BENETTON & NIKE & NYÍL

BENETTON & NIKE & NYÍL

nedelja, 30. januar 2011

Ivanič grad

Ni bilo ravno v prvem planu ampak zavoljo dobre družbe in kilometrov, ki jih z NIke potrebujeva, smo šli danes na tekmo v Ivanič grad blizu Zagreba. Prva misel ki me je obšla, ko sem se pripeljala tja je bila, "o moj bog, kako je tu grdo". In res, balon v katerem je bila tekma je bil postavljen sredi gredbišča in sumljivih travnikov. "Ojoj, kaj tukaj bom cel dan ždela" sem si mislila. Nina je sicer rekla, da me je posvarila ampak... Spomnim se, da je nekaj govorila o tem, da je dvorana slaba in majhna, brez prostora za ogrevanje ampak sem si nekako zamislia, da je vsaj okolica v redu. Tudi konjušnica v Prestranku mi ni zelo všeč. Predvsem je notri zelo mrzlo a je zunaj toliko možnosti za lepe sprehode, da odtehta.

Grdo okolico je tokrat res odtehtala dobra družba. Vedno sem vesela, ko vidim prekmurce, sploh, ker je to tako malokrat.
Ker Amromeka spomladi planira leglo sta v Ivanič grad prišla naše parsone pogledat morebitna nova člana familije in anredile te čudovite slikce:



No, pa da preidemo k bistvu. Moji teki, khm, ja, no,ammm,... a bi sploh kaj komentirala. Ja no, Ben je bil spet v svojem elementu. Tekel je ekspresno. Sicer v drugem teku malo manj, kot v prvem, pa vseeno. Mislim, da mu naš novi sistem, kjer najprej oba teka teće enka zelooo ustreza. Vmes se ne utrudi in naveliča, ves čas lahko počaka v boksu in teče res navdušeno. Hrvati imajo še "naš" star sistem, kjer najprej tečejo vse kategorije agility, nato vse jumping. Med prvim in drugim tekom je preveč časa. Iz tekmovalnega vidika bi mogla Bena čim bolj pri miru pustit, da bi neučakano čakal in tekel z mano od navdušenja, ker je bil prej toliko časa zaprt, zdaj pa končno nekaj počne z mano. Ampak, ker Ben ni moj športni rekvizit, temveč kuža, ki uživa v moji družbi, ne v boksu, si tudi vmes privoščiva sprehod. To pa ga utrudi in demotivira, zato je v tem sistemu drugi tek vedno slabši. Seveda rada vidim, da Ben teče hitro, pa predvsem navdušeno. Ampak, če dobim to samo tako, da prej 3 ure ždi v boksu, nesrečen seveda, tega ne rabim. Mi vseeno več pomeni to, da sem ima on fajn.
Ta moj kuža včasih deluje prav butast, včasih me pa preseneti, kako dobro dojame kaj hočem od njega, čeprav tega nikoli nisva trenirala in se učila, recimo obračanja od mene. Če bo moj kuža tako navdušeno tekel naprej se ga bom še res lotla učit kaj resnega. Recimo con. Lahko bi probala, če lahko tega psa naučim con. Vem, da sem te ideje že imela, pa sem jih vedno opustila, ma saj ne vem, če bi šlo zares. Mogla bi probat. Če mi to rata, bi lah probala pa še s kakšnimi obrati, ravno toliko, da jih zna, saj v enki jih ni dosti. Ampak obrate ima tako lepe, že same po sebi, da če bi znal Cik&Cap bi bil prav car. Bomo videli, kako bo v naprej motiviran. Bomo delal, če bo hotel delat!

Nikica pa. Sem hotla malo norega, histeričnega psa, vedno za. Zdej ga pa mam. Nike je super,jaz pa rabim še veliko treninga, predvsem pa rabiva skupaj veliko kilometrov na tekmah. Je naredila, pardon, sem naredila toliko napak, da se mi ne da naštevat. Menjave bi najraje kar ukinila, slepe sploh ne speljem. Zato pa vsaj obvlada obračanje stran od mene. Saj ne, da nebi tega trenirala, bom, samo dejstvo je, da na našem "super" vadbišču tega ne moreš. V toliko blata jaz ne morem na polno teči in trenirati menjav tako kot je treba. Da ne govorim, da je moja Nike tako navajena slabih kontaktnih ovir, da se ji je kvaliteten most zdel tako grozen, da si je želela čim prej dol in je preskočila cono, konkretno. ne more it vedno vse prav.
Pa jooooooj, spet sem parkur v jumpingu pozabla :S

