BENETTON & NIKE & NYÍL

BENETTON & NIKE & NYÍL

torek, 22. februar 2011

Nina na obisku in Rakitovec Kao










Saj ne vem ali naj to pišem ali ne. Počitnice so in na obisk je prišla Nina. Pa sem jo v nedeljo peljala na izlet v neznano. Dobesedno. Ideja, Ninia, je bila da bi šli na Ratitovec. Naj omenim, da je bilo vreme bedno. Od Ratitovca nebi imela zares veliko. Zato sem se odločila, da jih (tudi Gregorja, Belo, Petro in borderje)odpeljem nekam drugam. Če ne vidiš grde slike, ne boš nikoli videl kakšna je lepa. Še vedno je bila ideja, da gremo na Ratitovec. Ampak, ko smo parkirali smo se usmirili v potencialno smer Ratitovca, vendar, ne zares tja. Šli smo na bratranca, Rakitovec Kao. Pot ni bila kdo ve kako prijetna, zasnežena, obdana z gozdom, malček strma in zaradi snega, ki ga je bilo treba gazit tudi malček bolj naporna. Naj povdarim, da razgleda zaradi slabega vremena ne bi bilo v nobenem primeru. V končni fazi je cilj pot! Pustimo na strani dejstvo, da tudi sama pot tokrat ni upravičevala cilja. Ampak, res je treba kdaj doživeti in videti kaj manj lepega, da bo Nina, ki ji itak niti pravi Ratitovec nebi bil všeč, ker je bil dan tako siv, naslednjič, ko bomo šli res tja cenila lepoto le tega hriba, ki se bo kopal v soncu in brezveterju in dajal lep razgled na okoliško hribovje. Čemu smo z "vrha" mahali tokrat. Jah, pravemu Ratitovcu :)

Nina obljublja, da mi pelje nekam,kjer je res lepo, če pridem na primorsko. Me je prepričala. Boga reva, jaz pa njo, ko pride v Ljubljano vozim po slabših sorodnikih lepih hribovij, pa po PST-jih in podobno. Ampak ej, nima veze, važno, da se družimo! Aja, tudi v Btc sem jo peljala seveda. Res Ljubljansko. Naj vidi, kako mi živimo.

Projekt Bela-gremo mal u hribe


Bela napreduje neverjetno hitro. Dojela je, da se ji splača sem in tja prileteti mimo Gregorja. Ker se lahko zgodi, da iz njegovih žepov pade kaj slastnega. Poligonskega šolanja se nisva šla nič od zadnjič, smo šli pa v nedeljo v hribe. Je šel pa tudi sam v petek in se je pohvalil, da se ga je Bela ves čas držala, kar sem potem v nedeljo opazila tudi sama. Še vedno zna seveda gladko ignorirat, vendar pa zdaj res že velikokrat pogleda, ko jo pokličeš. In če že pogleda, potem tudi pride. Pri njej je dejansko najtežje dobit prvo pozornost. Gregorja moram malo nabrcat v rit, da bo delal več tudi na poligonu, ker menim, da ji bo to več kot koristilo, čeprav sem ponosna nanj, ker se drži vseh mojih navodil in se to seveda odraža na rezultatih.

Nanos


V soboto se je obetal še kar lep dan. Povala sem svoje prijatelje, da se mi kateri od njih pridruži na izlet nekam v hribe. Petra z Ac in Veni se je z veslejem podala z nami na Nanos. Proti vrhu vodijo številne poti. Mi se gor najraje odpravimo z azdrtega po položni poti. Pot je res položna in prijetna. Le na koncu se malo vzpne, kar je seveda logično, enkrat se pač moraš malo dvigniti. Ker je tako položna je malce daljša in zato idealen sprehod, če želiš pesjanarje res utruditi. Ko se dvigneš iz gozdne meje je do koče približno pol ure hoje po grebenu. Ta del je meni sicer najljubši a navadno gor precej piha. Tudi tokrat je. Nike smo dali na oprsnico, veter jo je dvignil in spuščali smo jo namesto zmaja. Ne, šala. Je pa res na vrhu tako pihalo, da je nekajkrat prestavilo mene in Petro, nosilo je Veni in res me je bilo strah, da bo v dolino odpihnilo šest kilogramsko Nike. Sicer je zaradi tega, ker je majhna in tako v zavetju pobočja Nike imela še najmanj težav, pa vseeno. Ker sva komaj stali na nogah nisva šli do koče. Sva se prej obrnili in se raje še malo sprehodili potem nižje dol po okolici. Imeli pa sva se lepo. Nanos je res lep hrib in Petra je rekla, da se morava, ko bo pihalo malo manj vrniti in dokončati izlet tako,kot je treba. Kaj pa veš, mogoče že naslednji vikend :)

petek, 11. februar 2011

Projekt Bela-prvi šolski dan

To je psička, najdena in posvojena, stara skoraj 5 let. Velikokrat zasledim na radiu ali kje drugje opis "sliši na ime Bela". Tej psički je torej ime Bela, sliši pa na to ime vsekakor NE! Njen človek Gregor, se je odločil, da si želi, da bi vsaj malo poslušala. In me je prosil za pomoč. Tako ignorantskega psa še nisem videla, res! V stanovanju, kot večina psov je scrkljana in se mota pod nogami svojih skrbnikov. Zunaj pa...je zgodba popolnoma drugačna. Sem omenila, da je Bela lovski mešanec! To pove marsikaj. Zunaj spusti nos na tla in je njen človek ne zanima niti malo, res niti malo. Če jo pokličeš po imenu, ne trzne. Ko sem šla na sprehod z njo prvič me je pogledala enkrat, pa še to, ker sem ji bila na poti in je pogledala moje noge, ko je mogla narest ovinek okoli njih. To je edina pozornost, ki sem jo dobila od nje. Odločila sem se, da jo pomagam malo spraviti v red.
Ko kdaj slišim, da je ta in ta pes prestar, da bi ga prešolali...no, tole bo dokaz, da se psa prešolati da, ne glede na to kako trmast je in koliko je star. Bolje pozno kot nikoli. Če uspam Belo naučiti odpoklica, znam marsikaj sem si rakla. Pa dajmo!



