BENETTON & NIKE & NYÍL

BENETTON & NIKE & NYÍL

ponedeljek, 21. avgust 2017

NOVA SPLETNA STRAN

Rada imam spremembe. Zato sem in tja kaj spremenim in kaj obnovim. Tudi z blogom ni nič drugače. Malo se selimo, imamo novo spletno stran, na kateri bomo še zmeraj pridno pisali, samo malo bolj urejeno smo naredili to zadevo. Berite nas še naprej. Najdete nas na spodnji povezavi.

NOVA SPLETNA STRAN

torek, 01. avgust 2017

...

Nihče, nihče ne bo nikoli nadomestil Nyíla, to je jasno, pa vseeno je hiša malo prazna in dolgočasna brez njega. Pogrešam ga na smrt. Tudi zdaj, ko je bil bolan, sploh pa čase, ko je bil zdrav in sva lahko delala neumnosti in norela. Gledam videe ostalih mudijev. In me mika, da bi enega pripeljala domov. Kar takoj. Nekako sem se odločila, da bo čas za mladička, ko se preselim v novo hišo, da bova imeal prostor za norenje, zdaj ga nimamo toliko. Predvsem pa sem se odločila, da si vzamem nekaj časa, da prebolim. Ker se želim mladička veselit in želim imet toliko čisto glavo, da v njem ne bom iskala Nyíla. Čeprav bo težko. Vsaj nekatere stvari zdaj od mudija dejansko pričakujem. Pa ne samo zaradi Nyíla, konec koncev zaradi vseh ostalih, ki jih gledam na videih, ker imajo te kužki lasnosti, ki so mi zelo všeč, zato bom vsekakor vztrajala pri tej pasmi. Je pa zdaj vsekakor težje, ker imama pričakovanja in me je kar malo strah, d ajih mladiček nebi zadovoljil. Ko sem čakala na Nyíla jih nisem imela. Je bilo lažje. Da ne bo pomote, ne želim si najhitrejšega agility psa na svetu in ne vem kaj. Želim pa si, da bi bil kuža tako nor na žogice in ruvanje kot pač konec koncev mudiji v večini so. Ampak kakorkoli, mladiček enkrat proti koncu zime/spomladi je v načrtu. Če bom seveda zdržala do takrat, ker legla so, jaz pa se komaj zadržujem, da se kar takoj ne odpeljem po enega.

torek, 25. julij 2017

Čaz bo zacelil rane a ta čas je še daleč. Namesto, da bi mi bilo vsak dan malo lažje, mi je vsak dan bolj hudo. Ne morem verjet, da ga ni več. Bil je tako poln življenja, tako vesel, takšen mali norček. POgrešam njegov mahajoči repek, vsakič, ko grem mimo njega, njegov butasti pogled, njegove skose name na sprehodu, izstrelek iz avtomobila, taoj ko odprem vrata, lahanje, pogrešam ga ko grem na jutranji sprehod. Kako je bil vesel zmeraj, ko je opravil prvo potrebo. Enostavno ne morem verjet, da ga kar ni več. Vse kar počnem se zdi tako brezveze in brez smisla. Trudim se, igram se z Benom in Nike ampak to ni isto, v njiju ni njegove energije. Počutim se tako prazno in brez volje do česarkoli. Kdo bi si mislil, da izguba kužka pusti takšno bolečino za sabo, pa jo. Izgubila sem že zelo ljubo osebo a ta izguba ne boli čisto nič, čisto nič manj. Kako si želim, da bi lahko zavrtela čas nazaj in se poruvala z njim. :( Norček moj mali, nikole več ne bo takšnega, kot si bil ti.

petek, 21. julij 2017

ZGODILO SE JE NAJHUJŠE

Nyíl 21.12.2014-11.7.1017


Zbudila sme se, ko je Nyíl skočil na posteljo, tako kot je to delal ves čas. Potem je skočil nazaj na tla in kaj se je zgodilo potem se sploh ne spomnim natančno. vem samo, da sem ga slišala kako je zacvilil in skočila pokonci. Ležal je na tleh s steklenimi očmi in se na moje klice ni odzival. Ura je bila 6.30 zjutraj in delala je samo dežurna klinika. Ugotovila sem kje je in z Domnom sva še v pižami letela tja. Ampak minilo je ževsaj 10 minut, klinika pa je od doma oddaljena 15 minut. Vedela sem, da je konec. Nyílov jezik je bil že popolnoma moder. Veterinarka se ga je trudila oživljati a je bilo prepozno. Moj mali Nyílček je odšel, za zmeraj. Tako nenadoma, tako na hitro.
Ne vem zakaj se trudim s to objavo, ki v meni zbuja samo bolečino a čutim, da moram, da si to zaslži. Kljub temu, da se trudim, da nebi jokala, da bi bila močna mi to uspeva, samo če ne mislim nanj. A si zasluži, vse moje misli, spomine, vso mojo bolečino in solze. Kljub kratkemu življenju mi je dal toliko! In kljub vsej bolečini ki jo prestajam in me še čaka nebi zamenjala teh dveh let z njim. Vesela sem, da je bil del mojega življenja. In vesela sem, da sem bila jaz del njegovega. Kljub temu, da se sprašujem ali sem zanj res naredila vse ali bi mogoče preprečila to, če bi ga peljala na kak veterinarski pregled več, kljub temu vem, da sem mu nudila življenje, ki si ga je zaslužil in vso možno ljubezen.

