BENETTON & NIKE & NYÍL

BENETTON & NIKE & NYÍL

torek, 31. avgust 2010

spomini ali sončni vzhod s Krvavca...

Jap, poletje gre h koncu, to dokazujejo temperature zunaj, ki zahtevajo dolge hlače in rokave, zjutraj in zvečer pa tudi že jakno. Nisem ljubitelj polatja, zato ga ne bom pogrešala, saj me vročina samo paralizira. Ima pa nekaj prednosti, kot so takšne dogodivščine, ki se je zgodila neke julijske noči.

Ker je vzhod na Golici vzela megla, dobesedno, smo ga šli lovit drugič, drugam. Na Krvavavec. Ob treh zjutraj smo jo mahnili z Ljubljane. Ob štirih smo bili že na izhodišču, pripravljeni na vzpon in soočenje. Malenkost manj je bilo srhljivo, kot nočni vzpon na Golico, saj nas je bilo malo več. Pa vseeno, noč ima svojo moč, ne glede na število prisotnih. Malo po peti smo prispeli do točke, kjer smo postavili bazni tabor. ZZ je pohitel na vrh pred vsmi, da nas preseneti s sveže skuhano kavo. Na žalost iz tega ni bilo nič, ker je v avtomobilu pozabil vžigalnik in ni mogel prižgat gorilnika.

Zgodaj zjutraj, je kljub siceršnim visokim temperaturam, presneto mraz. Veter je pihal in s škripaočimi zobmi smo ga, stiskajoč se drug k drugemiu, končno uzrli. Zlato sonce, ki se je dvignilo iza sosednjih gora. Čudovit občutek, zlitje z naravo, vesoljem in večnostjo...

Ben in Nike se nista menila za naše občtke in ju ni zanimalo, kaj se dogaja. Njima je bila všeč planina na kateri smo bili in grela sta se tako, da sta norela okoli nas, kot zmešana. Kljub temu, da nista občutila veličine vzhajajočega sonca, mislim, da sta tudi onadva neskončno uživala.



črno črna tema


sonce sramežljivo pokuka izza gora



a kmalu zasije v vsej svoji veličini












nedelja, 22. avgust 2010

Wajdoušna spet...

Plezalna nedelja se je sprevrgla še v kaj drugega kot to. Po nekaj osvojenih smereh v vipavski Beli sem peljala psičke še dol do vode, da se ohladijo.






Ko smo bili že na tistem koncu in ker Bela ni bila ravno privlačna za kopanje človeških, bolj finih telesc smo šli vržt se v reko Hubelj v Ajdovščini.


Ko se je ozračje malce ohladilo smo mogli it pogledat še izvir te reke. Kako je nastala? O tem kroži zanimiva zgodba. Meščani so hoteli mrzlo, čisto reko. Velikana so prosili, da jim v skali naredi luknjo skozi katero bo rekla privrla na dan. Velikan je v skale tolkel veliko luknjo. Ob vsakem udarcu je vzkliknil Hu! meščani pa so mu odgovorili Bolj. Od tu tudi ime Hubelj :).



In ker se je bilo treb vrniti k avtomobilu smo pot zaokrožili po "wajdovskem rožniku" tako sem ga poimenovala jaz. Griček ki štrli sredi Ajdovščine izgleda kot poizkus kraškega sveta. Bog ga je ustvaril za probo, ko je ugotovil, da izgleda v redu je ustvaril še preostali kras( ZZjeva pogruntavščina in legenda, ki lahko začne krožiti po svetu, kakšna pa lahko nastane tudi leta 2010 ne? ).


In ker je bila prvotna ideja plezanje potem pa kar domov, ker imamo nekaj dela in ne pohajanje naokrog, sva bila z ZZjem temu primerno opremljena.

in zdaj...smo vsi prijetno utrujeni in gremo v sanje lovit srnice in zajčke, če že ne moremo tega zares počet.