Posnetki tekov so predvsem namenjeni analizi in ugotavljanju tega, kje delaš napake in popravljanju le teh. In ko gledam svoje posnetke... Samo za glavo se lahko držim. Moje vodenje je grozno! Počasna sem, Nike skos nekaj čakam, ne dajem ukazov, ko je treba. Še dobro,da so moji psi tako pametni, da kdaj sami pogrntajo, kaj bi rada od njih.

sobota, 22. januar 2011

druga tekma zimskega pokala v agilityu-Ben

Tudi Ben je tekmoval, seveda. Te zimske tekme, ko mu ni vroče so mu res pisane na kožušček. Prav uživa, ko teče. Se mi zdi, da mu je zares všeč, da ne dela tega samo zato, ker jaz tako hočem. Me prav zanima kakšna bo letna sezona. Kot pri Nike, sem tudi pri Benu tokrat pristopila popolnoma mirno. In tudi on je to očitno čutil. Vzdevek Let`s go slow je zamenjal za Let`s go fast in je letel. Brez napake sva prišla čez jumping in z faljenim vhodom v slalom čez agility. S slalomom imamo mi pač težave. Sicer lep vhod je bil za nas vseeno malo pretežak. Pa kaj. Pri vsej hitrosti je naredil celo cono. Prav ponosna sem nanj. Zasedla sva drugo mesto in bila samo sekundo za prvo uvrščeno parson russell terierko. To nama je še posebej v ponos, ker kaže na to, da je Ben res pičil. Ma prav navdušuje me zadnje čase ta moj Beni. Kako navdušeno laja na štartu, kakšne obrate zna narest, celo pospeške ima, še posebej v tudnel. Super je, ponosna sem nanj! Ampak video itak pove vse.
Čestitamo tudi Mateju, ki je stažiral Sodnici za zelo simpatične parkurje.
Ker so na tekmi ljudje, ki jih sicerne videvam smo se zadržali kar cel dan, čeprav smo mi zaključili že ob dvanajstih.



druga tekma zimskega pokala v agilityu-Nike

Tudi to organizira KD Postojna v konjušnici grada Prestranek. Bila je Nikicina druga tekma. Zadnjič sem nekaj paničarila in tako delala cele štale na parkurju. Potem pa sem na treningu ugotovila, da če vodim čisto mirno gre vse po načrtu. Vhodi v slalom so na treningu super, skoraj nobenega ne zgreši, ker seveda ne paničarim in samo rečem slalom, pa gre. Tudi vse ostalo štima. V Bistvu je Nike super. Tudi naspidirana je precej. Tako sem se na tej tekmi odločila, da res ne bom živčna in res ne bom paničarila. Začela sem že tako, da sem šla v avto po Nike mirno in počasi. Ponavadi laufam, kot, da mi gori ogenj za petami in zganjam paniko že tam. Potem sem šla mirno na štart in mirno štartala. Že med tekom sem se počutila super, ker nisem paničarila in sem ji vsak ukaz dala lepo mirno enkrat. Tako mirnega teka odkar tekmujem še nisem odtekla. In sva v jumpingu prišli skozi s 5 kazenskimi pikami, ker mi je vhod v slalom vseeno falila. Nič hudega, to bova še vadili pa bo. Posnetek sicer ne zgleda tako super, kot sem se jaz počutila, ampak po mojem občutku je bil to res lep tek.


agility sem spet malo bolj mutila, sem ji slabo pokazala hope in spet sva se lovili na slalomu, tako, da sva bili na koncu diskvalificirani, cona je bila pa spet super.

KOnčni povzetek, nekaj izkušenj še rabiva kako tekmo, da pogruntava, koliko ji lahko zaupam, pa bova razsturali :). Komaj čakam naslednjo tekmo, predvsem pa razmere, da bom lahko v miru trenirala tako kot je treba.

torek, 18. januar 2011

KOLEBNICA

Po eni strani je zoprno, ker v bližini mojega parsona ne moreš početi prav nič, ne moreš teči, ne moreš rolati, ne moreš kolesariti ( mimoedoče kolesarje, tekače, itd pusti pri miru, vse se konča, ko se česa takega lotim jaz), se sankati, niti skakati kolebnice. Nike se ob vseh teh dejanjih namreč gladko odtrga. Danes sem za hec probala kako bi mojadva odreagirala,če bi jaz malo poskakala doma, s kolebnico. Ne vem kaj je na tej stvari, ampak zmešalo se je celo Benu, kaj šele Nike, ki se ji je odcufalo totalno. Ne moreš verjet kakšne zvoke to spušča. Zame pa je kolebnica očitno bolj kot za karkoli drugega trening za trebušne mišice, ker se nisem mogla nehat režat ob NIkini reakciji in zvokih, ki jih je spuščala. Ko smo se vsimalo umirili mi je ratalo posneti tole:

sobota, 01. januar 2011

Z "Goričkega" v "Piran"





So bile počitnice...in smo šli, na potep po Sloveniji.






