TOSKANA DRUGIČ

Že lep čas nismo bili na dopustu, zato sem sklenila, da je čas, da gremo spet malo naokoli. Najprej sem pomislia, da bi šli na Hvar. Ampak se mi tokrat ni dalo voziti tako daleč. Goriška brda so bila moja druga ideja, pa so tako zasedeni, da ne dobiš prenočišča. In po kratki debati s kolegoma, smo pristali v Toskani. Ravno, ko se mi že ni dalo voziti predaleč. Mary smo še zadnjič nabasali do vrha in odpeljala nas je njeno zadnje dolgo potovanje. Upam, da bo še nekaj časa ostala z nami, samo za dolge poti jo bo kmalu zamenjal nov model. Jeee!

Castello del Catajo

V avto smo se usedli ob 4ih zjutraj, z načrtom, da naredimo en daljši skok, dokler otrok še spi. Prav zvečer pa nismo hotli it. Malo spanja v postelji vseeno paše. Prvi postanek je bil tako planiran štiri ure kasneje na gradu Catajo. Grad je bil do desetih zaprt. Pred gradom pa travnato parkirišče, kjer smo se vseeno malo zadržali in spustili pse in otroka, da se malo zletajo. Z malico tako hitro nastane ura postanka, kar je že v redu. Bojo potem imeli več interesa počivat. 

lago di Balancino

Potem smo se odpeljali do jezera Bilancino, kjer smo nekaj let nazaj že bili. Ampak poleti. Takrat je bilo tam super. Zelo malo ljudi. Ob jezeru so sicer neke opozorilne table, da naj se v jezeru nebi kopalo, samo ker ne govorim in razumem italiansko smo se takrat namakali in imeli super. Več o takratnem obisku tukaj. Tokrat je bilo za namakanje premrzlo, za obiskovalce pa očitno idealno, ker se je tam kar trlo ljudi. Ljudi in psov. Nič hudega. Vseeno smo naredili postanek kot smo ga planirali in se dobro sprehodili in najedli. In spili kavo in šli celo v McDonalds. En Mek je na roadtripu dovoljen. In po treh urah smo se odpeljali proti cilju. 

hlevsko dvori

Moji psi so dolgih voženj itak že navajeni in so v boksih, kot da jih ni. Človeški mladič pa se je tudi izkazal in pridno drnjohal skoraj vs eminute vožnje. Pozno popoldne smo prispeli na cilj. Naše zatočišče za nekaj dni smo si izbrali v hotelu Relax hotelu Aquaviva v kraju Casole d'Elsa. Ampak mi nismo bivali v hotelu pač pa v njihovih apartmajih La Pergola, malo stran od hotela. Kar se apartmajev tiče ... Jaz imam kar nizke standarde. Res rabim stene in posteljo. Večino časa itak šotorimo. Ampak, ko sem videla te apartmaje sem bila kar šokirana kako so grozni. To sicer kaže na to, da sem se grozno postarala, ker nekoč bi se mi zdeli res cool. Ampak zdaj so se mi zdeli pa grozni. V apartmaje so predelali neko staro kmetijo in v prenočišča spremenili vse. Nekdanje bivalne prostore in pomožne objekte. Mi smo tako spali v sobi, ki je bila nekoč konjušnica. Sej pravim, po vseh prebranih petih prijateljih in Victorijah Holt, bi bila nekoč navdušena. Pa saj sami apartmaji niso bili zares slabi. (pustimo dejstvo, da je vse malo razpadalo J )Pač taki minimalistični, opremljeni s starinskim pohištvom, ki bi ga dejansko kar ukradla in odnesla domov, pa samo malo prebarvala. Samo kuhinja se nekako ni ujemala z videzom ampak pustimo podrobnosti. Glavna slabost vsega je bila pravzaprav ta, da je bilo v apartmajih mrzlo. Brrr. In še hujše, vlažno. In to tako, da sem vlago vohala že predno sem sploh stopila notri. Čez to grem pa bolj težko. Še sreča, da smo prebrali, da se ogrevanje doplača, da sem sploh pomislila, da bi znalo bit hadno(domača bajta je tako topla, da že cel mesec ne kurimo) in smo vzeli kalorifer, ki je malce omilil mraz. Prvo noč sem itak razmišljala, da bi šla kar domov. In da moram končno nehat škrtarit in toliko gledat na ceno prenočišča.  (TRI noči naj bi preživela v tem). No pa potem le nismo šli domov, ker je bilo na srečo vreme toliko sprejemljivo, da smo bili lahko ves čas zunaj. Sicer kar dobro oblečeni, pa vseeno. V ceno je bil vključen tudi bazen. Prvi večer smo to izkoristili in šli plavat. No komu, ki ima višje kriterije, bi se tudi ta bazen zdel kar grozen. Na robovih je bil kar malo algast. Ampak to me ni motilo. Bilo je dovolj toplo, da smo uživali. Predvsem Karin. Nismo pa billi dolgo, ker z nami niso mogli uživat tudi kužki. Tako smo si privoščili eno rundo kopanja in šli. No, pa da ne bom vsega samo kritizirala. Razen tega, da so bili apartmaji vlažni, so bili kar čisti. S svežo posteljnino, brisačami, vrečkami za smeti, wc papirjem in celo milom. Tako, da se ekipa vseneo kar trudi. Polet bi pravzaprav najbrž bili kar super, ker klime tu zagotovo ne rabiš in je prijetno hladno. Cena pa je zelo sprejemljiva. 109€ za tri noči. Psov mi niso dodatno računali, pa se jih obvestila, da jih imam. Naj bi mi pobrali kavcijo za njih, pa mi tudi tega niso. Za pse pa je bilo tam res super. Imeli smo zeleno, zaprto dvorišče, kjer so lahko psi brez težav cele dni prosto noreli. No to je zame velik plus. Tako da, če potuješ s psi je tam idealno. Idealno je bilo še to, da so bili poleg nas tam samo še eni gostje, tako da smo res imeli vse zase. Tako da, kar se tega tiče, boljše nebi moglo biti. Saj pravim. Postarala sem se. Včasih bi bila nad aparmaji takoj navdušena. Najbolj me je v bistvu motilo to, da s eje vlago celo vohalo. Pa v bistvu samo v našem apartmaju. V sosednjem, v katerem sta bila M&M se ni. No ja, njima je pa malo metalo štrom ven :D. Ampak to je že skoraj funny storry. Ok, dovolj o apartmajih. Samo toliko, da se ve, če se kdo odpralja v Toskano. S psi zakon, z otrokom morda vseeno raje kam drugam. Čeprav Karin je uživala na polno. Cele dni je pač norela po dvorišču, plezala po stopnicah, premetavala kamenčke. Zanjo in za pse je bilo fino, da smo bili zunaj od jutra do večera.