četrtek, 19. avgust 2010

Sprehod s sestrico Sheilo





Končno, po toliko časa dogovarjanja, sva se končno dobili s Tino, ki nudi dom Nikicini sestrici Shelil. Sprehodoli smo se okoli Šobca. Tina in Sheila tam živita. Preživeli smo res prijetno popoldne, ki ga bomo, upam, da ponovili čim prej. Sheila je kopija Nike. Poleg tega, da sta si tudi na videz malo podobni zaradi ožigov na glavi imata zelo podoben karakter. Tudi Sheila se dere kot nora, ko lovi in tudi ona se potaplja in tauha. Je treba res okrepit družinske vezi tudi z gorenjci, ne samo s prekmurci ;)
In ta izjava dobi spet grenak priokus, ker vem, da bi sem moral spadat še nekdo... :*

torek, 17. avgust 2010

spet v Prekmurje

Vikend smo spet preživeli pri Metki in Rolandu v Prekmurju. Kot vedno sem se ga veselila, vendar mi je šlo na živce slabo napovedano vreme. Potem pa me je ko sem prispela k Metki zadela slaba novica in ukvarjanje z vremenom se je nenadoma zadelo tako butasto. Seveda smo se imeli kot vedno lepo, vendar je bila ves čas prisotna žalost zaradi Alane.
Kot je bilo načrtovano smo šli na dobrodelno tekmo v Avstrijo. Zaradi vsega skupaj kar se je dogajalo sem bila totalno zmedena. V Agilityu sva z Benom dosegla najboljši čas. Kako, da ne, ko pa sem si že ogledala parkur malo po svoje in spustila cel krog. Odtekla sva ga sicer potem res čisto ok ampak samo pol. jah, kaj češ. POtem pa sva se diskvalificirala še v jumpingu, ko se je Ben odočil, da če lahko prirejam zaporedje ovir jaz, jih lahko tudi on in je šel v tunel, čeprav to ni bila sodnikova ideja. Po dolgem času si je pritekel diskvalifikacijo v obeh tekih. In spet je bila to zadnja stvar, zaradi katere bi se sekirala. Na tekmo je prišel tudi Nikicin bratec Ash. Malo družinsko srečanje.





Nejga poleg Ais vidm najpogosteje.
Mala Ais, kako nedolžen obrazek ima ta psička. Kdo bi si mislil, da se v njej skriva takšna zver, kot se. Od vseh ima najmočnejši lovski nagon. Mene pa njen mili obrazek vedno znova in znova uspe prepričat, da je najbolj nežen in najbolj scrkljani pes na svetu saj se je vedno pripravljena cartat in to mi je pri njej še posebej všeč.

Vikend smo zaključili s kopanjem v soboški kamešnici.

Da, bilo nam je lepo s pridihom bolečine...
Nekje je zlomljeno srce svet pa se vrti naprej, kljub temu, da si želim, da bi ga včasih lahko ustavila, da bi lahko dvignila svojo čarobno palico in začarla drugače, težko mi je kar iti naprej, pa vem, da mi kaj drugega žal ne preostane...

petek, 13. avgust 2010

Amromeka Alana Little Rock 27.5.2009-13.8.2010


Ni besede, ki bi lahko opisala žalost ob izgubi. Ne morem reči, naj počiva v miru, ne morem reči naj uživa v večnih loviščih, ne morem reči, da je le odšla na drugo stran mostu v raj. Enostavno ni je več. Njen konec je bil krut in vse kar je resnično so solze...

nedelja, 08. avgust 2010

Črna prst (1844)

Tokrat smo se povzpeli na 1844 metrov visoko Črno prst. Hrib, ki je po prsti dobil ime. Črna prst je poznana po flori, ki je je po južnih pobočjih veliko.






Štartali smo z idilične majhne vasice Kal, ki je do nedavnega imela eno prebivalko, zdaj pa je to vikendaško naselje.

Od tu se proti vrhu lahko povzpemo po dveh poteh. Malo manj ali precej bolj strmi, tako imenovani lovski poti, ki pa ima lepši ragled, ker dlje poteka po odprtem. Ena možnost pa je tudi narediti krog, po eni gor in drugi dol. Manj strma pot poteka pol po gozdu, pol po odprtih travnatih pobočjih, ki jih mi obožujemo. Vendar jo v toplih poletnih mesecih svetujem samo res zgodaj zjutraj, danes je bilo vreme ravno toliko oblačno, da je bilo super. Na vrhu je bila megla, ki pa se je že malo pod vrhom razkadila, zato je bil razgled čudovit, kamorkoli si se obrnil. Tako smo veliko posedali in samo uživali.




V kalu je vodnjak, kjer smo si ohladili noge. Nike je seveda plavala v njem. Saj ne, da to bi želela. Spodrsnilo ji je, ko je hotela piti vodo z vodnjaka. Če verjamete...
Ko smo posedali tam sem jo mimogredi naučila še en trik in zdaj zna skočiti na hret.