Prvi šolski dan je minil veliko bolj uspešno, kot sem si mislila. Gregor se je že prej trdil malce pridobivati njeno pozornost in jo učil vaj sedi in čakaj. Bela je v bistvu pametna psička in mislim, da z njo sploh ne bo tako težko, kot sem sprva mislila. Najprej sva malo vadila na vrtu. Potem sva šla na travnik.
Bela se je že učila gledati v oči, odlaganja v sedi in odpoklica iz sedi, ter tako, da sem jo držala jaz, Gregor jo je pa klical k sebi. Ko se odloči priti ima tak šus, da jo je veselje gledat, kako priteče k tistemu, ki jo kliče. Največji problem je dejansko to, da je treba zunaj toliko pritegnit pozornost, da se jo sploh da poklicat. Potem sva jo z Gregorjem spustila in sva že imela nekaj lepih odpoklicev. Prvi šolski dan je bil torej zelo uspešen. Če bo Gregor pridno upošteval navodila zna Bela kar uspešno končat razred.

Pa še nekaj o poslušnosti






Jaz sem hiperaktivna. Ne morem biti pri miru, ves čas bi nekaj naokrog hodila in skos nekaj počela. Pri eni stvari, pa priznam, sem strašno lena. Pri treningu. Zato je Nike rabila 100 let, da se je naučila cone in slalom. Zato ne zna milion trikcev, oz jih zna bolj površno. In zato tudi njen obedienca ni kdo ve kaj. Splošna poslušnost štima, klasične vaje pa malce šepajo. Vsaj v detajlih. Na mojo srečo je zelo pametna psička, ki se z malo treninga veliko nauči.
No, zdaj sem se lotila treninga poslušnosti malo bolj resno. Zakja? Kar tako, da nekaj delamo, ker imamo super travnik direktno pred hišo (sicer blatno za znort) in nimamo nobennega izgovora, da nebi!
Odločila sem se, da ju odlaganja učim kar tako, da dam enega na prostor in z drugim delam, tako je najlažje in ubijem dve muhi na en mah. Moram pohvalit oba, da zelo lepo odlagata in ne vstajata medtem, ko delam z drugim. Benov poleg je tak kot vedno, zanj je to živ dolgčas, dela pa zelo lepo vse ostale vaje, Nike je pa itak fenomen. Karkoli ji enkrat pokažem zna. Samo še položaj pri poleg morva malo izboljšat.

nedelja, 6. februar 2011

Sveta trojica




V soboto smo se odpravili v deželo Mrtina Krpana, na Sveto Trojico. Kunst familija in mi trije. Maja smo pod trojico preživeli vikend v lovski koči in si zaželeli tudi gor. Pogled od spodaj je obljubljal prijeten izlet. In takšen je tudi bil. Trajal naj bi dobri dve uri, ampak, ker imamo raziskovalno žilico smo si ga podaljšali na kar cel dan. Sveta trojica je odprta in zato primerna predvsem za nevetrovne in predvsem nepoletne dni. Skratka mi smo preživeli čudovit dan v dobri družbi in lepi naravi. Ben in Lingo sta bila tudi pridna, samo enkrat sta si skočila v kožuščke, pa še to zato, ker sta slučajno istočasno staknila gobčka, da bi povohala vrečko od hrane, vse lepo in prav, to je bilo pa že preveč. Sicer sta se pa lepo pridno ignorirala in izogibala drug drugega.
Na poti smo srečali malček snega. Lani ga je bilo toliko, da ga letos pravzaprav sploh ne pogrešam kaj dosti, ampak v takšnih količinah, kot smo ga srečali tokrat je čisto zabavno.










Kakšen sneg neki, temperature so popolnoma spomladanske. V nedeljo smo tako odšli v italiansko plezališče Napoleonica. Ben in Nike takole vzorno čakata, medtem, ko se jaz spopadam s skalovjem.

sreda, 2. februar 2011

Ben in tekoče cone

Kot sem rekla, Ben bo imel tekoče cone. To kar ima zdaj je naklučje, ali jih ujame ali ne, ali sem dovolj hitra, da ga na mostu prehitim in mu cono pokažem. Takrat jo naredi. Načeloma je previlo, da če je počasen jo naredi, ker ga takrat seveda jaz ujamem, če je pa hiter, pol pa poleti. Jaz rajši vidim, da teče hitro, pa če skoči s polovice mosta, samo da laufa.
Ampak, ker zadnje čase kaže toliko navdušenja nad agilityem sem se odločila, da ga naučim tazaresnih tekočih con, nič heca. Predvsem zato, ker se mi nekako zdi, da zna vse, kar rabi znat in so treningi relativno dolgočasni. Da nama nekaj dogaja.
Danes sva imela prvo učno uro. Sem vzela hrenavke s seboj, da bi mu jih nastavljala, če bi bilo treba, pa ni bilo. Je zelo navdušeno tekel za žogico. Če bo žogica ratala nezanimiva dobi pa kamenčke, skratka, takole je uspevala najina prva učna ura...
kdo bi si mislil,da se bova midva kdaj s takimi detajli ukvarjala :)

Pa tudi sicer pomagajo treningi z NIke tudi pri teku z Benom. Kar se pri njej naučim probam tudi pri Benu in tudi zaradi tega teče bolje in hitreje.