako da, še dobro, da so vsaj mobiteli s fotiči zdaj in imamo vsaj nekaj slikc pa čeprav ne vedno najboljše kvalitete. Še teh je preveč. Nekaj od njih pa jih je tukaj. 



Po dolgi vožnji se prileže eno nemško pivce 
prijetna sobica


Brez kave ne gre

v halloween vzdušju



Astridkina prva vožnja






promenada




Frankfurt




mlada raziskovalka

pension Mainzer Rad, no tja ne greš!!!!!




v voziččku lahko pelješ otroke

ali pa kosilo :D 


igra v Lego vasi

je za it, tudi, če spiš drugje

































































torek, 24. maj 2022

LEGOLAAAND

 No pa smo spet malo potovali. KONČNO. Že nekaj časa nazaj sva se z domnom pogovarjala, da bi šli v legoland. In prvič v življenju, sem rezervirala apartma 3 mesece v naprej. Z možnostjo brezplačne odpovedi, jasno. Da se vseeno nebi preveč vezala. In trije meseci so minili, jaz pa kar nisem odpovedala in potem sem teden dni pred odhocom kupila še karte. Nismo šli v noben svetovan hotel, kjer dobiš karte zraven, ker sem potrebovala nastanitev, ki dovoli tudi pse, če slučajno nebi dobila varstva. Čeprav bi tokrat tam s psi res težko shajali. V Gardalandu sem jih nekaj videla, tako sme sklepala, da grejo lahko tudi v Legoland. Preverjala pa tega nisem ker varstvo sem dobila, videla pa tudi notri nisem nobenega psa. Tako še zdaj ne vem ali tja smejo ali ne ampak je dejstvo, da jim je tam res brezveze in jih bom ob podobnih izletih tudi v bodoče raje pustila doma. No zaradi tega sploh nisme gledala hotelov in nisme vedela, da jih je cel kup naokoli, ki ponujajo nočitev s kar dvema kartama za legoland, tudi če to ni ravno hotel v legovasi. Ampak mislim, da sva skupaj zbobnala zelo ugodno, če ne celo cenejšo opcijo obiska. Soba v Gastehaus Kirchenbauerhof naju je stala malo več kot 200€za tri noči, karte sva pa kupila tako, da sva porabila kupončke za otroke, ki se jih dobi v lego katalogih ob nakupu ene odrasle karte, Domen pa si je kupil kar letno karto, ki se splača že če greš tja 2x. In ker smo šli za dva dni, se je to splačalo. Potem pa so nas tam presenetili s paketom kupončkov za cel kup uporabnih popustov, vključno s popustom ob nakupu naslednjih nekaj kart za nas. In že vemo kje bomo preživeli jesenske počitnice. Nastanitev je bila super. Simpatična sobica, možnost zajtrka (ki se je tokrat nisem poslužila, čeprav obožujem te hotelske zajtrke. Ampak ob Astrid enostavno ne morem v miru pojest, ker skos nekaj leta naokrog in se mi v tem njenem obdobju ne da hoditi na kave in kosila ven. Oz. čim manj. Čerpav me je potem v Legolandu presenetila, ker tam smo pa morali jesti zunaj. Je pravzaprav lepo sedela in jedla in bi si v resnici lahko privoščili tudi tisti zajtrk. Ampak jaz imam nekako vbito idejo v glavo, da to s tako majhnim otrokomo ne gre. In sem s seboj vzela svoj kamping gorilniček, da sem si lahko zjutraj skuhala kavo in za hitro pašto ali juhico, če bi bila potreba. Pa je ni bilo, ker smo se v parku vedno tako najedli, da nam zvečer ni pasalo nič drugega kot malo kosmičev in jabolko. To smo pač mi, kampiramo tudi, ko ne kampiramo. Na voljo imajo tudi apartmaje s kuhinjo ampak smo presodili, da nam je soba dovolj. Okoli hiše imajo na voljo tudi cel kup igral za otroke in cel kup kolesc in poganjalcev, takšnih industrijskih in takšnih zabavnih, doma predelanih. Pa tudi nekaj domačih živalic. Konjičke, zajčke, kokoške. Pa ročni fuzbal in pink ponk mizo, kjer sva imela z Domnom turnir. (trening bi mi koristil)  Nam je bilo res luštno in naslednjič gremo zagotovo spet k njim. 
Legoland me je malce presenetil ker sem mislila, da je vseeno več atrakcij za velike in pač nekaj takšnih za male, kot Gardaland. In po pogovoru s kolegicami sem ugotovila, damarsikdo misli tako. Pa sploh ni. To je zabaviščni park ZA OTROKE. Nekaj res malega atrakcij pa je tudi za večje otroke in starše. Večina pa je takšnih ki so res namenjene 4 letnikom, celo dvoletnikom. Takšne kamor gredo tamalčki lahko celo sami, brez spremstva. Žal pa je spodnja meja vseh, razen vlakca, ki vozi skozi park 80 cm, ki je Astrid ne dosega. Tako je zanjo ostala le igra na mnogih igralih. Prav hudo ji ni bilo. Čeprav sem videla, da ji je bilo na vlakcu prav fino in bi zagotovo uživala, če bi lahko še kam šla. In nekatere so bile res takšne, da bi po mojem lahko šla, ker bi jo tako ali tako držala v rokah. Ampak takšna so pravila. Zdaj jo bomo bolje zalivali, da zraste še tistih 10 centimetrov do jeseni. 
Aja in skoraj bi pozabila. Na poti tja smo obiskali živalski vrt v Munchnu. Zelo lepo je urejen. Tudi tam smo preživeli lep dan. In nazaj grede smo se ustavili ob jezeru Cheamsee. Ampak to bolj za kratek čas, malico in da smo si pretegnili noge. 
Res je bilo lepo spet malo potovati, čeprav bolj na kratko. pot tja smo prevozili ponoči, da sta punci vožnjo lažje prenesli ker sta jo prespali. Nazaj grede smo pa šli pač podnevi, ker smo se odločili, da po celem dnevu v parku raje še eno noč prespimo tam in si odpočijemo. In sta bili res pridni. Astrid je del poti tudi prespala, ker pač še malo več spi, Karin pa je bila res pridna in ni preveč težila kdaj bomo doma. Dejansko manj kot takrat, ko vozimo samo eno urco k babici na primer. 