V prjetnem okolju in še bolj prijetni družbi smo tako preživeli še en čudovit nedeljski dan.

četrtek, 05. avgust 2010

moja mala popolna Nikica


Nike je super psička, vsak dan me navdušuje s svojimi neumnostmi. Danes pa je pokazala, da ima v sebi še nekaj, kar sem pri njej malce pogrešala. To namreč, da mi ne prinaša nazaj, kar ji vržem. Žogic, frizbija... Danes na sprehodu, pa sem ji vrgla žogico in pričakovala, da jo bom mogla it iskat za njo, kot ponavadi. Pa jo je nosila naokoli ves čas in mi jo nazadnje tudi prinesla. In to še ni vse. Ko jo je ben ukradel in po svoji navadi odnesel nekam v travo, sem ji bolj za hec rekla, naj gre po žogico in nisem pričakovala, da bo res šla. Pa je šla in jo poiskala, čeprav ni videla kam jo je Ben odnesel in jo prinesla nazaj. In jo potem še naprej ves čas sprehoda ponosno nosila in piskala z njo. Seveda sem bila ponosna in vesela.

Pa še nekaj besed o Nikinem agilityu o katerem pravzaprav ne govorim dosti, ker imam toliko opravkov z govorom o drugih rečeh. Pa to ni zato, ker nebi trenirali. Seveda pridno trenirava in se pripravljava na prvo tekmo. Uradno bi lahko začela tekmovat 4.9., ko se spet začnejo tekme in bo že dovolj stara. Vendar bi bila preveč optimistična, če bi mislila, da nama bo uspelo. Čeprav si tega želim in malce ciljam na to. Vendar ne bom silila. Problem so prevsem cone. Te presnete cone, ki se ne premaknejo in ne premaknejo. No ja nekoliko je dila že dvignjena, samo še vedno nisem prepričana, da je nje jasno, kaj hočem od nje. Dokler con ne zna pač ne greva na tekmo. Pa tudi sicer sem se odločila, da, če cone ne bo naredila jo grem popravljat! Če me pa premami, da bi vseeno tekla naprej, se bom pa kaznovala s tem, da na naslednje tri tekme ne grem! Ker si res nočem v enki zafurat con. Mislim namreč, da malo perspektivan pa je že in se splača vanjo vlagat veliko truda. Moram pa pohvalit njene gugalnice, ki jih naredi super.
Sicer pa mislim, da ji gre odlično. Vodenje nje je res popolnoma drugačno od vodenja Bena. Ker je Ben počasen lahko z njim tečem od ovire do ovire in ni potrebno, da bi bil kaj dosti samostojen na parkurju. Nasprotno Nike težko lovim, ker sem nerodna težko delam menjave zato je nujno, da je na parkurju čim bolj samostojna. In je. In teči agility z njo je pravi užitek. Jap, malce že komaj čakam, da začneva tekmovat, priznam.

sreda, 04. avgust 2010

ko pelje pes otroka na sprehod....

