BENETTON & NIKE & NYÍL

BENETTON & NIKE & NYÍL

torek, 23. avgust 2011

Bolj star, bolj nor.

To poletje je blestel Ben. Nikakor ni zares star, vendar bo čez dobrih 14 dni vseeno praznoval 6 let. Bi lahko rekli, da vsaj prihaja v odraslo obdobje, ko bi človek pričakoval, da se bo malce umiril. Še dobro, da se ni, ker si sicer ne predstavljam že tako mirnega Bena, ki se še bolj umiri. Včasih sem trdila, da je Ben najbolj depresiven pes, kar sem jih kdaj videla. Ko sem se preselila v novo stanovanje je prve tri mesece bulil v vrata in čakal kdaj bo skozi njih prišel človek, ki ga je pač pogrešal. Na počitnicah je po enem tednu skakal v avto, ki ga sicer ni maral, v upanju, da gremo končno domov. Ves čas se je povsod vlekel, igral se je največ pet minut skupaj. Razen s kepami snega in kamnčki, to izvzamem. Vedno je rad čofotal po vodi, vendr nikoli ni šel plavat. Voda je bila v redu, dokler je lahko varno stal na tleh. Skratka, bil je umirjen kuža, previden in ves čas malce žalosten. Nezainteresiran za kakršno koli delo. Najbolj bi bil srečen, če bi lahko cele dneve samo ležal na pragu pred hišo, jedel in lajal na mimoidoče.
Letos poleti pa se mu je nekaj zasukalo. Navdušeno je začel teči za žogicami in jih, pazi, prinašati za to, da mu jih mečem, ne za to, ker v zameno dobi priboljšek. Moj nadvse požrešni Ben je pripravljen priboljške skoraj ignorirati za to, da spet vržem žogico. Ko zapiskam se mu utrga in ko žogico pospravim v torbo jo na vsak način hoče izbrskat ven. Na žogico navdušeno teče agility, čeprav bi lahko po njegovem ukinili slalom, kot agility oviro. Res zelo lepo dela poslušnost in naredi celo figuro brez nagrade, nekako ga ne gane več toliko vročina, kot ga je vedno, ne teži, da gremo domov, važno je, da je z mano in da se zabava. In kaj me je od vsega najbolj presenetilo? Začel je plavat in ne samo da plava, v vodo se vrže skoraj tako, kot Nike. Totalno se mu je zmešalo, obožujem takšnega Bena. Depresija je spuhtela v zrak. Ne vem kaj se mu je zgodilo, želim si le, da bi ostalo, ker je res ratal nor, moj Benči, ki za žogico prehiti celo Kiro, ki se zanjo bori in plava hitreje od Nike. Smešno,vedno je bila Nike tista, ki je Benu vse vzela, zadnjič, ko smo se kopalli v Idrijski Beli pa je en tip, ki nas je opazoval kako se igramo rekel: "Pa poglej tega črnega, tej beli sploh ne pusti, da bi kdaj ona do žogice prišla." He, he. Moj Benček je postal res cool kuža. Dokazi?
Tukaj so:

ponedeljek, 22. avgust 2011

Agility v Logatcu

Ta vikend smo bili spet na dvo dnevni tekmi, tokrat v Logatcu. Bilo je malce slabše kot prejšnji vikend. Manjkal je del družbe, teki niso bili tako dobri, čeprav tudi slabi ne. Okolje je sicer lepo samo je bilo čisto preveč vroče, da bi se lahko sprehajali po lepi naravi. Samo vadbišče je bilo pa dosti slabše. Zemlja precej trda in razrita, povsod kamenje in pod nasutim peskom in travo ostanki stekla. Kot letos poleti kamorkoli prideš so bile nadležne tudi ose ki jih je res ogromno in so zelo agresivne. To se je na tej tekmi pokazalo še bolj, saj so popikale kar nekaj ljudi in psov. Mi smo imeli srečo in smo njihovim pikom ušli. Ker še vedno tečemo v enki smo zaklučili hitro in se potem oba dneva šli kopat. V soboto smo odkrili Bloško jezero. Sredi "ničesar", pa vendar lepo urejeno in kar obiskano. Kopali smo se tudi mi, ne samo psi. V nedeljo pa smo se šli sprehodit po potočku ob gradu v Logatcu. Sicer prijeten potoček, ki bi lahko bil še bolj prijeten, če ne bi ljudje not nametali nešteto smeti, z vej so visele cunje ... Res ne vem, zakaj morajo ljudje metati odpadke vse povsod, a jim res ni jasno, da s tem delajo škodo samim sebi in res ne vem, zakaj se morajo vse pijanke končati z razbijanjem steklenic??
Odkrili smo tudi majhno bivše kopališče blizu vadbišča, ime kraja pa sem pozabila. Ni važno, ker ni vredno obiska, če nisi ravno tam zaradi česa drugega. Važno pa je, da so se lahko psički v tej neznosni vročini ohladili.

