BENETTON & NIKE & NYÍL

BENETTON & NIKE & NYÍL

torek, 29. marec 2016

NISO CAORLE, MORČEK JE PA VSSENO

Ja, plan je bil, da gremo na velikonočni ponedeljek v Caorle, v Italijo. Ampak zaradi slabe vremenske napovedi nismo šli. Kljub temu, pa smo šli na slovensko obalo obiskat Mojci in Jažija. In prav smo se odločili, ker je vreme zdržalo. Sonca sicer ni bilo in ves čas je malce grozilo, da se bo ulilo, v Kopru je tudi precej pihalo ampak, odsotnost sonca ima tudi svojo prednost. Ni sonca, ni ljudi. Ker so se šli nekateri dopoldan kopat, Mojčka pa je pridno pripravljala kosilo, smo mi odšli na sprehod v Ankaran. Najprej na neko plažo, kjer mso bili že početi in mi je bila všeč in sem hotela enkrat spet it tja. AMpka sem bila tokrat kar precej razočarana. Morje je bilo kar visoko, vse je bilo razmočeno in po tisit potki, ki naj bi bila ob tej "plaži" je bilo toliko smeti, med tem vložki in ostale res ogabne stvari, da bol nagravžnega sprehoda še nisem doživela. Tako da sem s emogla it kar malo pomirit na Debeli Rtič, ki je moja kar priljubljena točka za sprehode. n potem smo šli k Mojčki na kosilo in ker je pihalo, smo šli na psrehod še v Simonov zaliv od koder smo se sprehodili po dklifi. Kot rečeneo, ker ni bilo sonca, ni bilo preveč ljudi in je bilo prav res luštno. Nimam kaj dosti za dodat, fajn smo se imeli.

nedelja, 27. marec 2016

NI TREBA DALEČ

Ni treba daleč, da je narava lepa in preživiš čudovit dan na soncu. Danes smo odšli na Podpeško jezero in na Rakitno. Prav ob jezerih je sicer malce mrgolelo ljudi, ampak tam po poljčkih se je bilo pa luštno sprehajat.

NYÍLKO JE OPRAVIL VZREJNI PREGLED

Ko sem dobila Nike sem si rekla iii končno imam psa z rodovnikom, zdaj grem pa lahko na kakšno razstavo. No, blizu razstav smo bili ravno toliko, kolikor smo na njih nastopali s trikci, sicer pa me takšni dogodki ne vidijo blizu. Tudi za trikce ne več. Rebeka me je prosila, če bi Nyila odpeljala enkrat, vsaj toliko da dobi kakšno oceno ali kakšen nazivček ali karkoli. Nekako ji nisem rekla čisto ne ampak potem vseeno nisem šla. Enostavno me pasje razstave ne zanimajo. In ker sem iemla končno psičko z rodovnikom sem si rekla, da bom mogoče kdaj imela kakšne mladičke. Ampak tudi za to nisem iz pravega testa. Mislim, da za to nimam bivanjskih pogojev in strašno težko bi mi bilo imet doma mladičke in jih potem oddat. In vem, da zame noben človek nebi bil dovolj dober nov lastnik, tako d abi najbrž obdržala pse, jasno pa je, da imam enega parsona naenkrat popolnoma dovolj. Da ne bo pomote, tudi dveh mudijev ne vem če bi se lotila imet. Eni in drugi imajo svojevrstne značajske značilnosti in jih sicer obožuem ampak si ne predstavljam, da bi mi dva mudija skakala v obraz, se vrtela kot zmešanain lajala ko zagledata žogico. Ne, tudi en mudi naenkrat mi je čisto zadosti. Pa vseeno je s samcem drugače, ker nisme jaz tista, ki bi se doma navezala na mladičke in jih nebi hotela oddat, zato sem se odločila, da z Nyílom vseeno narediva vzrejni pregled, če bi ga kakšna gospodična želela za očeta svojih mladičkov. Zakaj pa ne?

Tako sva včeraj odšla na tega vzrejnega. Lukas je bil slučajno ta vikend v Ljubljani in je šel z nama. Čez Nyíla ni pripomb. Naravnost čudovit je. Lep, z odličnom karakterjem, skratka, idealen bodoči očka. Jaz pa. Ja, kot sem rekla, te razstave niso zame. Včeraj sme se počutila, kot da imam prvič psa na drugi strani vrvice. Bila sem nerodna, nisem ga znala postavit, tako da si ga ogledajo, njemu s eje tud zdelo brezveze stat tam pri miru. Dvakrat sem bila celo okregana s strani komisije, kaj delam, če sem res čist nesposobna. Ja lepo od njih, ni kaj, čeprav jim prej pojasniš, da pač ne veš kaj od tebe pričakujejo in naj ti povejo. Kaj jaz vem kako mora pes stat in kaj oni gledajo. Jaz vem kako mora on laufat, ne stat. Da ne govorim o njihovi resnosti, ko gledajo in ocenjujejo pse. Sem se probala nekaj pošalit, pa so me tako pogledali, da sem mislila, da bom kar pobegnila. Saj nekaterim smo najbrž agilitaši smešni, ko tam laufamo med nekimi ovirami, ampak men so ti razstavljalci bolj. No ja, to je to za naju, kar se tiče najboljega približka razstav.