Jaz kot jaz, se nisem že prvi dan spomnila it do recepcije po zemljevid okolice, ki je imel tako lepo označene sprehajalne poti. Ampak ti zato, ker je imel M nekako ideje kam it. Pa smo šli pogledat tamkajšne vasice, ki niso niti najmanj vasice. So kar konkretna naselja, značilno v obzidjih. Malo Carcasson stil, samo manjše. Parkira se zunaj za oderuško ceno. Prva ideja je bil San Gimignano ampak je bila taka gužva, da nismo dobili parkirišča. Tako smo šli naprej z idejo, da najdemo kako lepo toskansko potko, po kateri se sprehodimo. Vse lepe toskanske potke, mimo katerih smo se peljali, so bile privat, tako smo potem kar nekje parkirali in hodili po travah izven poti. Ni ravno to, zaradi česar smo se pripeljali v Toskano, pa ajde, važno je, da se predvsem psi malo zletajo. Potem smo odšli do naslednje »vasice« Volterre. Plačali tisto oderuško parkirnino in se sprehodili po mestu. Z otrokom in tremi psi kar malo kaos. Ampak smo ta kaos preživeli. Na poti nazaj sem, jasno končno, videla potko za sprehod, samo smo bili že malce utrujeni in bilo je že kar pozno. Je blo treba nekaj skuhat in nahranit lačna usta. Pa smo se vrnili na naše prijetno dvorišče in pustili očku, da skuha bolonjsko pašto. Možnosti za sprehode s psi torej so, čeprav na prvi pogled zgleda, da so tam samo polja in čudoviti, s cipresami okrašeni, dovozi do privatnih hiš. To je potem potrdil tudi zemljevid, ki je bil takih poti poln. Samo vedet moraš torej, kje se nahajajo.

