BENETTON & NIKE & NYÍL

BENETTON & NIKE & NYÍL

ponedeljek, 16. maj 2016

PRED DOMAČIM PRAGOM

May not have a sun, but still have some fun!
Kar pomeni, da se nam zaradi slabega vremena, spet ja vem, ni dalo nikamor. In smo šli pač malo po okolici. Simka se je zabavala s svojo igračko in se s relativno revno opremo trudila narest kolikor toliko dobre slikce. Kužki se pa seveda zabavajo, če poziranje izgleda tako da tečejo, skačejo, lovijo, kopljejo, se ruvajo, cufajo,... skratka en sam velik žur.



Sej priznam, Nyíl je glavni model ampak to samo zato, ker mi Nike večino časa kaže rit, ki je sicer čudovita, mišičasta in oh in sploh najlepša rit na svetu, pa vseeno. Ben se igra pa tako nenadno in na kratko, da predno jaz nastavim fotič za slikanje interval že mine. Nyíl je pa pač neumoren. 100.000 ponovitev on bi pa še eno, ker nisem ujela ravno njegove čokoladne strani.


In za konec še eno dejstvo. Po čudovitem sprehodu se čudovitost nadaljuje s tem ko se vsi trije zleknejo ob meni. Še Nike, ki se je še dolgo tega vedno skrivala pod odejo zdaj leži ob meni, mirna. Spi in se mi celo pusti čohat, ne da bi takoj pobegnila s svojim "daj mi mir" pogledom.

torek, 10. maj 2016

MARIBOR IN SKORAJ ŠT.2

Maribor, kaj dosti komentarjev nimam. Agi se mi je zdel katastrofa, pa po ogledu posnetka niti ni bilo tako grozno. Sem in tja sme bila malo pozna. Do jumpinga je bilo toliko časa, da se mi kar malo ni dalo. Zato sem si ga površno ogledala in bila prepričana, da na mestu, kjer sem potem naredila napako, ne bom imela dovolj časa, da bi naredila menjavo med tuneli. Ampak potem sem se odločila, da se za Metko vseeno potrudim in kar naenkrat sem imela tam toliko časa, da sem bila čisto zmedena in je nisem prehitela. Zato pa je šla potem mimo tistega tunela. Ja no, vseeno sem zadovoljna, v bistvu z obema tekoma.

petek, 06. maj 2016

AH TA VEČNI SKORAJ

V soboto smo v Celju spet lovili zajca, ki se nam je za čisto malo izmuznil iz rok. Nike sem preveč zupala in je skučila gugo. Baraba, pa na tem res veliko delava. Na treningih je super in tudi na tekmah sem jo popravljala in je znala bit odlična. Nekako ne vidim smisla, zakaj bi toliko trenirala to gugo, če potem tega znanja ne morem izkoristit na tekmah. Zato sem ji zaupala in je moje zaupanje izdala. No ja sliši se hudo, ma koga briga, vseeno sva tekli full dobro. V jumpingu sem mislila, da nima časa za en obrat, čeprav sem potem na posnetku vidla, da sem ga imela čist dovolj. Ampak ok. Zaradi tega sva se kasneje malo zapletli in mi je štela dotik. Kaj češ, recimo da bo naslednjič boljše. Če ne bo potem kak drug skoraj. Ma važno je, da se imamo fino. In smo se imeli.

torek, 03. maj 2016

BIL JE MAJ

Ta moj blog postaja počasi report o vremenu. Samo tako je, če živiš raje zunaj kot znotraj. Trudim se, da na moje razpoloženje nebi vplivalo, pa ne gre. Ker če je slabo vreme ne morem ven in če ne morem ven sem žalostna. Pač nisem človek, ki bi se zares lahko zabavala v nakupovalnih centrih, kunu, bovlingu itd. Ja sem in tja si lahko popestrim dan tudi s čim takšnima mapak to je le izhod v sili. Nič takega, kar bi izbrala kot prvo možnost. No ja, zakaj spet blebečem o vremenu. ker so prišle tako težko pričakovanje prvomajske počitnice. Pomlad je absolutno moj jaljubši letni čas. Vse se prebuja, postaja topleje, ni pa še prevroče. Zbudim kolo, zbudim tekaške čevlje, dan je daljši in cele dneve smo lahko zunaj, kjer so prijetne spomladanske vonjave, vse cveti,... vse dokler se nebo nekega zadnjeag apriskega dne ne odloči, da se mu bo totalno zmešalo in na zemljo pošlje še malo, pravzaprav sploh ne tako malo, snega. Tako za spomin na zimo. In si misliš " RESNO???" Petnajst centimetrov, 27. aprila. V Ljubljani, na gorenjskem, dolenskem, štajerskem,... povsod, razen na obali, kjer je toplo za kratke rokave in sije sonce. Če to ni noro. Ampak še dobro, da imamo to našo obalo, kamor človek lahko pobegne pred to notranjsko norostjo. Jasno, da smo pobegnili. In potem je tako ali tako prišla Nimka in smo nekaj dni preživeli v sežani, sneg v Ljubljani pa se je imel ta čas čas stopiti. In s ej eseveda, v dveh dneh, ker po tem norem sredinem sneženju je bilo naslednji dan krepko čez 10 stopinj. Pač, vremenu se je zmešalo.

In potem smo šli nekaj dni kasneje na sprehod v naš prelepi gozd. Malo smo hodili, ko j enenadoma, dokaj blizu nas na tla zgrmela odlomljena veja. In ko je po nekaj minutah hoje na tla vrglo še eno, sem se zavedla, kako nevarno se je sprehajati tam. Pihal je veter in na tl je padalo vse, kar je bilo v krošnjah polomljeno, ša še ni zgrmelo na tla. Opa, sem si rekla in se odbrnila, ter jo po najkrajši poti odnesla ven iz gozda. Nekaj časa bomo zdaj pustili, da se krošnje otresejo odlomljenih vej, predno bomo šli nazaj v gozd. Niti pomisliti nočem, kako blizu nas so padale kar precej velike veje. Je kar žalostno, komaj so malo očistili gozdove, že je nastla nova škoda. Polomljene veje in drevesa ležijo povsod.