sobota, 2. april 2022

SODOBNO ALI NE TAKO SODOBNO STARŠEVSTVO

 Včasihje to starševstvo tko presneto naporno. Pa ne samo zato, ker so otroci živahni in cel dan skačejo in ti letaš gor in dol, da ugodiš vsem njihovim muham poleg tega pa zraven še kuhaš in pospravljaš ... Naporno je biti starš v sodobnem svetu. Včasih, ko ni bila doba interneta in vseh mogočih priročnikov za vzgojo, je bilo po moje lažje vzgajat otroke. Če je naredil kako bedarijo si ga pa napizdil in s šibo čez rit in mulo se je drl, pa kaj. Danes smo pod vplivom vseh možnih čutečih vzgoj in vsakič ko znorim imam problem, da se sekiram ker sem znorela  in nisem čuteča mama, ki je zmeraj nežna in nasmejana in vse reši s humorjem in obrača pozornost in za vsako stvar najde zgodbico in igrico ... Ker pač ja, jaz kdaj znorim. In potem si zamislim, da moji otroci bodo zdravo jedli in karin do drugega leta nisem dajala doma nič sladkarij in sladic in potem sem začela popuščat ker pač okoli nje je to bilo in mi je bilo hudo ji rečt ne, če so vsi okoli nje jedli čokolado. pa jo je dobila tudi ona. Ideal o otroku, ki je vso zelenjavo in meso itd. se je začel sesuvat in zdaj imam doma otroka, ki si pri kosilu ves čas zmišluje, da tega nebi in unega nebi ... In kako se zdaj to it? Vztrajat, da mora pojest kosilo. Da danes ne dobbi nič drugega? Al mu ob naslednjem obroku ponudit drugo hrano? Zaradi tega principa imamo potem vedno pokvarjen cel dan in se vse vrti okoli hrane. Je vredno? Ma po moje ne. Ampak vedno znova se znajdem v tem začaranem krogu. Vedno znova ... Jasno, da to pišem, ker danes je že en tak dan ... 