Zakaj sem Bena prijavila na tekmo. Zadnje čase je ta moj Ben popolnoma nor. Leta za žogicami in po skoraj šestih letih se je ta moj kuža odločil, da gre plavat. In zdaj plava in plava za žogicami in ne samo to, celo meče se v vodo. Dohaja Nike. Zadnje čas eje NIke nekaj zamorjena in Ben jo v svoji energiji skoraj prekaša. Ta moj kuža, vsak dan ga imam raje.

Tako sem ga prijavila na tekmo. In kaj se je zgodilo. Aja, nagrada in podkupnina za tek ni bila hrenavka ampak žogice, ker moj požrešni Ben je zraven žohice sposoben ignorirat pribojške. Nepojemljivo res. Tako je tekel na žogico. Ampak po teku so ugotovili, da je šlo nekaj narobe z elektroniko in nama niso merili časa. In sva mogla tečt še enkrat. Smešno da ravno Ben. Ampak je bilo škoda, ker sem zdaj pogledala posnetek in je imel v prvem teku samo 5 pik, v dugem pa mislim, da celo 15, ker je šel dvakrat ven iz slaloma in je preskočil cono. Ampak vseeno, moj Ben je odtekel dva teka v roku 5 minut, car. Samo parkur ni bil najbolj po njegovem okusu, s kar nekaj ovinki, mogla bi ga prijavit zadnjič v avstrijo, ko je dal Mitja parkur naravnost zanj.

Tudi sicer je bilo ta vikend v večini parkurjev toliko obratov in menjav, sploh v jumping tekih, da se ti zvrti. Samo sem pa kar dobro povadila dvojkaste parkurej, ker po mojo je bila večina kar precej težjih od klasičnega enkastega parkurje. Oba dneva smo imeli po uradni tekmi še jumping teke za pokal logatca. Nike je v soboto po času nabrisala vse smole, tudi tiste iz dvojke in trojke in sem ponosna na naju. Seveda najhujše konkurence Ammy in Kire ni bilo, zato se ne bom preveč hvalila. Žal pa sva se v nedeljo diskvalificirali. In to dvakrat, prvič sodnik sploh ni opazil :). Zato sem pa reskirala in potrenirala slepo menjavo za slalomom, ki je uspela. Škoda za drugo diskvalifikacijo, če ne bi imeli nulo ;).

Kaj pa je bilo z nulami v agilityu? V soboto sva naredili dve napaki, ker je bil grd vhod na most je šla mimo, potem pa je še zgrešila lukno v tunel. Razen tega je bil tek lep in sem kar zadovoljna. V nedeljo pa groza ne. Te najini zadnji hopi. Trapasto sem si ogldala parkur in pred zadnjim hopom nisem naredila menjave, za to je šla mimo. Za tako napako bi se res najraje požrla in pretepla, ker je res butasta. Sem pa spet ponosna na vse najine cone in slalome, ker vedno najde vhod. Nule bojo že še prišle, za višje kategorije pa tako ali tako rabim še nekaj treninga, ker sem kar precej zmedena čim je parkur malo bolj zapleten. Ampak je vseeno treba it naprej, ker sicer se tega nikoli ne bom navadila.

sreda, 17. avgust 2011






Prejšnji vikend smo šli na tekmo v Avstrijo. Prvič na dvo dnevno tekmo. Bilo je super. Tam je bilo kar nekaj slovenskih agilitašev. Družba je bila odlična in moram rečt, da je prav cool, če se zbudiš, spiješ kavo in greš naravsnost ispred šotora na parkur. z Nike sva odtekli 4 super teke. V soboto nama je en pogoj spet ušel za las, ker je Nike podrla zadnjo palčko, spet. V nedeljo je pa padel, tak lep, čudovit pogojčič. Še enega, ki ga bova naredili ta vikend v Logatcu, pa greva v dvojko. Tako prijetnih tekem bi moralo biti več, res je bilo super. NA te avstrijske tekme bomo še hodili.




