BENETTON & NIKE & NYÍL

BENETTON & NIKE & NYÍL

petek, 30. september 2011

PASJI PARK


slika: ukradena s facebooka, je le začasna
Ne, ne, ne in še enkrat ne. Večje neumnosti, kot je pasji park si nebi mogli zamisliti. Dobro, malce pretiravam, pa vendar, s tem se nikakor ne morem strinjati. Ljudje v pasji park pripeljejo svoje psičke, jih spustijo, da se ti prosto in brez nadzora igrajo, medtem, ko njihovi lastniki brezbrižno čvekajo. Medtem se psi zabavajo posvoje, se rangirajo, nekateri druge terorizirajo, njihovim lastnikom pa se zdi, da se tako lepo igrajo. Kam to pelje?? V pse, ki v glavi razvijajo idejo, da se morajo braniti sami. Kako pak, če jim njihovi skrbniki ne pomagajo, ko so ogroženi. Iz tega se razvijajo agresivni psi, če kdo še ne ve. Še huje je, ko tja vozimo mladiča in pustimo, da ga vzgaja "ulica".
Zadnjič mi je eden od tečajnikov, ki vozi psa v tak park rekel, da je kuža kot otrok, ki ga hoče odpeljati z igrišča, z vsemi štirimi se upira, meče ob tla, noče domov,... Logično. Na igrišču se zabava, potem ga skrbnik pripne na vrvico in odvleče domov, kjer se z njim seveda ne potrebuje ukvarjat, saj se je kuža v parku dobro zletal in lahko zdaj da malo miru, da mi počnemo svoje stvari. Dragi moji, nič čudnega, da vas potem vaši kužki ne ubogajo, saj ste vendar tista grozna zver, ki ga vedno odvleče iz zabavne igre v dolgočasen dom. Če že ne drugače, bi vsaj mladičem strogo prepovedala obiskovanje takšnih parkov.
Da ne bo pomote, razumem vas, s prvim psom sem delala enako tudi jaz. Vozila sem ga na pasja srečanja, pustila, da se je vzgajal sam in se potem več let trudila da sem spravila v red, kar sem v prvem letu zafurala. Ja, tako je to. Psa si kupimo zase, ne za to, da bo zabaval druge pse, torej se igrajmo z njim in ga zabavajmo in rekreirajmo mi.
Ben in Nike sta precej nedružabna. Včasih izpadem, kot da imam agresivne in podivjane pse. Vendar ni tako. Kadar imam v roki žogico sem pomembna samo jaz in nihče drug. Dejstvo pa je, če se hoče v naš mali krog vmešat kak tretji pes ga preženeta. Z njim se ne bosta igrala, ker sem jaz bolj zabavna, seveda pa me tudi delita ne. Ne, nista agresivna in nevzgojena, vzgojena sta po mojem življenskem standardu, živita zame in se z mano zabavata in za takšna psa sem trdo delala in takšna psa hočem. Zato imata tudi dober odpoklic in od drugega psa prideta v trenutku. To ne pomeni, da se z drugimi psi ne igrata nikoli. Seveda se, če se z njima ne igram jaz, vendar takoj, ko pokažem voljo, da bi jaz kaj delala z njima drug pes ni več zanimiv. In to je tisto kar jaz želim od svojega psa. Če vi želite drugače, če želite, da so vsi psi bolj zanimivi od vas, če se vam z vašim psom ne ljubi ukvarjati in je lažje, da ga spustite na pasje igrišče potem pa na vrvici vlečete domov, če vam je vseeno, da vas peš na klic ne pride, prav, pač še naprej vozite vašega psa v pasji park. Vendar se potem ne čudite, da vas vaš kuža če se le da ignorira.

No ja, danes sem brala revijo moj pes. Smešno, ravno, ko jaz pasja igrišča kritiziram, jih v reviji reklamirajo. Prebrala sem prispevek. Ideja o pasjih parkih pravzaprav sploh ni tako neumna. Ideja teh parkov je, da pride lastnik s svojim psom, ga lahko na ograjenem in zavarovanem igrišču spusti in se z njim igra, ne da bi ga skrbelo ali bo dobil kazen, ker ima kužka spuščenega in da bi mu kuža kam ušel. Pravilo parka je, da mora biti pes na povodcu, če je v parku še kakšen pes. Problem je, ker najbrž v teh parkih ni nadzornikov, ki bi kontrolirali spoštovanje pravil in si ljudje te parke razlagajo po svoje. Kot mesto, kjer lahko pse pripeljejo in jih spustijo, da se nenadzorovano igrajo med sabo. In potem smo pri tem, o čemer sem pisala zgoraj.