Zaradi vrtoglavic se ni smel več igrati. Zato že dolgo ni bil več tisti pravi Nyíl. Zelo se je umiril, doma je veliko počival in sploh ni več tolko težilza igro, kot ponavadi. Zanašalo ga je veliko. Včasih je ves čas skakal v moje naročje, ali skakal po meni, zadnje čase pa je ohranil samo svoje noro divjanje takoj ko sem ga spustila iz avtomobila. A se je umiril že po nekaj minutah, skakal pa ni več, ne po meni, ne k meni. Še v boks v avtomobilu sem mu mogla pomagat skočiti. Pa predvidevam, da ne zato, ker fizično nebi mogel skočiti ampak zato, ker je nabrž imel težave s preračunavanjem kako visoko mora skočiti. Težave so se pojavile tudi, ko je se je kopal in se je moral otresti vode, takrat se mu je močn zvrtelo, zato smo tudi kopanje močno omejili. Vsaj vode na srečo ni tako zelo oboževal in to ni bilo zelo težko za naju. Dejstvo je, da sem ga težko gledala. Pomirjalo me je samo to, da je bil klub vsem svojim težavam še zmeraj tako zelo vesel. Vsaj večino časa. Vedno bolj se je namreč bal drugih psov in slabo se je počutil, če ni bil v domačem okolju ali če je bilo okoli njega preveč ljudi.

Kljub temu, da se ni več toliko igral, se je še zmeraj noro razveselil, če sem v roko prijela cufo in se z njim poruvala ali mu vrgla kakšno žogico. In sem mu jo. Kljub temu, da se nebi smela z njim igrat. A umrl ni zaradi tega, zaradi tega je bilo njegovo živlenje še zmeraj lepo. Samo malo bolj sem pazila, da res ni preveč strasal z glavo. A zadnje čase se mi je vseeno zdelo, da se njegovo stanje ravnotežja malce slabša. A glava in srce naj nebi imela poezave, vsak naj bi bila svoja napaka. In ker je veterinarka rekla, da se vestibularnega sindroma ne da zdraviti, sem se s tem pač sprijaznila. Srce pa je na zadnjem pregledu kazalo izboljšanje in na pregled sem nameravala ponovno takoj, ko se vrnem iz Španije. A bilo je prepozno. Vendar si tega poskušam ne očitat, ker verjamem, da se za njegovo napako zares veliko nebi dalo narediti, mogoče vse prestaviti za pol leta. Žal je bila to usode celotnega legla. Nyíl je odšel zadnji.


Teden dni predno sem se namenila v Španijo sem postala nemirna. Nisem bila vesela, da ga zapuščam. Nekako slab občutek sem imela. Ampka to je najbrž zato, ker sem le odhajala tako daleč in kuža je le bil bolan. In zgodilo se je na jutro, ko sem odhajala. Malo me pomirja misel, da sem vseeno bila z njim, da sem videla kako hitro se je zgodilo, da res ne morem reči, da je trpel. V Španijo sem odšla, kaj pa naj, če bi ostala nebi ničesar spremenila. In so me Nina in njeni kužki malo pomirili vse do trenutka, ko sem včaraj stopila nazaj v svoje stanovanje in se sesula. Ne morem verjeti, da ga ni. Kar čakam, da bom ogledala k vratom in bo tam ležal, vstal in se na svoj tako simpatičen način pretegnil ali pa ostal tam in bo ob mojem pogledu nanj ob tla začel tolči njegov veseli repek. ne morem verjeti, da ga kar ni.

Na splošno je bil vesel kuža, do zadnjega dne. Še v ponedlejek sva se na Savi borila za deblo, v torek pa ga ni bilo več.
Med nama je zagotovo bila posebna vez, vez ki je ne stkeš z vsakim. Neskončno, neskončno ga bom pogrešala. Nihče ga ne bo nikoli nadomestil, ker je ravno zaradi svoje bolezni bil tako poseben, tako edinstven. Zaradi tega sem ga imela samo še rajši.
Tekaj svoodno na drugi strani mavrice srček moj, tekaj in skači veselo in svobodno.

