TEČAJ ZA PSE IGRALCE

Dve leti nazaj smo se z Benom in Nike vpisali v tečaj za pasje igralce. Na konci tečaja smo posneli kratek filmček. V filemčku je lahko nastopal le en pes. Izbrala sem Bena. Snemanje tegale filmčka je potekalo cel dan, od 10h zjutraj do 1h zvečer. Ben je svojo vlogico odigral čisto na koncu, utrujen od vsega, zato ga je bilo težko pripraviti do dela. Sploh ker je že v osnovi malo manj motiviran. Smo se imeli pa ves čas tečaja in na snemannju zelo lepo in na koncu je nastal super simpatičen filmček.

2o2o/tekoče cone

slika:Miha Mozer

Nike ima tekoče cone. Ampak nisem prepričana, če jih zares razume. Se mi zdi da so bolj luck or no luck. In pri izhodih, ki nio naravnost ali imajo kako oviro postavljeno v napoto je skoraj vedno preskočena. In zato sem se odločila da probam še te 2on2off. Sicer me boli srce, ko jo učim to, ker ne maram psa ustavljat na parkurju, samo če nekaj ne gre ne gre. Na treningih jih že nekako naredi, zdaj sem se odločila da to probam tudi na tekmi. Seveda je poletela čez cono. Ampak sem bila pridna in sem jo popravila. Potem pa sem se začela spraševat ali naj naslednjič raje tečem s tekočo, če jih še ne zna zares. Ampak nasvet enega od agilitaških prijateljev je bil, da jo bom s tem samo zmedal in naj vztrajam na 2o2o, če sem s tem začela. Ima prav. Ampak vsi so bili čisto preč, ko so videli, da jo učim 2o2o. In po vseh zbadabjih sem se cel vikend žrla kakšne cone naj izberem. Pri vsem je seveda najhujše, da se jaz ne morem odločit. In nisem čisto sigurna da je Nike sposobna ločit in imet oboje. In sem čisto obupana ker ne vem ali vztrajat pri enemali drugem. Groza, groza, groza. Včasih to sploh ni bilo vprašanje. Tekoče seveda. Zdja pa se mi zdi da sem jo samo zmedla. Ko sem vseeno v enem teku probala tekoče, da Lukas vidi kako jih dela, je skočila s pol mosta. Tako slabo ni bilo še nikoli. Ampak sem potem vztrajala naprej na 2o2o in Lukas je rekel, da je že malo prilagodila korak samo mentalno še ni čisto pripravljena da se ustavi. IN če bom potem učila spet tekoče moram it nkaj korakov nazaj.

Ja končno spet agility tekma. Dvodnevna s štirimi agility teki v Duplici. En mojih najljibšh lokacij. Sem mislila da zaradi udarca v prst in otekline ne bom šla na to tekmo. Ampak prst je še kar v redu tako da sem čisto malo stisnila in je nekako šlo. Še posebej sme se potrudila, ker je na obisk prišel Lukas, agility kolega z Avstrije, ki ima čudovito psičko, pasme Mudi, ki sem jo enostavno mogla videt tečt v živo. In če sem že bila tam, sem pač tekla. Pa čeprav slabo. Je bilao pa res lepo se družit z agilitaškimi prijatelji po dolgem času.

ROAD TRIP BABY

Po dolgih letih želja po enem road tripu, ko se usedeš v avto in se s spemenljivim, okvirnim planom, odpelješ v neznano, se ustaviš kjer se ti zdi pač najlepše, spiš kjer rataš utrujen, ... sem končno na tak road trip tudi šla. Z Benčkom in Nike seveda. Okvirna ideja je bila Italia. Pred tem smo destinacije večkrat spremenili ampak nekako je prevladala lokacija, kjer je bila najprimernejša vremenska napoved. Letos je pač tako. Pustimo dejstvo, da je tudi tam potem vsak dan deževalo ampak se je izkazalo, da to ni vedno najslabše. Izlet smo začeli v Sloveniji, kjer smo čakali našega sopotnika Domna, ki je skočil pogledat malo pod morje. Mi smo si privoščili namakanje pod Belim Križem.

Divja plaža, ki omogoča brezskrbno kopanje s psi, sploh dopoldan, ko še ni veliko ljudi. Proti popoldnevu se jih je sicer malo nabralao, a še zmeraj le toliko, da smo še vedno imeli vsak svojih 10 metrov plaže in si nismo hodili v napoto. Pustimo dejstvo, da se nekaterim zdi, da je treba dekle ki je na plaži samo, nujno ogovorit in zabavat, ker očitno ni dovolj očitno, da se zabava sama s svojimi kužki.