nedelja, 25. september 2011

Danes bi mogla s Sheilo in njeno Tino plus nešteto drugimi pesjanarji na Triglavska jezera. Ker ta izlet načrtujem že ga dolgo sem se tega izleta zelooooo veselila. Na žalost sem precej hudo zbolela, v četrtek nisem mogla vstat s postelje in to zelo dobesedno. Vendar pa sem se kar hitro spravila k sebi. Tako sem bila danes dobra za normalen sprehod po ravnem, nikakor pa še ne za v hribe. In tako sva šli z Nino na prelepe travnike tja, kjer si nikoli nisem mislila da so. Nekje zadaj, dobro skriti za Postojno. Tam mi je Nina odkrila nov svet. Neskončni travniki in gozdički, ki jih spremla Nanoščica, kjer se kužki lahko osvežijo. Prav cool bi bilo imeti kakšno agility tekmo na kakšnem takem kraju. Lepi travniki, ravna površina in veliko lepe okolice za sprehajanje. Skratka, kljub temu, da nisem mogla na Triglavska jezera, za kar mi je seveda še vedno žal, ampak če bo bolje in bo vreme grem naslednji teden. Danes pa smo vseeno preživeli prav lep dan v družbi Nine, malega Bena in TiŠan.











Ta moj Ben. Njegov najljubši prostor je pod mizo na atriju in če je le možno, se pravi, če imam vrata od stanovanja odprta gre tja ležat. In ker ne spi vedno na postelji ampak pogosto na svojem drugem najljubšem postoru na povštrčku v dnevnem prostoru in je tako neopazen, da sem ga enkrat poleti zaprla ven in šla spat, ponoči pa me je Nike zbudila in hodila k vratom. Mislila sem, da jo tišči lulat, ko sem odprla vrata pa je bil zunaj Ben. Danes se je spet ulegel zunaj, jaz pa sem zaprla vrata. Ko sem pisala te vrstice je zunaj nekaj zaropotalo in zacvililo. Niti pomislila nisem, da je spet Ben ostal zunaj, ampak sem si rekla, "ok, to grem pa pogledat, kaj je. "Odprem vrata in spet pred vrati Ben. Ampak očitno ga do tedaj ni motilo, da je zunaj, ko je želel notri pa je pač zacvilil pred vrati. Ah ta moj Benči.

petek, 16. september 2011

Koroška in Peca (2126mnm)

Po dolgem času smo se spet odpravili v hribe. Odpravili smo se na Koroško v dolino Tople, kjer smo preživeli cel vikend. Od tam pa smo šli na Peco, goro kralja Matjaža. Ubogi revež se v votlino pod Peco skril pred sovražniki. Zdaj tam spi in mora čakati, da mu brada sedemkrat ovije mizo, za katero sedi. V nekaj sto letih se ni ovila niti enkrat, ubogi revež bo še dolgo spal tam in bil turistična atrakcija. Svoje nosovo smo seveda k njemu vtaknili tudi mi. Prizor ni lep. Matjaž je tam že tako dolgo, da je okamenel. Naj mu čas mineva hitr.
Medtem, ko kralj Matjaž spi pa se okoli njega svet vrti in z njim tudi mi. Ben me je spet prijetno presenečal. Nič več se ni vlekel za nami, kot ponavadi. Z Nike je hodil daleč spredaj, se z njo podil po gozdu in užival v pohodu. In to še ni vse. Ko smo na vrhu vsi počivali sta z Nike zvlekla iz nahrbtnnika "čudežno" žogico in sem jima jo dvakrat vrgla, d aviidm, če bosta čisto zares, po štirih urah hoje še vedno tekla za žogico. In sta. Nič manj navdušeno kot sicer. Seveda pa sem žogico pospravila in ji nisem mučila še s tem, saj nas je čakala še dolga 4urna pot navzdol. Ampak ja, ta moj Ben, res me vedno bolj navdušuje.
Tokrat je šel z nami ljubiteljski lovec iz Avstralije in nam kazal sledi živali. Bilo je prava zabavno. Človek s prostim očesom kar precej daleč opazi žival. Jaz jo potem z dalnogledom komaj opazim :S. Na poti proti vrhu pa smo srečali tudi skupino slovenskih lovcev z ustreljenim gamsom. Karkoli je že bilo s to ubogo živaljo mi ni čisto jasno, kako so lahko lovili medtem, ko je bil hrib poln pohodnikov???
Sicer pa Peco priporočam. Kljub temu, da je bogu za hrbtom. Pot tja je enostavna in primerna tudi za tiste z manj kondicije, kljub temu, da je kar dolga. Tudi dolina Tople je čudovita. Stanovali smo v koči, kjer je bilo okrog in okrog nešteto poti za sprehajanje. Človek bi kar ostal. Ampak nič hudega, prihajajo novi in novi vikendi, temperature so se končno malce ohladile in spet prihaja čas, ko bomo veliko hodili v hribe.