Edino kar bi popravila je vpis rezultatov. Zmotiti s eje človeško tu pa so se zmotili malce prevečkrat. Nike naj bi v jumpingu imela 4 sekunde kazenskih točk na času, imela pa je 5 kazenskih točk zaradi izogibanja. Rolandu so napisali disk, čeprav je Ammy tudi imela 5 kazenskih točk. Ko smo se pritožili so napako sicer opravili, ampak spet ne prav. Na koncu sva z Nike vseeno zmagali, zato se nisem šla pritoževat še enkrat, ker itak nebi ničesar spremenilo. Samo kar se tega tiče so pa bili malo smotani. Ampak jim oprostim, ker so se vseeno trudili napako popravit in ker je tekma vseeno bila super in smo se vsi zabavali in imeli lepo.

Komaj čakam spet Logatec, kamor sem prijavila tudi Bena, več o tem zakaj pa v naslednji epizodi ;)

ponedeljek, 15. avgust 2011

Bohinj









Sheila je šla domov. Pogrešamo jo ampak si dneve zapolnimo drugače. Prejšni teden smo šli za tri dni v Bohinj. Sicer se načeloma izogibamo ljudi in gneče ampak ker je treba socializirat Winnie smo tokrat naredili izjemo. Šli smo v kemp ob Bohinjskem jezeru, edini kemp tam sploh. Ne bom ga preveč hvalila. Cona C je sicer najcenejša ampak obupna. Prednost je, da je v gozdu in v senci a žal med samimi koreninami in kamni. Je pa osebje kar prijazno, da ne bom samo grajala. Samo za to kar ponujajo je kar drago vse skupaj. 12€ najem parcele, 6 na osebo, 3 na psa in 5€ za avto, če šteješ da imam psa dva, pa NIna in njena dva psa, kar drago za kamp, bi človek res že dobil apartma za ta denar. Kampi so vedno dražiji in če nebi bila tak ljubitelj kampiranja bi resno razmislili če bom še hodila po kampih. Ampak tudi za Winnie je bilo kampiranje v redu. Ves čas je bila med ljudmi. Zaradi tega sva se z Nino ob bolj poznih popoldanskih urah in večerih zadrževali na glavni plaži in se tam s kužki igrali. Winnie je vedno boljša in vedno bolj sproščena med ljudmi. Čez dan pa sva raje hodili na druge, bolj osamljene plaže, saj na glavnni plaži psi ne smejo v vodo. Pa tudi sicer bi se odmaknili, saj smo z našo igro sigurno moteči za ostale kopalce. Problem je, ker je težko najti še tako majhno plažico kjer ne bi bilo nikogar za to sva žal nekoga pač mogli zmotiti in "pokvariti" njegov mir. Ampak saj sva se res trudili, da bi se umaknili in motili čim manj ljudi, nisva midve krive, da ljudje zasedejo čisto vse plaže in plažice, oni grejo lahko kamorkoli, mi s psi pa se moramo kar naprej nekomu umikati. Majhne odročne plažice so rezervirane za nas, če je pa tam kak človek viška je pa to njegov problem. Nike, mali Ben in Winnie so plavali, Ben, ki nebi zaplaval za nič na svetu pa je le čofotal v vodi do "kolen" in prav tako lovil žogice in se prav tako zabaval.
V petek smo morali predčasno oditi z Bohinja v Radovljico. Domov pa potem vseeno nismo hoteli. Bled je preveč obljuden, socializirali smo te dni dovolj za malo samote zato smo odšli še do jezera Završnica. Ker sem bila tam prvič sem suvereno parkirala kar na prostor, ki je sicer privat, med neke tabornike, samo nihče ni nič rekle, kaj sem pa jaz vedela. In potem sva si z Nino kar razgrnile še šotorca tja in malo zadremale, pa še vedno ni nihče nič rekel ... jih že nisva preveč motili. Potem pa nesreča, nesreča, ko smo hoteli domov avto ni vžgal. Ne vem kaj sem naredila ampak spraznila sem akumulator in potem smo do večera čakali, da so nas prišli s klemami rešit. Konec dober, vse dobro, zvečer smo se le odpeljali domov s Kangoojem.