Ko se je morski mož dvignil iz morja, smo se odpravili proti Italiji. Današnji cilj so bile Benetke. In ker smo na dopustu in ležernem road tripu, čas ni naš gospodar in se nam nikamor ne mudi. Zato smo odšli po lokalni cesti, ne po avtocesti. Kasneje sva ugotovila, da to ni bila najboljša ideja, saj se je pot vseeno malce preveč vlekla in z lokalne ceste ni kaj dosti več videti kot z avtoceste. V Benetke smo zato prišli šele zvečer. Ampak za sprehod po mestu je to tako ali tako boljše, saj ni več dnevne vročine.

Iz Benetk smo se odpravili poiskat prostor za prenočišče in uspelo nam je najti, od ceste odmaknjen prostor, ob nekem manjšem jezercu, ribniku, karkoli je to že bilo, kjer smo Merivo spremenili v spalnico. Kot spalnica je bila že večkrat preizkušena,a ne tako da sva v njej spala dva + psi. Priznam, v tem primeru je kar malo gužva. Ampak dan je bil dolg in bili smo utrujeni, tako da smo vsi popadali.

Naslednji dan nas je Meri peljala vzdolž vzhodne obale proti Riminiju. A ustavili smo se že v kraju Chioggia še pred Raveno. Ker sem že bila v Riminiju in Caorlah in ju primerjala s tem krajem, sem ugotovila, da je cela obala bolj kot ne enaka. In ker sva se prejšnji dan vozila veliko, sva se odločila, da ostaneva kar tu. Poiskala sva camp. Prvi je bil res drag in bi za dve osebi in dva psa prišel precej blizu 50€ na noč. Parcela za šotor je stala 25€, en pes pa kar 8€. Čisto preveč za to, da postaviš šotor na dva kvadratna metr zemlje. Že nekaj metrov naprej sva našla nekaj ugodnejšega. 30€ na noč plus 2,5€ za psa. Tu sva ostala dva dni. Kotiček kjer sva postavila šotor je bil v zavetju borovcev, ki so nudili senco cel dan. In ker ni bilo veliko drugih šotoristov smo imeli kar veliko prostora zase in za igro.
Slaba stran so bile plaže, ki jih je bilo potrebno doplačati kljub temu da si bil gost campa. Poleg tega so bile polne ljudi in brez sence. So pa plaže opremljene z območji za pse. Na malo smešen nečin ampak so. Tudi sicer so Italiani kar psom prijazni. Toliko tabel z DOG WELCOME napisi kot tam nisem videla še nikjer. Raje kot na plaži pa smo se zadrževali ob šotoru. In tokrat nam je za spremembo prišel prav dež. Sredi popoldneva se je za dve uri ulilo. To pa je regnalo ljudina suho in nam omogočilo prijeten sprehod po plaži. Aha in še ena zabavna reč je, ki je nismo navajeni tisti, ki Italie ne obiskujemo pogosto. Siesta. Med 12to in 15to uro je prepovedan promet z avtomobili po campu. Trgovine so sicer odprte samo če se ti zahoče, da jo obiščeš ravno v tem času, moraš tja peš. Ampak ker smo turisti in tega ne vemo, nas receptorka vseeno spusti v camp z avtom v tem času, samo zelo grdo nas je gledala.

Ker je obala bolj kot ne enaka po celi Italiji, smo se odpeljali raje v notranjost države. Ideja je bila Toskana s Piso in podobnimi mesti ter zahodna obala. Ampak smo si v zadnjem trenutku premislili in raje odšli na Gardsko jezero. Ker ne morem iz svoje kože in moram sem in tja pogledat tudi kakšno mesto, smo se sproti ustavili še v Veroni. Trudili smo se najti znamenit balkon Romea in Julije, ki ga seveda nismo našli. Našli smo sicer Julijin grad, balkona pa ne. Ampak nič hudega, Verona je zanimivo mesto. Samo eno pomankljivost ima. Preveč turistov :D