torek, 13. september 2011

My little miss is going to Amerika

Pa ne zares, ne fizično. Tja odpotuje njena slika. Z reklamnih letakov bo Američane vabila, da skupaj s svojimi kužki spijejo kako pivo ali dve. Lastniki človeško, kužki pa pasje. In, da še sama naredim malo reklame, kužki so dejansko kar navdušeni. Čin ;)




za fotografije je poskrbel Matej Ograjenšek

nedelja, 11. september 2011

Vse najboljše Ben



Šest let, pa se zdi, po eni strani, kot bi bilo včeraj, ko si prišel k meni. Po drugi pa, kot, da te imam že od nekdaj. In po tretji, kot, da imam novega starega kužka. Zadnje mesece popolnoma drug, popolnoma preobražen. Še boljši kot prej. Še vedno sladek a po novem nor in poln energije. Da bi ostal tak, kot si zdaj, ker si mi neskončno všeč. Z vsemi neumnostmi vred, z vsakim dnem, ko me uspeš razjeziti, z vsako pogriženo roko in z vsemi trnutki, ko me nasmeješ. Za rojstni dan dobiš veliko žogic, da se bova še dolgo igrala in boš s svojo energijo lepšal moje dni. VSE NAJBOLJŠE BEN!

nedelja, 04. september 2011

se vidimo v A2


Po petih letih tekmovanja v agilityu v nivoju ena sva se z Nike končno preborili iz tega nivoja in napredovali v nivo dva. Ben ima sicer nešteto uradnih pogojev za napredovanje, manjka pa mu bistveni. Motivacija za premagovanje kakršnih koli ovinkov. Uživa celo v agilityu, vendar samo dokler do ovire postavljenje tako, da lahko teče kar se da naravnost, brez ovinkov. Nike pa s tem nima težav. Pred tekom jo celo ogrevam in spodbujam s ciki in capi med palicami. Nje ovinki res ne motijo, zato ne bova nič čakali. Zadnji pogoj sem napovedala že za Logatec, vendar se ni izšlo. zaradi prevelike vročine in Nikicinega splošnega slabega razpoloženja nisem imela nikakršne volje, da bi se potrudila in jo dobro odvodila. Zato je tudi šla mimo zadnje palice. Popolnoma drugačna zgodba se je odvijala to soboto na tekmi v Duplici. Odtekli sva dva čista teka, brez napak, si priborili prvo mesto in zadnji pogoj za napredovanje. Tako se naslednjič vidimo v A2. Se že veselim novih izzivov.

Nisva pa blesteli samo midve z Nike. Roland je zmagal z Ammy in bil tretji s Kiro v A3, Nina je zmagala z Benom v A2. Totalna zmaga za našo klapo. Uspešni pa so bili tudi drugi člani našega kluba. Manca, ki je zmagala v A1 L, Maruša v A2 L in Maja, ki je bila v A2 L druga. Prav zabavno je, ko takole na stopničkah stoji v večini Agility Ilirija. In Roland :) Med njegovima psicama je, btw, na drugem mestu vseeno stala Ilirijina psička Fita. Tako da ja, Ilirija je bila na stopničkah v vseh kategorijah. Precej uspešna tekma za vse nas.




Poleg tega, da smo dobro tekli pa smo imeli tudi dobro družbo. Imeli smo malo Amromeka srečanje. Prišla je Luna s Kranjčani in Bir s svojimi novimi lastniki. Na vseh tekmah pa je tako ali tako vedno tudi Baloo z Vasilijo.














Počitnic je konec, začela se je šola. Nina in njene zverinice so odšle domov. Čeprav sem jaz uživala v družbi, Panetone se ni pritoževal, pa ni prav nič uživala Nike. Najbrž se je slabo počutila zaradi gonitve, pa tudi malo zaradi vročine, vendar mislim, da ona niti najmanj ni bila tako navdušena nad malo Winnie, kot jaz. Takoj ko so odšli se je njeno razpoloženje začelo izboljševati, zdaj je že skoraj popolnoma normalna. Zadnje dni počitnic sva z ZZjem odkrila kraj, za katerega mi je res žal, da ga nismo odkrili prej. Če bi vedela zanj, bi vzela šotor in se sigurno odpravila za nekaj dni tudi tja. Cesta do tja je namreč zaprta, zato je do Idrijske Bele oviran dostop in najbrž veliko manj ljudi kot sicer. Tam sicer ni kampa, kjer bi kampirali ampak v kraju, ki je tako odrezan od sveta, kot je zdaj ta, mislim, da ne bi motili prav nikogar. Ker je bolje nekaj kot nič pa smo se v zadnjem tednu počitnic odšli dvakrat kopat tja. Ker je cesta zaprta ljudi ni veliko, ti ki so pa zaradi psov, ki se kopajo v Beli prav nič ne težijo. Drugih psov pa je bilo malo, vsak dan sem videla največ dva. Voda je zmerno mrzla in privlačno čista. Sigurno kraj, ki ga bomo obiskali tudi prihodnje poletje!