sobota, 19. marec 2022

JUST ANOTHER MOM IN REAL LIFE

 Noro, najprej nekaj mesecev nobene objave, zdaj pa kar dve na en dan. Ja takle mamo, danes nisem zaspala pre tamalimi in se počutim, tako da pišem. Napisala sem tudi že dve strani v papirnat dnevnik od tamaučk. 
V glavnem, priznam, na IG (jaja tud jaz sem tako cool, da uporabljam kratice, čeprav do včeraj nisem vedla kaj pomenijo. Pa da razsvetlim morebitne bralce svojega bloga, ki so morda tudi tako nevedni kot jaz. IG je instargram. Saj vem, da tako nevednih v bistvu sloh ni, samo jaz sem zadnji preživeli, ki pravzaprav to tudi več ni, ker zdaj tud jaz vem kaj je Ig) Torej. Na IG rada pogledam kakšno objavo lepo urejenega doma, pa naj bo to sweet home whatever al pa just mama karkoli. Pač, malo se popasem po kataloško urejenih domovih raznih blogerk. In kaj me je navdihnilo za ta post. Ravno ime ene od blogerk, ki je ravno nekaj takega kot just another mom. Potem pa slike kjer je vedno skrbno urejena, njen dom pa prav tako. In si mislim. Pa ok, sej je jasno, da za fotko urediš in malo pospraviš. Ampak potem ime just another mom ne paše. Ali pač no. Samo jaz sem prvo asociacijo na ime dobila, da bi mogla bit malo bolj realna mama. Pa sem se zamislila. Če si jaz nadanem ime. Mom in real life in objavljam takšne fotke ... 

A me bo bral kdo razen Vesne in Petra? Vem, s prve sem zgrešila, ker moj dom ni pastelnih barv. Saj bi bil ampak sem preveč škrta, da bi kupila dražjo podlago, ki bi bila pastelna, pa sem kar tole rdeče modro, ki je bila v akciji in je prav cool, čeprav priznam, da ni ravno najbolj fotogenična. In dnevno sem, srečnica jaz, dobila od tasta za kar sem mu zelo hveležna ampak spet, ni prav IN. Sem si obljubila, da bo dobila novo podobo s pomočjo krednih barv in bo malo bol v stylingu ampak ne pred poletjem, ko bom jaz končno na dopustu in si bom dovolila male pustit še kakšna dva tedna v vrtcu, da bom lahko izvedla kak tak projekt kot je barvanje dnevne sobe. Potem bojo fotke mogoče malo bolj IG spodobne. Ampak najbrž ne dolgo, ker takoj, ko bosta punci doma, bo vsaj razmetano večino časa tako. Ker meni enostavno ne uspe, da bi imela pospravljeno. Če za vikend zmanjšam kup umazanega perila je že cel uspeh. So obdobja, ko mi uspe na vajetih držat kuhinjo pa še ta so redka. Trenutno me že tri dni čakajo odcveteni tulipani, da jih vržem v smeti. Ni časa. Služba, tamaučke, psi ... Ja ja lahko bi zdaj ampak zdaj me pa bolj zabava, da pišem blog. Bom jutri ... ko bom šla raje fotkat ... To je moja realnost. Si upam podoben post napisat za IG in stestirat če bom imela tudi jaz 2000 klikov in 1900 lajkov in ponudbe za reklamiranje sesalca :D??? Vesna, kaj praviš?