Od Verone smo se napotili proti Gardskemu jezeru. Če nebi imela psov bi najbrž obiskala katerega od tematskih parkov, ki jih je okoli jezera polno. Ampak s psi to ni imelo smisla. Tako smo te atrakcije spustili in poskušali poiskati kraj, kjer se bomo ustavili čez noč. Okoli jezera je prav vse pozidano cesta pa je speljana tik ob jezeru, tako je del namenjen kopalcem pravzaprav zelo skromen in tik pod cest. Nič kaj prijetno. Malce odaljena od ceste pa so le mestna kopališča. Mesteca pa so kar precej prijetna, takšna bolj obmorska, stara in majhna. Skoraj romantična. Meni so bila kar všeč. Precej bolj kot kraji ob morju. In skoraj nikjer se ne da najti malo bolj divjega kotička. oz. bolj tako je, da za to da moraš za to da ga najdeš gledati z zelo široko odprtimi očmi. Zato sva pač spet našla kamp. Zelo prijeten, ravno tak karšen bi kamp po moje moral bit. Brez trgovine, brez terase z animacijskim programom. Samo camperji in otroci, ki se podijo po kampu in mize na terasi recepcije, kamor se lahko mirno usedeš, brez da bi si naročil drago pijačo in igraš namizne igre tako dolgo, kolikor te je volja. Ne ponujajo nič več kot prostor za šotor tuše in wc-je. Samo eno pomankljivost je imel ta kamp. Še vedno je stal 30€ na noč. Pri nas tak kamp stane 8€ na osebo, ne 15. Ampak ok. Naslednji dan sva šotor pospravila in odšla naprej ob jezeru. Tudi dalje ni bilo divjih kotičkov kamor bi se lahko dali s psi. Ravno nasprotno, približevali smo se krajem, kjer je zelo popularno surfanje, jadranja in drugi vodni športi, tako da je bilo ljudi samo vedno več. Kar neugodno za pse. končno smo našli tudi cesto, ki je peljala celo malo stran od jezera proti hribom, ki jezero obdajajo. Skozi ulico smo se prebili celo do sprehajalne poti, ki je vodila v hrib. Končno malo sproščenega sprehoda. Odločila sva se, da to noč prenočiva kar tam. Vseeno smo se spet spustili do jezera in se šla še malo namočit. A voda je bila na tem delu kar precej mrzla, tako da smo se res samo namočili. Sicer pa je temperatura jezera kar kopljiva. Najbrž se da primerjat z bohinjskim jezerom.

Potem smo se odločili, da imamo Italije dovolj. Celo poletje sem sanjala o tem da bi šla vsaj za kak dan v Bovec. Zato smo se raje kot da bi še naprej raziskovali Italijo odpravili tja. Spet sem imela idejo da bi se vmes ustavili še na rabeljskem jezeru ampak vreme je bilo bolj tako tako. Predvidevala sem, da bo jezero premrzlo za resno kopanje, samo poležavat ob jezeru se mi pa ni dalo. Tako smo jo mahnili kar čez Gorico proti Tolminu. Kar dolgo smo se vozili. Malo smo zgrešili načrtovano pot in si vožnjo podaljšal, najbrž kar precej. Zato smos e odločili da se za to noč ustavimo kje okoli Tolmina. V Kanalu smo se ustavili da bi si malo pretegnili tačke. Tik pred bencinsko črpalko smo zavili na stran in tam odkrili čisto majhen camp. Takšen kakršni so nam všeč. Ena zvezdica, recepcija prostori za šotore in wcji. In cena končno temu primerna. 8€ na noč. Za pse je sicer 2€ dolpačila. Ampak se da zmenit tudi kako drugače. In pod kampom je simpatično kopališče. In Soča ni bila dosti bolj mrzla kot jezero prejšnji dan. Tako smo ostali malo tam.
Moja ideja o road tripu je bila takna, da grem za nosom in prespim kjer sem pač utrujena. Naj bo to kamp, parkirišče, gozdiček,... In ko smo dejansko spali v avtu takole kar nekje sem po pravici povedano spala zelo slabo. V kampu sem bila precej bolj sproščena. Ampak recimo, da sem slabo spanje pripirovala neudobju avtomobila. Tako sem zadnjo noč v Tolminu rekla, da se še zadnjič preizkusim. Parkirali smo ob Soči in vrgli šotor ven kar tam. Ampak to je bilo še slabše. Spala nisem skoraj nič. Tako pač je, očitno nisem dovlj avanturistka. Strah me je teme in neznanega al karkoli pač že. Dolgo časa si teg anisem hotla na glas priznat, ker sem si tako zelo želela bit avanturist. Ampak moja draga mati je v mene očitno preveč vkotrninila poštenje in če imam v zavesti, da nekje nebi smela bit se tam pač počutim zelo slabo. Road trip pride še kdaj. Ampak vseeno ga bom čisto malo bolje načrtovala in se že v naprej pozanimala kje na poti je uradno kak prostor za kaperje, kjer se da vržt brez slabe vesti, da tega nebi smela.
Naslednji dan smo krenili proti Bovcu. Moja ideja je bila, da bi šli mogoče na Krnsko jezero. Pred tem smo skočili še malce pobližeje pogledat slap Boko. Zaradi veliko deževja je slab tokrat kar precej mogočen in je videt čudovit. In ker sem ponoči tako slabo spala sem se odločila, da se vseeno vržem še malo ob Sočo in še za kakšno urico zadremam. Ob dnevni svetlobi, na plaži, to ni nič takšnega. In ko sem skala po kamniti plažici sem se uspela v neko skalo nekako udarit v prst na nogi. Najprej ni izgledalo nič hudega. Vsaj dokler sem ležala ne. Ko pa sem sedela in je uspela priti prst v kri je natekel in začel grozno bolet. Vse ideje o pohodih v hribe sem dokončno izbila iz glave in odpravili smo se domov.

