BENETTON & NIKE & NYÍL

BENETTON & NIKE & NYÍL

torek, 27. maj 2014

VSE NAJBOLJŠE NIKE

Po eni strani se mi zdi, kot da je Nike z mano že od nekdaj, po drugi strani pa se mi zdi, da sem jo dobila včeraj in ji še vedno včasih pravim mladič. V resnici pa je danes dopolnila kar 5 let. Vse najboljše moja lepotička mala.
In končno sva naredili tudi video, kjer se predstavlja v vsej svoji lepoti, norosti in razigranosti.


ponedeljek, 26. maj 2014

BRZE PATIKE

Z NImko sva kupili soperge, ki so super udobni in fini za tečt ampak na smrt grdi. Najina šala je, da od zdaj naprej, ko imava hitre čevlje bova pa res dobro tekli. In sva sestavili filmček na to temo. In ne moreš verjeti, na yubitubiju obstaja dejansko komad na temo patik. Seveda je šel za ozadje.



V nedeljo smo šli končno spet malce v hribe. Gužvat smo se šli na Golico. Je lepa in fajn, ampak je preveč ljudi. Malčk preveč. Ampka na srečo na vrhu, med potjo je bilo še kar v redu in smo srečali samo sem in tja koga. Smo izbrali malce netipično pot in je šlo.

četrtek, 22. maj 2014

MALO IZ ŽIVLJENJA

Ben se je zelo izkazal. Kuža, ki je nekoč nekontrolirano skočil v vsakega psa in je bil vedno pripravljen na pretep in najslabše, je tega vedenja zelo dobro naučil še Nike, je pokazal, da z vztrajnostjo lahko rešimo marsikateri problem. Z izkušnjami, ki sem jih pridobila s svojimi psi, z reševanjem problemov tečajnikov, s poslušanjem različnih strokovnjakov nama je kar dobro uspelo. Res je, da je Ben še zmeraj Ben in ga je potrebno nadzorovati. Vendar se je naučil toliko samokontrole, da je sposoben mirno prenašati, da ga ovohava samec, ne da bi kaj dosti trznil. Zgodilo se je že celo to, da je ob tem pomahal z repom. In še posebej se je izkazal, ko smo s tečajniki obiskali živalski vrt. Vzela sem ga s seboj. Pri 4ih samcih, ki so ga seveda radovedno ovohavali ni niti enkrat zarenčal. Mirno je hodil z njimi in v bistvu zanje ni kazal večjega interesa. Priden moj Benček. Naslednji projekt je v red spraviti malo pošast. Nekoč se bo našemu krdelcu pridružil še kakšen član. In predno se to zgodi, morata biti "tastaradva" porihtana. Zadnja stvar, ki jo želim je, da Nike prenese Benčkovo vedenje v mladosti še na mladiča. Pa veselo na delo.






Ampak izkazali sva se tidu z Nike. Parson russel terier, za katerega je vedno veljalo, da ima veliko srce v majhnem telesu. Ampak Nike je malce posebna. Je izredno občutljiva. Sem in tja stopi na plano terierski krakter in takrat je popolnoma usekana. Ampak večino časa je precej umirjena. Na tekmah, med veliko ljudi se potegne vase. Noče se igrati. Zaživi spet, ko je na poligonu, samo ona in jaz, brez toliko ljudi, ki se suče okoli nje. Kakšno ruvanje pred štartom? Ampak z učenjem igre in klikanjem igre se dejansko sprosti tudi med množico ljudi, ko čaka na štart. Tako da zdaj se tudi ona pred tekom veselo igra. Pa mi je uspelo izvleči iz nje tistega skritega terierja.

Čeprav nam mogoče v agilityu ne gre preveč dobro, ker prav vedno naredim kakšno neumnost, nam gre pa kar dobro v življenju.

petek, 16. maj 2014

SO CLOSE

Ja ne. Tako kot ponavadi. Ena uvrstitev, nekaj točk, pa mi že stopi v glavo in mislim da vse znam. V resnici pa kvalifikacije ne potekajo kaj dosti drugače kot lani. Eno tekmo smo tako spustili, ker smo se preganjali po Berlinu. Ostalo pa so diskvalifikacije in toliko kazenskih točk, da si uspem prislužiti le nekaj pik, ki mi prav nič ne koristijo. Pa Evropsko gor ali dol. Jezi me dejstvo, da se pritožujem nad parkurji določenih sodnikov, ker so brezsmiselni in težavnost v trojki ni kaj večja od najlažje enke. Brez kakršnega koli izziva. V resnici pa je moje vodenje na nivoju, ko kaj dosti več od tega nisem sposobna odteč brez kazenskih točk. Saj res, da je agility v prvi vrsti zabava in je! Ampak lepo bi pa bilo, če bi se treningi kaj poznali in bi bili sposobni odtečt tudi kak parkur brez napake. Čeprav z agilityem v Mariboru sem pravzaprav kar zadovoljna. Je bil kar težek prakur in če se nebi tako trapasto obirala pri enem hopu bi mi še dejasnko uspelo izvest tisti tunel pod mostom. Razen tega in cone na mostu sem z agilityem še kar zadovoljna. Jumping pa...razpad sistema. Vse skupaj bi bilo pa pol manj zabavno, če na tekmah nebi bilo Petre, ki tako zavzeto spremlja vsak moj tek, da se semjim vsakič ko gledam posnetek.

Jah z Nimko nama gre obema odlično. Maribor je bil "so close" :D





Aja in seveda najpomembnejše. Aiska se počuti dobro. Sicer je na zdravilih ampak živahna in scrkljana kot prej. Lepo jo je spet stiskati k sebi in prejemati njene pasje poljubčke!