BENETTON & NIKE & NYÍL

BENETTON & NIKE & NYÍL

nedelja, 27. november 2011

Velika Planina

Res sem milila, da so bili že vsi na Veliki planini. In tisti, ki še niso bili, moraj tja obvezno it. Spet smo bili tam. Končno sem gor peljala tudi Nino, pa Borisa in Sabino. In vso pasjo družbo. Še nikoli ni bilo na Veliki planini tako malo ljudi kot to Soboto. Uživali smo na sončku in opazovalo gosto meglo pod nami, veseli, da smo se nad njo dvignili. Edina slabost tega je bila spet to, da je dan čisto prekratek. V meglo smo se mogli spustiti že ob 16h. Ob 17h je namreč tema :(. Pravzaprav sem si res želela, da bi lahko ostala v eni od tistih kočic do naslednjega jutra ali še kako noč dlje.





četrtek, 24. november 2011

Benetton ali Panetone?


Benu je Nina spremenila ime. Iz Benetton se je prelevil v Panetone Speddy Benzales, krajše Tone. Že kar nekaj časa nazaj. Ampak prisežem, da odkar je Tone in ne Ben je to pes, ki si ga želim. Poln energije in vedno željan igre z žogico. Prijavila sme ga na tekmo agilitya v Ivanič grad. Po dolgem času bo spet tekmoval. Sem resno razmišljala ali naj ga prijavim kot Benetton ali kot Panetone? S težkim srcem sem ga prijavila z njegovim starim imenom. Ker ga ima pač v "rodovniku". To je sicer ena najgrših tekem ampak ker že dolgo nismo bili na tekmi jih malo pogrešam in se kar veselim, čeprav je prostor res grozen.



Sicer pa pridno treniramo. Res je škoda, da bi s tako dobrim psom, kot je Nike agility jemala tako neresno kot ga jaz. Zato sem se zadeve lotila bolj resno in zdaj treniram tako, da se temu res lahko reče trening. In napredek je viden. Po ogledih nekaj dobrih posnetkov drugih tekmovalcev (na primer Nine) sem dojela kaj dejansko pomeni to, da jo vedno čakam. In ko sem jo čakat nehala mi je kar naenkrat uspelo izvest vse slepe menjave. Fajn ne.

nedelja, 20. november 2011

Ko dan je čudovito lep, mi pojdemo na potep ...

Zadnje čase nismo hodili v hribe. Razlogov za to je veliko. Ampak mislim, da se stvari vračajo na stare tirnice. Hvala bogu, šele zdaj sem ugotovila kako sem hribe pogrešala. V soboto smo se, v res prijetni družbi Boštjana in njegove bande, ter Nine in njene bande, dvignili nad meglo na Ratitovec. Dobesedno. Na Ratitovcu je sijalo sonce in nas konkretno grelo, z vrha pa smo gledali kar gosto meglo v dolini. Tokrat smo osvojili pravi Ratitovec. Dan je bil res prijeten, samo čisto prekratek. Slabost zime, dan se konča že ob petih, zato smo morali ob štirih že pohiteti proti dolini, da ne bi hodili po temi, saj nismo pomislili, da bi s seboj vzeli svetilke. Res škoda, ker se mi nikakor še ni šlo domov. Poti na Ratitovec je nešteto. Prvič, ko sem šla gor sem šla čisto z druge poti. Mogoče mi je tista celo malo lepša, je pa daljša in se pravzaprav ne spomnim od kje natančno smo šli gor. Ampak je bila ta tudi zelo lepa. Seveda pa, če je človek v dobri družbi dan ni težko lep!













ponedeljek, 14. november 2011

Nov Pirenejec v mestu

Množijo se. Pirenejci v moji bližini namreč. V nedeljo smo se šli Ljubljančane. Stalna zasedba z Nino in na novo pridruženi Šiba in njena Špela. Preživeli smo prav prijetno dopoldne v Ljubljanskem parku Tivoli. Seveda brez poziranja ni šlo.
Ben je bil podoben že mnogim pasmam. Zadnja ugotovitev javnosti, ja, prav zares javnosti, je bila, da res zgleda kot Pirenejec. Ok, priznam, mogoče res malo. Podobnost z Winnie pa je več kot očitna :)