V splošnem smo se imeli zelo lepo. Videli smo nekaj prijetnih novih krajev a dopust malo neprijetno zaključili. Zdaj pač ležim doma, z nogo v zraku, pod dozo protiblečinskih tablet,v upanju da oteklina in bolečina čim hitreje mine. Hvaležna sem, da imam toliko prijateljev, ki se kar sami ponujajo in sprehajajo Ben in Nike. Malo pa sem žalostna, ker močno dvomim, da bom s tem prstom lahko šla v soboto na tekmo. Prva tekma po počitnicah in to dvodnevna, v Duplici. Ena mojih najljubših. res škoda. po drugi strani pa recimo da bom tako prišparala denar od štartnine in se tako dodala kapljico v morje načrtom, ki jih imama in upam, da se bodo uresničili že v bližnji prihodnosti.

"POLETJE"

Letošnje poletje je res poletje v narekovajih. Stopinje ne pridejo kaj dosti čez 20, kar je men sicer všeč, ker niem ljubitelj vročine, problem je, ker je tako zato, ker je nebo ves čas prekrito z oblaki. Sonca nisem videla že 14 dni, dež pa pada ves čas. Tako hudo je, da sem zadnjič pse dala celo na tekaški trak, da so se vsaj malo razgibali. Kljub temu vremenu nam uspe celo nekaj trenirat. Sem in tja ujamemo luknjo v vremenu, ko ne dežuje in poligon celo ni popolnoma pod vodo. Ampak je grozno, ko poleti ne moreš trenirat zaradi preveč dežja ne zaradi prevelike vročine. Omejeno je seveda tudi naše izletkanje, saj se v takšnem vremenu ne splača nikamor. Hribi so v oblakih, okoli jezer se dela gosta megla in narava ni nič kaj lepa ampka prej strašljiva.

Sem in tja se odpravimo kam tudi če dežuje, kaj pa čmo. Bloško in Cerkniško jezero.

V začetku počitnice sem obiskala Slatkota v Swanseei v Walesu. Žal brez kužkov, ker Bena nisem želela dajat med prtljago na avion. Potem sem raje oba pustila doma. Sem ju pa neskončno pogrešala. Še posebej ker so bile tam idealne razmere za njiju. Še posebej za Bena, ki tako rad teka po peščenih plažah. In tam jih je bilo. Neskončne peščene plaže, popolnoma drugačne kot smo jih vajeni, saj se na njih ni trlo turistov. Samo sem in tja kakšen sprehajalace, največkrat seveda s svojim kužkom. In tudi zeleni klifi so vabili na sprehode. Sem pa počela tisto kar ne morem s kužki. Poganjala pedala kolesa. Bil je čudovit teden in če bi imela kužke s seboj bi lahko ostala tam do konca počitnic.


Za nekaj časa imam dovolj potovanj z letalom in puščanja pesičkov prijaznim kolegicam, ki so jih pripravljene jemat v varstvo. Brez njih nebi bilo nič. Hvala za to Tina & Tina. In seveda Silvo. Žal zaradi tega ne morem obiskat Nine v Španiji. Z veseljem bi jo ampak bi res rada preživela in odšla na kak izlet, počitnice tudi z njimi. In da bo temu tako, se peljemo drug teden na potep skupaj. Za soncem, v Italio. Road trip baby!