ponedeljek, 12. junij 2017

EO 2017

foto: Jerca Bokal

Saj ne vem ali naj sploh kaj napišem. Nekaj v smisliu "drugo leto pa res" ali "saj itak nimamo denarja za it" ali pa "ma rajši grem na dopust"... Skratka, kljub temu, da nama je vmes dejasnko ratalo prit med prvih 16, sva po dveh tekmah spet padli nekam nad 20. mesto. Enostavno imava močno zvestih pet pik. In kljub temu, da je bila to ena najinih najboljših sezon, s celim kupom čudovitih tekov, s celim kupom narejenih con, zvoženimi tatežkimi deli, odličnimi teki v nemogočih deževnih razmerah,... še zmeraj imava tistih pet pik pa prav skoraj v vsakem teku. In to neumnih. Izogibanja tam, kjer res ni treba, podrte palčke, mislim, res prav neumno. Ampak ej, pa drugo leto in pa, saj itak nimamo denarja za it, tako da je že v redu tako. Vseeno sem ponosna na naju, ker mislim, da na parkurju končno izgledava spodobno. Edina stvar, ki jo začnem delat drugo leto že januraja je tećt. Tečt, tečt, da ne bom ostajala brez sape po končanih tekih. :)

nedelja, 21. maj 2017

SEZONA 2017

Moram rečt, da je to najina najbolj uspešna sezona do sedaj. Lahko rečem, da sem se kar popravila. Še zmeraj pa imava težavo, da nama zmeraj uspe narest kako napako. Eno samo na tek ampak ta naju stane ogromno. Kljub temu so najini teki postali bolj tekoči, nehala sem se štrikat in vrtet in zgubljat na parkurju, zaradi česar mi je tekanje z Nike v večje veslje kot kadarkoli. Vseeno imam raje lepe in čiste teke z eno napako, kot tek brez napake, kjer se jaz nekaj motam in zaostajam in me rešuje moj čudovit pameten pes. Pa naj to stane kolikor hoče.

Nekaj dokazov:


torek, 28. marec 2017

DIAGNOZA

Prišla je diagnoza Nyílčkove glave. Veterinarka pravi, da ima vestibularni sindrom, najverjetneje gre za benigni paroxyzmalni pozicijski vertigo (ali kratko pozicijski vertigo).
Dobra novica, zaradi tega ne bo umrl. Še zmeraj me skrbi srce a bom zaupala svoji veterinarki, za katero sem slišala, da je res dobra srčna specialistka in verjela, da mi bo pomagala kontrolirati Nyílovo težavo. Trkam, brala sem veliko in srčno popuščanje mnogim psom povzroča precej večje težave kot Nyílu, tako da sem optimistična. Kar se veterinarke tiče jo lahko samo pohvalim. Dejansko sem k nje prišla dokaj naključno in šele kasneje zvedela, da naj bi bila res dobra. Zato o njeni strokovnosti nisem mogla reči nič. Tudi sicer je moje mnenje takšno, da je pri psih veliko ugibanja in vsak se lahko zmoti, je pa velika razlika v tem koliko se kdo potrudi in kakšen odnos ima. In Asja Kranjc se je res potrudila. Najprej s podrobnim pregledom na kliniki, nato s posvetom z drugimi slovenskimi in tujimi veterinarji, pa s podrobno razlago dogajanja meni. Skratka lahko jo le pohvalim. Sploh ker sem zdaj, za sicer različne stvari od treh različnih veterinarjev, že slišala, kako naj pohitimo s temkar delamo, ker se njim mudi domov. Ko mi to reče veterinar, potem vsekakor neham zaupat van. Ker edini občutek, ki mi ga da je, da mi bo pobral denar in se me čim hitreje rešil, pa karkoli že je z mojim psom. Žalostno.
Malo sem si oddahnila, sem pa še zmeraj žalostna. Res imam rada vse tri svoje kužke a Nyíl je dejansko pes, kakršnega sem si želela, s popolno motivacijo do dela in igre, ki zdaj ne sme delat in se igrat. Če ni to ironija.
In dejstvo je, da si jaz zdaj ne bom kupila še enega mladička, da bom z njim lahko delala, ker imam vseeno še kaj drugega za počet v življenju in so mi za življenje trije psi popolnoma dovolj. In dejansko nebi bilo pošteno do Nyíla, ki še zmeraj zahteva in potrebuje veliko moje pozornosti in tudi če bi imela zdaj poleg sebe psa, ki bi se želel igrat in bi se lahko igral, mu na sprehodu nebi mogla vržt žogice, ker bi se Nyílu odpeljalo in to spet nebi bil užitek ampak mučenje za mene in Nyíla. Torej ostajamo v takšni zasedbi, kot smo. Poleg tega je tudi finančna poraba s povečanjem števila psov močno spremeni in če bi še tako hotela, si ga dejansko ne morem privoščit. Z Nyílčkom bova mogla najti drugo zaposlitev, ki naju bo oba zabavala, pa mislim da imava možnosti neskončno in bova že našla kaj. Agility bo pa še zmeraj tekla Nike in se letos pa res uvrstila na evropsko :D .