Naslednji dan sem jaz izbrala točko za izlet. Precejmanjše naselje, tako, ki res ustreza meni in grad in jezero in sprehajalno pot. Načrt je bil nekako sprehod okoli La cassa dela Spezie (v bistvu apartmaji, precej lepše urejeni kot naši. Ma kljub temu, da je bilo tam precej lepše pa je bilo za bivanje s psi pri nas vseeno bolj sproščeno), kjer je blizu tudi jezero, pa nek muzej na prostem pa potem do Montauto, kjer naj bi bil tudi nek grad pa do Santa Lucie, ki je na zemljevidu zgledala kot dejansko vasička, kakršne so všeč meni, ne celo mesto v malem. No ampak končalo se je pri La cassa dela Spezie, ker se je uscalo in po dežju se nam res ni dalo lutat naokoli. Spet mi je žal, da tega nisem odkrila prej, ker bi znal bit precej zanimiv izlet. Vem za naslednji obisk Tosakne. Pa namig komu, ki se odpravlja tja in ne ve točno kaj si it pogledat. Ker razni San Gimignano so pač znani kraji. Ok, fajn za vidt, samo jaz si zmeraj rada pogledam tudi kaj, kar ni tako zelo turistično in znano. Zaradi tega pa je težko najti. No ker je bil dež smo se odločili, da se le zapeljemo malce bolj južno. Temu sem se sicer hotla izognit, ker se mi po toliko kilometrih ni dalo vozit še dodatnih n kilometrov ampak alternativa je bilo čepenje v mrzlem apartmaju. Pa smo šli v najlepši konec Toskane, dolino Val d'Orca. Pogledat kraj, kjer so naredili en posnetek za film Gladiator. Hribčke ob vasi Pineza. Vreme se nas je usmililo in posijalo je celo sonce. Kraj je bil sicer čudovit. Samo zmeraj mi je malo žal, če se več ur vozimo, kot se potem sprehajamo. Malo si mislim, da bi vse te ure raje hodila naokoli ampak ok. Road trip je pač taka stvar. Če želiš bit v tej čudoviti dolini, greš pač že apriori tja. Če si pariori tma kjer smo bili mi, se najde docolj lepih stvari za pogledat tud tam. Ok, če počitnikuješ več dni, se splača odpeljat v to dolino, ker je res lepa. Sicer pa ne zares. Ampak mi smo pač šli, ker je bil na našem koncu dež.

Še ena stvar, ki bi si jo jaz ogledala, pa čeprav je bolj mesto, je Utrdbina Monteriggioni. Od zunaj je zgledala res veličastna. Drugačna od ostalih »vasi« in zato vredna ogleda. Ampak po spletu okoliščin smo tudi to spustili. Naslednjič.

Caorle

Plan zadnjega dne je bil malo povandrat naokoli dokler se Karin ne utrudi in potem narediti daljši skok do Caorl, kjer bi pretegnili vse nožice. Tako smo tudi naredili. Samo žal je bilo vreme spet slabo in smo se ustavili za precej krajši čas, kot bi si želela. Glede na to, da je plaža v Caorlah dooolga in lepa in psi lahko prosto letajo. Dokler se ne začne poletna sezona jasno. Dežnički ob dežničku jo že nestrpno pričakujejo. Tja s psom (ali pa brez) torej izven sezone. Priporočam.
In potem smo jo mahnili direktno domov, kaj mso pa hoteli, če nas je pralo. Mala Karin je res faca. Spala Je prve tri ure vožnje, četrto uro do Caorl pa je budna opazovala okolico. Potem je spala do Nove Gorice in spet budna opazovala okolico do Ljubljane, kjer pa je vseeno ratala malo nestrpna in naveličana vožnje in potem smo si pa le malo pomagali s sodobno tehnologijo in je dobila na ogled malo animiranih pesmic, ki so ji pomagali zdržati še do doma. Pridna punca.

Naslednjič pa res v Goriška Brda.

I'M BACK

Celo večnost že nisem pisala, ker enostavno nisem imela časa. Od mojega zadnjega posta sta se nam, v približno enakem času, pridružila človeški in pasji mladič. O tem kako to hendlat in ali je takšna kombinacija pametna morda kdaj drugič. Tokrat naj omenim le, da sta mladiča nerazdružljiva najboljša prijatelja. Mala lahko s psom dela res kar hoče in on ji to mirno dovoli. Seveda, kot odgovorna človeška in pasja mama, ne pustim, da ga muči. Vseeno pa ju je čudovito gledati skupaj. Pasji mladič mali sledi POVSOD. No pa da si ne bo kdo delal kakšne pravljične utvare. Zato, ker ima mala ponavadi v rokah kak slasten kos hrane, ki jo z veseljem tudi podeli. Nike in Ben ji sledita sem in tja ampak sta precej manj vztrajna. Malo sta lepo sprejela, kaj jima pa, revežema, drugega preostane. Se pa vseeno raje umakneta stran od nje, razen če ni ravno pri kosilu.
In kot rečeno, s pridobitivijo dveh novih članov, selitvijo v nov, končno lasten, dom in vsem kar pride zraven, je malo zmanjkalo časa za pisanje bloga. Ampak zdaj sem  dobila željo, da spet kaj napišem. Pa bom.