PSI S POSEBNIMI POTREBAMI


 





Imam srečo, da naletim na take. Benček je vsekakor bil malo pes s posebnimi potrebami, Nike je pa veliko.  V marsičem. Ko je bila mlada, je šla za srno, zdaj, ko je stara, gre za Domnom. No dejstvo je, da je malo tudi normalna. Rada ima krdelo skupaj in je res presrečna, če gremo na sprehod vsi skupaj in čisto nesrečna, če gremo na sprehodu narazen. Potem leta od enega in drugega in ne ve kaj bi. Žal imajo svoje potrebe, vedno večje, tudi otroci in zato kdaj žal moram narazen. Tako se je zgodilo danes. 
Sprehajali smo se po šobcu in ker želijo otroci malo na igrala, vsaj en od psov bi rad norel naokorog, ljudi je milion, ker je pač lep dan v vikendu, na lepem kraju. Pa se odločimo človeki, da peljeta ata in babi otroke na igrala, jaz pa pse na travnik. In Nike kot vedno gleda za Domnom in jo je treba na kolenih prosit, da gre z nama z Newbiem. 
Danes je še posebej trmasta in jo le s težavo prikličem tudi na priboljške. 

Ena sam starejši par gre tudi iz udobja kampa, v divjino, na travnik. In mama me gleda in se kar ne more premaknit naprej od mene. In potem me celo vpraša, če je pes moj, ko skos nekam nazaj vleče. In ji zagotovim, da je nisem ukradla. Ne vem ali naj bom jezna, ker s evtika vame al pravzaprav hvaležna. Če bi res kdo ukradel psa, bi se nekdo celo pobrigal, pa ga morda rešil. No Nike izkoristi priliko in sklizne. Prvič samo nekaj metrv stran amapk traja kar nekaj časa, da jo prikličem nazaj. Jo nagradim ampak ker je ne pripnem takoj, spet pobegne. Tokrat bolj zares. In pol si rečem, pa kje je razlika, za srno, za Domnom. Konča se enako. S tem, da s ejaz derem za njo, ona me ne šmirgla, gre, jaz laufam za njo. Ona nazaj v kamp, luta še enkaj časa, dokler se ne ustavi, ker pogrunta, da njenih človekov ni tam, kjer jih je pustila, pa tudi še malo naprej ne. In me končno počaka. Jo seved anagradim, ker me je počakala z ne preveč navdušenim odobravanjem , pripnem in gremo nazaj na travnik. K Domnu je že ne bom peljala za nagrado. In gremo na sprehod in pol se obrnem in zagledam karin in Domna, ki šibata za nami in Nike je presrečna. PRESREČNA. 


In kaj sem se iz te zgodbe naučila? Da moram definitivno začet delat na svoji kondiciji, ker je porazna. Vsaj pol ure sem rabla, da sem prišla k seb po tem, ko sem 5 minut laufala za njo. Katastrofa.
No ja, v splošnem je bil pa dan zelo lep. #ilovegorenjska pa take :D. 

ponedeljek, 27. december 2021

KDOR SE IŠČE SE NAJDE

 Baje ane, tako pravijo. 