zgodnje jutro. Odidem na pet minut oddaljeno vadbišče malo povadit cone in nato na sprehod. Na pot spominov in tovarištva ob koseškem bajerju. Zaradi zgodnje ure in ne preveč lepega vremena ne pričakujem, da bom srečala kaj dosti ljudi, morda nekaj tekačev in še kakšnega sprehajalca s kužkom. Morda bom posedela na novem simpatičnem pomolu ob jezeru in dovolila Nike in Benu, da malo počoforata. Pa mi prijetno jutro popolnoma pokvari zelo neljub dogodek. Ob točno tistem pomolu, trije otroci, najstarejši je bil star kakšnih sedem, osem let, na vrvici hodijo za kar precej konkretno stafordko. Hodijo za njo, ker "sprehod" vodi ona, otroci se sicer derejo njeno ime, a psica jih niti približno ne posluša, prav tako je ne morejo niti približno zadržati. Za piko na i je še na fleksiju, ki ga mali fantek ne obvlada. Odraslega človeka nikjer. Psica se zapodi v moja dva, dečka pa povleče za sabo, mali spusti vrvico, kaj pa, in psica prosto leta za Nike, ki panično beži od nje. Ben kot Ben zarenči nanjo. Tak je Ben. Nike je bila sicer res spuščena, Ben pa je bil na vrvici. Sama po sebi se ne bojim vseh pitt bullov in podobnih pasem. Vendar, kljub temu tudi, če mi lastnik zagotovi da so prijazni, Bena ne pustim zraven. Ker vem, da bi znal zarenčat na njih. Sicer prijazen pes se lahko odzove na to napadalno in nimam želje, da bi se Ben spopadal s kakšnim bullom. In ker je zarenčal tudi na to psico se je nje malce utrgalo. Na srečo sem ga lahko na hitro povlekla stran, zgrabila Nike in stekla stran, mali fantek pa je ujel fleksi in psico zadržal toliko, da sem se lahko pobrala. Psica pa na srečo ni bila tako azkurjena, da bi se ji dalo resno ukvarjati z nami. Ja, vse skupaj je izgledalo komično. Mene je seveda minilo da bi se še sprehajala in sem se pobrala domov, pri tem pa razmišljala, če naj pokličem policijo, ali kaj naj naredim? Trije majhni otroci, eden je ob dogodku jokal peljejo na sprehod 30kg težkega psa, fotr pa najbrž nekje brezskrbno pije pivo. Kreten, nimam kaj reči. Kako lahko človek pusti takšnega psa majhnim otrokom. Kljub temu, da je pes sicer prijazen lahko pride do konfliktov, konec koncev se lahko pojavi drug napadalen pes in napade njihovega, če ne drugega. Poleg tega nikoli ne veš, kdaj ima lahko pes mulcev dovolj in napade njih. In potem je seveda kriv pes, ker je šel sam, po svoji presoji ven sam z otroci. Ne! Otrok in psa se ne pušča samih, pa če gre za prijaznega družinskega zlatega prinašalca, rottweilerja ali maltežana. Otroci in pes morajo biti skupaj pod nadzorom! In nikakor ne morejo psov voziti sami na sprehod.
Zdaj mi je žal, da vseeno nisem poskušala poiskati staršev, vendar sem bila tako v šoku in strahu, da sem raje samo šla. Raje si ne predstavljam kaj bi bilo, če bi se psici res snelo. Pred kratkim je nek pes na gorenjskem napadel dva psa. za ta primer vem iz medijev, kolik oje takšnih o katerih se v medijiih ne poroča raje ne omenjam. Jaz pa ne bom pustila več dogodkov naključjem. Brez solzilca ne grem več nikamor. Saj bi rekla, da se bom tej poti v bodoče izogibala. Vendar je problem, ker se talšni primeri najdejo povsod, ne morem pa se izogibat vsem krajem, kjer so ljudje.

nedelja, 01. avgust 2010

Wajdowšna-Otliško okno, Čaven in Kucelj

Včeraj smo se potepali po Ajdovščini, pravzaprav po njeni okolici. Dopoldne smo si služili kosilo, tako, da smo tabornikom pomagali cepiti in skladiščiti drva. Ben in Nike sta pomagala pospravit predvsem kosilo. Popoldne pa smo uživali v sprehodih po Ajdovskih hribovjih. Pogledat smo šli Otliško okno. Lepa naravna znamenitost slovenije. Koliko lepot imamo.




radovedne kozice so prišle pogledat kaj moti njihov mir





Nasledna lokacija, ki smo jo obiskali je bila koča na Čavnu, od tam pa smo se odpravili še na 40 minut oddaljen Kucelj.Tak podaljšek izleta res priporočam! S tega vrha je čudovit razgled na Vipavsko dolino. Če je ozračje čisto, pa se vidi morje vse do Benetk. In mi smo imeli srečo, da je po dežju res bilo tako čisto, da smo vse do tja videli. Vrh je travnat, s treh strani neba, ga obdajajo hribi in gozdovi, z ene pa se razprostira dolina in morje. Razgled je res čudovit zato smo si vzeli čas in na vrhu uživali precej dolgo. Kočo na Čavnu moram posebej pohvaliti. Oskrbniki so ljubitelji psov, tako gredo le ti lahko v kočo brez težav, seveda morajo biti na povodcih. Je pa to ena redkih koč, kjer lahko psi v koči tudi prenočijo. Dobili smo idejo, da bi to dejansko storili, čudovito bi se bilo zbuditi tam, s koče se vidi sončni vzhod in bi si lahko spet enega pogledali. Ampak, ker se je šel ZZ danes potapljat smo se mogli vrniti v Ljubljano. Pa drugič.
razgled


v njem uživata tudi pesička











in svoj ponos pokažem svetu...