Vzrejno dovoljnenje pa imava. Zdaj mora pa poleg ocenjevalcem Nyíl ugajat še kakšni mični gospodični!

sreda, 23. marec 2016

SVETOVNI DAN PUPPYEV

Baje da je danes svetovni dan puppyev. Nič ne vem o tem, sam vidim, da vsi popajo mladičke na fb. Jaz pa objavljam namesto puppyev selfiče. Tako malo za hec. Mogoče bom vseen tud puppye no, če je lih že tak dan.

torek, 22. marec 2016

PIVŠKA JEZERA IN SVETA TROJICA

Nedelja in sonček. Kaj drugega naj bi počeli, kot šli na izlet. V hribih je še veliko snega, mi pa komaj čakamo pomlad in na koncu zime nas res ne mika, da bi še tja lezli, kjer se debele odeje snega kar držijo in držijo. Ne, ne. Mi gremo raje tja kjer piha veter, na primorsko. Poiskali smo Pivška presihajoča jezera. Natančneje Petelinjskega. Kolikor sem uspela razbrati iz zemljevida(in videla kasneje tudi z razgleda z vrha Sveta trojica, so tri večja jezera, ki pa so malce vsakksebi narazen. Od enega do drugega je kar fajn it s kakšnim prevoznim sredstvom, ki ima kolesa. Magari s skirojem, samo peš ne. In ker Nike skiro napada, Nyíl pa ga še ne pozna smo se raje držali enega, na druga bomo šli drugič. Benček je ostal doma. No, pri Silvotu, kjer mu res ni bilo nič hudega. Še sreča, ker mislim da bi mu bilo kar težko prehoditi vse to kar smo prehodili mi. Od parkirišča pri muzeju Pivških jezer je do Petelinjskega jezera slabe pol ure tako na oko. In če smo že vidlei tablo Sveta Trojica in sem že doma pomislila, da bi skočiči še tja gor smo pač šli. Čeprav je od tu najbrž najdaljša pot tja gor. Pa kaj, tako ali tako nam primanjkuje dolgih sprehodov in ta je bil končno en tak, omembe vreden, dolg slabih pet určk po čudoviti, primorsko-notranjski, kraški naravi. In na koncu smo bili kakopak vsi prijetno in dobesedno crknjeni. Tako kot to mora bit!

četrtek, 17. marec 2016

ŠE MALO, ŠE MALO, ŠE PAR DETAJLEV


Samo še malo, še kak mesec ali dva in bo šlo zares. Uradno že lahko začnemo ampak še ne znamo ovir. Slalom še ni zaprt, da o conah na mostu sploh ne govorimo ampak vseeno, še malo še malo. Da pa bo čakanje še težje, knjižico že imamo. Juhu. Lahko bi šla tako, samo za občutek na kakšno italiansko tekmo, kjer imajo tekme ravno za take mladiče, ki še ne znajo mosta in slaloma. Samo zdaj jih ni. Komaj čakam res.

nedelja, 13. marec 2016

MILE IN ŠE MALO AGILITYA

Takole izgledam po treningu s Petro. Vsa čast vsem, ki imajo več kot dva psa. Jaz sem bila po temlel treningu danes ubita. Slika sploh ni šala. Čista resnica je. Da ne bo pomote, to je super. Zmatrana jaz in celo psi. Jaz totalno oni čisto malo :). Tole spodaj je Nyíl, Nike žal, ampak res žal nimam posnete, ker sva imeli tudi midve nekaj res lepih tekov. Škoda, samo žal nima časa ves čas nekdo snemat. Si bom mogla najet osebnega snemalca, ker čene ne bo nič.

četrtek, 10. marec 2016

NI LEPŠEGA OD VONJA PO GOZDU


Gledam prijatelje in znance, kako vsi nekam odhajajo, dopustnikujejo, potujejo in se malo smilim sama sebi, ker moram ždeti doma. Služba pač, kaj čem. in tudi no money, no funny.
In potem grem na sprehod v gozd za hišo, sonce sije (končno), ptički pojejo in mir je, nikjer nikogar. In v zraku je vonjo po gozdu, pogretih drevesnih deblih in pomladi. In se zavem, da mi je lepo, pa čeprav sredi ljubljane, ja sredi Ljubljane je gozd, po katerem lahko hodiš ure in ure. Ne, ne potrebujem it daleč.

KOMAJ ČAKAMO POMLAAAAD!!!

Res, dovolj nam je dežja, sivine, mraza, blata. Hočemo sonce, hočemo toplo vreme, hočemo pomlad. Če ne pride kmalu bomo za vedno pobegnili k Nimki v Španijo!! Ne bomo ampak vseeno. Komaj čakamo lepše dni. Sem in tja nas kakšen obišče že zdaj. V nedeljo smo tak dan izkoristili in odšli na sprehod okoli Šmartinskega jezera. Nočem preveč hoditi po tistih joncih, ker bom imela v prihodnosti za to še preveč priložnosti, pa vseeno. Sem in tja je treba pobegnit tudi na ta prelepi konec Slovenije. Sonček je sijal, družba je bila odlična, kaj dosti ni za zgubljat besed. Imeli smo se fino. Nič čudnega, da komaj čakamo na še več takšnih dni.


In tekme, kmalu se začnejo tekme. Juhu. In danes sem prejela tudi Nyilovo delavno knižico. Je še na pošti zaenkrat. Tako da s ene morem hvaliti s slikico. Ampak imava jo. Pustimo dejstvo, da na tekmo še ne moreva ker še ne znava vseh ovir ampak prvič v življenju sem nekaj naredila pravočasno. Da ne bom lovila last minute panic s to knjižico ampak bova samo štartala, ko bova ready. Komaj čakam tudi to.