četrtek, 04. avgust 2011

Full house















Sicer pa je pri nas res polna hiša. Poka po šivih. Ampak ni sile, se imamo radi in se imamo lepo. Začasno se je k nam preselila Nina z Benom in Winnie. Kdaj pa kdaj pride Zlatko, ki je v Ljubljani brez stanovanja za 10 dni pa je prišla na počitnice tudi Nikina sestrica Sheila. Sheila gre Nikici rahlo na živce, ker je tako scrkljana, da se mora prav borit, da pride k meni. Doma se druga druge več ali manj izogibata. Zunaj pa je popolnoma druga pesem. Zunaj sta sproščeni in se skupaj igrata. Preganjata žogice na suhem in v vodi. Nina je pri nas, kar pa ne pomeni, da ves čas visimo skupaj, saj tako eni kot drugi potrebujemo tudi čas zase. Jaz svojo trojico tako pogosto odpeljem na sprehod na toško čelo, zadnjič smo odšli na Blejsko kočo, danes pa v Iški Vintgar. Ker sta Nike in Sheila skupaj preveč divji se raznih poti spominov in tovarištva izogibam, ker je tam preveč psov in ljudi, nasprotno pa mora Nina pogosto ravno tja zaradi socializacije Winnie. V Iškem je bilo danes super, ker je sredi tedna ni bilo tam skoraj nikogar. Bil pa je en fant, ki je s seboj na vrvici pripeljal dihurja. Še dobro, da sem ga zagledala jaz pred Nike in Sheilo.
Moram rečt, da me zelo preseneča Ben. Pozitivno. Včasih nikakor ni prenesel, da bi katerikoli pes sploh prišel v hišo, zadnja stvar, ki bi mu jo dovolil pa je, da bi šel na posteljo. Zdaj pusti na posteljo prav vsem. Pravzaprav sploh nima nobenih pripomb. Winnie je sprejel za svojo in ji pusti že vse, kot Nike. Mislim, da se bojo skoraj pogrešali, ko bo Nina s svojim odšla. Samo Nike bo najbrž kar vesela tega.

Nike is back in Benči je bolj star, bolj nor


Nike se je gonila. Tri tedne je bila tečna, ker je toliko psov v hiši se ni niti crkljala, samo skrivala. Na treningu je sicer tekla agility tako, kot je treba, doma pa si ni bila prav nič podobna. Sploh zadnji teden, ko se ni hotela prav nič igrat, smao gledala je kje je Ben in se mu nastavljala. Počasi prihaja k sebi. Danes mi je že težila doma naj se igram z njo. Moja Nikica je nazaj :)Kolegica mi je dala odlično idejo kako naučiti psa prinašati žogice. Preizkusila sem jo in deluje! Dokler se je Nike gonila je žogico prinašala samo zato, ker jo je mogla, zdaj se pa že dva dni z mano igra in mi jo prinaša iz veselje. Žogico je tudi prej še nekako prinesla, drugih predmetov, raznih palčk in drugih igrač pa nikakor. Zdaj s to metodo prinaša vse. Juhu.

Beni pa je bolj star, bolj nor. Teka za žogico in mi jo prinaša nazaj in to ne za hrenavko ampak preprosto zato, ker se hoče igrat z žogico. Zadnjič je tekel agility kot šus. On je res, starejši je, bolj je otročji igriv in vesel. Tudi stres prenaša bolje kot včasih. Res sem vesela, ker imam zdaj dva vesela in razigrana psa, ki se v nedogled igrata z mano.

oba pa sta se naučila trikec, ki se mi je sprva zdel precej težak in si sploh nisem mislila, da ju bom to kdaj učila, sploh Benčka, ki ima malce več težav z ravnotežjem. Pa ga zna, tudi on. In to tako ljubko, zraven me tako lepo pogleda s svojimi učki, najlepšimi na svetu in je do konca ljubek. Seveda sledi filmček.

Na obisku je Sheila, Nikina sestrica. Da povem še besedo ali dve o njej. Super je. Nike 2. Karakterno sta si podobni do pike. Sheila ima čisto enake fore kot Nike, le občutljiva je manj in se veliko bolj crklja kot Nike. Bi človek rekel, da je to skoraj prednost. Ampak vseeno je Nike bolj cool. Že zato ker je moja :). Tudi na videz sta si zelo podobni. Tudi Sheila je pri nas deležna šolanja in učenja trikcev. Njena Tina prvi da bo tudi ona delala agility, zato jo učim prvih korakov. Privajanja na pokale v stanovanju. Šala :) Res pa je, da je pokal idealna ovira okoli katere lahko začneš kužka učiti cik in cap. Pa so le koristni še za kaj drugega, kot za nabiranje prahu.