26.decembra smo začeli naše popotovanje z enodnevnim izletom v Prekmurje. S Tino in Sheillo smo presenetili Metko. Sanjalo se ji ni, da prihajamo in naše presenečenje ji je bilo všeč. Mislim, da smo ji dali najboljše možno božično darilo. Potem smo po prekmurskih poljih "lovili" miši in preživeli čudovit družinski dan. Kot se za božič spodobi. Samo Ash je manjkal. Fantje, kaj pa, v teh letih jim gre po glavi vse kaj drugega kot družinska srečanja.









V ponedeljek zjutraj smo spakirali kovčke in naredili en ovinek na poti do "Pirana". Za dva dni smo šli k Petri, Cenetu, Veni in AC na Planino pod Golico. Kot vsako leto sem tja s seboj prinesla sonce. Dva dni smo potem pohajali pod Golico in uživali v sončni zasneženi podalpski deželici.









Od Petre&Co smo prišli v torek zvečer in takoj v sredo zjutraj odšli k Nini v Sežano. V Ljubljani so že nekaj dni odmevali poki petard, ki so razburjali Bena in to je tudi eden od razlogov, zakaj se nisem nič kaj obirala in sem bila doma kar se da malo časa. Če imamo potepanje po Sloveniji, ne sme niti obala odpasti. V četrtek smo jo tako mahnili še malo na morje.








Zvečer pa smo se že odpravili v Logatec k Boštjanu, Molly, Anji in Ruby, kjer smo potem v petek dočakali novo leto. Okoli Logatca je nekaj zelo prijetnih sprehajalnih poti. Super je, če po svetu hodi z domačini, ki ti odkrijejo še kakšen lep konček za katerega se ti niti sanjalo ni, da obstaja. Petek dopoldne smo preživeli na zelo prijetnem sprehodu. e pred sprehodom, pa mi je dedek Mraz pustil čudovito darilo. Ravno prejšnji večer sem razlagala, da bom nekoč imela hišo in prostor. Takrat si bom omisila še dve domači živalici. Vietnamska prašička. Zjutraj stopim pred hišo in kdo pride na dvorišče. Majhen črn prašiček. Skoraj so mi izstopile oči z jamic. In pustil se je celo pobožati, vendar to darilo očitno le ni bilo zame. Nazadnje je le pobegnil. Zvečer pa...Mi smo se krasno zabavali. Citiram Nino: "kdo bi na silvestrovo cel večer barval božične okraske za naslednje leto? No, mi smo jih." pričakovannje novega leta pa je za kužke vse prej kot zabavno. Vsi so zaradi petard in raket malo znervirani, Ben pa je čisto sesut. Tresel se je celo popoldne, ses tiskal pod mizo, ignoriral hrano in se umiril šele zjutraj. Zaradi njega sem vesela, da gredo prazniki h koncu. Kljub smrtnemu strahu pa... Ker ima veliko mojih prijateljev muco, Ben pa jih ne mara sem ga poskusila navaditi tudi na mačke. Za kaj takega bom mogla kar recej delat. Njegov strah in ignoranco česarkoli sem hotela izkoristiti in dala mačka v isti prostor kot njega. Morda ga vsaj v tej situaciji njegova prisotnost ne bo motila. Jah, ne glede na to kako ga je strah petard se s tem ni strinjal. Zbral je svo voljo, ki je bila v njem, da bi pregnal vsiljivca. Trd oreh, bom še razmislila, če se bom to dejansko lotila popravljat ali bom raje pustila tako kot je. Vsi se pač ne razumejo med sabo, kaj češ.























Prvi dan novega leta pa smo šli na obisk k Jean in njenim Lyri, Bamm Bammu in Oli. Najbž ni, da bi se ravno hvalila z dejstvom, da sem ji obisk obljubljala, ko je bil Ben še majhen, pa mi je do nje uspelo priti šele zdaj. Bolje pozno kot nikoli, pesički so uživali še v enem prijetnem sprehodu po prelepem krasu. Nike mi je podarila odlično darilo. Baje, da delaš vse leto to, kar delaš prvi dan. Nike se je očitno dločila, da bo njena novoletna obljuba to, da mi prinaša žogice. In mi jo je. Pridna Nike. Naj bo torej leto 2011 polno prijetnih sprehodov in prinešenih žogic.


Skratka, v enem tednu smo uspeli zamenjati kar nekaj krajev, se potepali po snegu, ob morju, Slovenija me s svojo raznolikostjo na tako majhnem področju vedno znova navdušuje. Psički pa...najbrž komaj čakajo konec počitnic, da se bojo lahko malo odpočili. Od vseh teh potovanj in druženj s toliko različnimi pasjimi prijatelji so namreč kar precej utrujeni.