Kdor me pozna ve, da sem se v življenju lotila že marsičesa. Enostavno zato, ker sem po duši malo deloholika in ker rada počnem veliko stvari. Rdeča nit vseh teh je seveda kreativnost in ustvarjanje. In zadnje čase res VELIKO, VELIKO časa posvečam fotografiji. Popolnoma me je posrkala vase. In ne, ne bom zamenjala profesije. To, da tega ne želim sem dojela ravno zdaj, v obdobju božične fotografije. Seveda sem tudi sama pripravila sceno že novembra, da bi ja privabila koga, ki bi se slikal pri meni in imela čas, da obdelam fotografije vsaj do sredine decembra, ko jih ljudje rabijo, da razvijejo čestitke, koledarje ... kar pač imajo v mislih. Scena, ki sem si jo zamislila je imela zgodbo, ni bila klasična božična fotografija, bila je umetniško delo. No ampak ni bila nikomur všeč :D. Ker nekaj povpraševanja je sicer bilo a na koncu se nihče ni odločil zame. Zakaj? Morda moje fotke niso dovolj lepe, morda niso dovolj kičaste, morda so preveč kičaste, morda sem si s svojo zgodbo zamislila preveč ... Ampak ravno to, moje fotke imajo zgodbo. Res nočem nobenega šimfat in tudi ne bom. Ampak to je MOJ BLOG in to pomeni, da lahko tu izrazim svoje misli, pa čeprav javno. Ker sem radovedna in ker se od dobrih fotografov rada kaj naučim, gledam in brskam med fotkami drugih fotografov, jasno. In pri vsem tem brskanju sem seveda naletela na res hude fotke kot na take, ki to vsekakor niso. Fotke, kjer je v prostor nametanega nekaj kiča, ki naj bi predstavljal božič, pred neko poslikano platno, brez kakršnega koli smisla, definitivno brez zgodbe. Ker ob tem, da je v studiu nametan rendom kič so potem še ljudje tja postavljeni in pač pozirajo in po možnosti je fotka postrani, fotke so "obdelane" brez globine, kontrasta ... skratka. Tak fotograf, ki si za zaslužek nameče v studio stranke na pol ure in jim da 30 "obdelanih" fotk za 60€ ... ne tak fotograf nočem bit. Imam srečo, da imam redno službo in mi od fotografije ni treba živet, zato se lahko grem umetnika in ponudim točno to kar sem si zamislila in pri tem pač postavim takšno ceno, ki je vredna mojega truda in če nekdo ni pripravljen plačat potem raje ne slikam. Ali pa ponudim slikanje brezplačno in sem jaz šef kaj in kako fotkam. Tako da ja, jaz sem se našla, jaz se bom šla umetnika :). 

Da ne bo pomote, full rada slikam družinice in otroke in lovim spontane trenutke njihove razigranosti ... Še posebej rada pa postavljam in sestavljam in nastavljam scene in iz njih poskušam narediti zgodbo. In dobro fotko seveda. 

No ampak danes nisem mislila govoriti o teh fotkah. malo sem zašla. December je. Moj najljubši mesec in kaj je lepšega kot s tamaučki pečt piškote, da cela bajta diši po cimetu in vaniliji. In ker piškoti niso dovolj sem napadla še torte in muffine ... Do sedaj mi je bilo pomembno, da so moji pekovski izdelki okusni, tudi če ne izgledajo lepo ali celo niso prenosni, kot sem zmeraj rada govorila, saj so imele moje torte tako namočene oblate, da so po večini ob kakršnem koli premikanju razpadle. Samo so bile pa sočne in okusne. Ampak ker moram to kar naredim tudi pofotkat sem si zadala, da morajo moji izdelki tudi lepo zgledat. In seveda še vedno ostat okusni. Mi kar gre. pri fotkanju sem malo omejena s časom, ker tamali dve kar naprej skačeta okoli mene in tako pač izkoristim kar imam na voljo, brez primernih ozadij in osvetlitev itd. Ampak vseeno mislim, da so kar vabljive. 










Včas pa tud ne rata. 


Ampak decembra je konec, tako da bom tud pečico dala vsaj januarja mal na pavzo. samo še eno rudno piškotov spečem. Za potrebe fotkanja :D. Ker se vseeno še nisem naveličala božičnih fotk. 

Ker je božič mimo vam ne bom zaželela naj bo vesel, vam pa želim srečno novo leto. 

Bodite pozitivni, ostanite negativni pa te fore ;)