sobota, 12. november 2011

Izvir Završnice ali moja mala pozerja






Danes sem se odpravila v hribe, kar sama. No, ne sama, z Benom in Nike seveda. Včasih nam paše tudi, da gremo kam sami. Včasih pa gremo sami tudi zato, ker vsi ostali Martinujejo, mi pa vseeno ne čepimo doma in imamo raje lepe dnevne sončne izlete, kot ponočevanje. Danes smo sončne žarke lovili na Smokuški planini, kjer izvira Završnica. Odpeljala sem se tja in parkirala kar precej nizko. Potem sem se malce sekirala, ker sem se bala, da bom neskončno dolgo hodila po cesti. In sem res. Še sreča. Vzpon do izvira od tam do kjer naj bi se pripeljal z avtom, od Tinčkove koče, traja le 45 minut. Je pa res, da se da od izvira it še naprej, vsaj do Zelenice, lahko pa še kam. No ja, najbrž bi to vseeno bila boljša verzija, kot sprehajanje po gozdni cesti. Vseeno smo imeli lep, prijeten in dovolj dolg sprehod, da Ben in Nike zdaj ob meni mirno smrčita in bom šla lahko mirne vesti Martinovat tudi jaz. Kljub nagajivim idejam mojega fotoaparata pa je nastalo celo nekaj uporabnih slikic.

petek, 11. november 2011

Ko mačke ni doma ....

Ben in Nike včasih kaj ušpičita, ko sta sama doma. Navadno gre za krajo hrane, posledično pa so povsod raztrgane embalaže v katerih je hrana skrita. Krivec za to pa sem seveda jaz, ki hrano pustim na dosegu, kljub temu, da vem, kaj sledi, če jo pustim. Nad tem, da se zaradi tega jezim sem že zdavnaj obupala. Ja, včasih sem se. Zdaj pa se jima samo še smejim, kako sta smešna, ko se pretvarjam, da se jezim in se jima zdi, da sta najbrž nekaj narobe naredila. Brez skrbi, oba zelo, zelo dobro vesta, kdaj sem jezna zares, kdaj pa se samo pretvarjam. Nisem si mogla kaj, da danes, ko je bil Ben spet na delu, nebi delala jezne in ga posnela.

sobota, 05. november 2011

7 prijateljev gre v Bovec






































Delo v šoli je najboljša služba, kar si jih lahko zamisliš. Poleg tega, da mi je všeč samo delo, so mi všeč tudi pogoste počitnice. Med tokratnimi počitnicami se je 7 (2 človeka, 4 psi in 1 avtomobil )prijateljev za nekaj dni odpravili v Bovec. Načrtovali sva sicer tri do štiri dni a nas je slabo vreme pregnalo domov predčasno. Vseeno smo preživeli dva lepa dneva ob prelepi Soči. Zaradi vremena žal nismo mogli v hribe.
Stanovali smo v apartmaju Sonja Komac. Lepi in poceni apartmaji, ter prijazna teta. Samo ena stvar je bila malce smešna. Potovanje s štirimi psi je malce oteženo. Ljudje pustijo v apartmaje psa, ampak štiri. Tako me je malce skrbelo, da bi me gospa takoj zavrnila in sem jo seveda vprašala, če dovoli pse, ko sem jo klicala za apartma. Pse je dovolila, vendar ji nisem povedala koliko jih imava z Nino. Zato je bila kar precej šokirana, ko je videla, koliko jih je. Rekla sem ji, da so majhni. Tega se nisem zlagala, kaj pa so Nike, Mali Ben, in Winnie, ki ne raste nikamor, drugega kot majhni psi? Samo Panetone je malce večji, pa tudi zanj nebi ravno rekla, da je velik pes. o, prijazna teta si je kot majhne pse naslikala čivave ali kaj podobnega, ker je ,ko je videla malega Bena rekla: "joj kako je velik:" :) Pozabila je, da sploh imava psa in nama dala lepši apartma. Če bi nama dala spodnjega (bolj primernega za pse, s ploščicami po tleh, itd.) se sploh ne bi sekirala, tako pa jo je ves čas skrbelo kaj bo od apartmaja ostalo. Z Nino sva poskrbeli, da je bilo res vse v najlepšem redu, tudi, da psi niso niti preveč dlake pustili. Gospa je bila, kljub prvemu šoku, zadovoljna z nama in nama je ponudila, da prideva še kdaj. In najbrž tudi bova.Zaključek: Vseeno je bolje kar takoj realno povedati kašna je situacija, da se izogneš takšnim šokom. Vsi smo se namreč počutili malce neprijetno.
Dneve sva seveda preživljali zunaj v prelepi okolici Soče. Res škoda, da nas je vreme domov pregnalo predčasno.