BENETTON & NIKE & NYÍL

BENETTON & NIKE & NYÍL

sreda, 27. julij 2011

NAGOBČNIK DA ALI NE?


Ko te nekatere situacije pripeljejo do tega, da začneš razmišljat o tem vprašanju. Moj Ben je kuža, ki v svoji bližini ne prenese samcev, že od nekdaj. S treningom sem dosegla, da gre lahko mimo samca, če le ta ne dreza vanj. Problem se pojavi, ker so drugi samci na sprehodih spuščeni in ko prosiš lastnika, če jih lahko pokliče k sebi vse preveč pogosto slišim odgovor: "Saj ne bo nič." Ne bom razlagala kako mi gre ta stavek na živce. Na sprehodih moram imet zato vedno oči na pecljih, da vsakega psa zagledam pred Benom in ga takoj pripnem na povodec. Ker pa sem človek me lahko kakšen pes, ki se mi prikrade za hrbet tudi preseneti. In tu se lahko začne težava. Sprehodi so najmanjši problem, saj se gibamo tam, kjer res ni veliko psov in redko koga srečamo. Problem je vedno več prireditev kjer je veliko psov, ki se jih udeležujemo. V to spadajo tudi agility tekme. Tam je veliko psov v neposredni bližini in kljub temu, da je Ben na povodcu se prehitro počuti ogroženega, kakšen pes prehitro zaide v njegov osebni prostor, ki je zanj vedno bolj svet. In vedno bolj je ljubosumen, če se kakšen pes giblje okoli mene, še huje pa je, če je zraven še Nike. In ker je takšna situacija zadnjič pripeljala do pretepa sem bila prisiljana začet razmišljat o tem vprašanju. Bi bilo morda bolje, če bi Ben v množici psov nosil nagobčnik? In ga je doletela ta "strašna usoda". Navadil se ga je precej hitro. Prvič je bil depresiven kot zna bit le on. Zdaj pa si ga poskuša snet le še vsake toliko časa. Psi okoli njega so varni, jaz pa dosti bolj sproščena in končno sem pogruntala način, kako s elahko mirno družim tudi s prijatelji, ki imajo samce. In še ena dobra stran nagobčnika je. Ne more si več privoščiti malice po lastnem izboru, ki jo najde na sprehodu. Tudi zaradi tega sva bila pogosto na bojni nogi. Zato nosi nagobčnik pogosto tudi ko ni zraven drugih psov. Pravzaprav sem ubila dve muhi na en mah. Ne vem zakaj tega nisem začela prakticirat že prej. Mariskateri pes je, ki se mu vidi da je agresiven precej bolj kot moj Ben in ljudje nagobčnikov ne uporabljajo. Ko se ga pes navadi, ga prav nič ne moti in mislim, da bi se mogla uporaba nagobčnikov bolj razširiti. Včasih pač preprosto ne obstaja druga rešitev in s to rešitvijo ni prav nič narobe!

petek, 22. julij 2011

Še ne gremo domov...







Ker gremo raje v Sežano k Nini, Benu in Tišan. Dobro no, k Winnie. Takšno je njeno pravi ime, ampak se je je Tišan zelo prijelo. Ji tako paše.
V soboto smo šli na tekmo v Portorož. Spremenili so lokacijo in urnik tekme. Enkarji smo štartali že zjutraj in ker je bila tekma na morju smo ostali do konca. Dvojka in trojka so tekli šele ob 16h. Bilo je precej vroče ampak moram priznat, da me ni prav nič mikalo, da bi se vrgla v tole naše morje, ki je kar naplavljalo in naplavljalo razno svinjarijo. Bljak. Da ne govorim o obali in "plaži". Tekma je bila tokrat v marini Portorož. Na otočku, za katerega večina sploh ni vedela, da obstaja. In me je prav razočaralo, kako neurejena, zanemarjena in zapuščena je bila obala morja. Res bi se lahko malo potrudili in uredili otoček, ker bi lahko bil kar lepa plaža. Čeprav, samo morje ni za nikamor, tako, da se najbrž nihče nebi hodil tja kopat, pa vseeno bi se prostor lahko kako drugače izkoristilo. Škoda je pač, da še te, tako majhne obale nismo sposobni vsaj malo urediti. Drugo razočaranje pa je bila sadna kupa v restavraciji v marini, ki so nam jo sicer organizatorji tekme tako priporočali. Pač ne morem mimo tega, ker mi ni vseeno kaj dobim za svoj denar in tokrat sem se počutila res okradeno. Sadna kupa je bila namreč tako boga, kepica sladoleda daleč najmanjša kar sem jih kdaj dobila, smetana, če temu lahko tako rečeš na kupi tudi, cena pa takšna, da te na rit vrže. 6€ pa niti dežnička nisem dobila zraven. In potem si je natakar še sam od sebe hotel vzet napitnino in mi očitno ne bi prinesel nazaj drobiža ki je ostal od denarja, ki sem mu ga dala, če ga nebi po tem, ko se je nekajkrat sprehodil mimo naše mize opomnila, da mi je dolžan še nekaj denarja. Ne, mimo tega pač ne morem it, ker tako razočarana nad tem kar sem dobila za svoj denar že dolgo nisem bila. Res pa je, da je krivda moja, saj bi jo lahko zavrnila takoj, ko sem jo dobila, pa sem jo pojedla. Sem si mislila ok, slabo, ampak ok. No razjezil me je potem račun za to reč :S.
Aja o tekmi sem pravzaprav govorila. Jah, res je bilo vroče in bi bilo bolje, da sploh nebi tekla, ker se mi tako ni dalo, da se mi ni dalo niti ukazov dajat. Nič čudnega, da potem Nike ni hotela v pol tunelov, če sem ji rekla naj gre skozi šele, ko bi že mogla ven priti. Ampak dobro, tudi slabe dni moramo imet. Poletje pač ni letni čas zame in če je več kot 25 stopinj ne funkcioniram. Kako naj potem moj pes.
V nedeljo smo se še kar mlo zadržali na primorskem. Šli smo v Vipavo, hoteli smo it malo k vodi, k izviru Vipave ampak tja psi ne smejo. Ne, da morajo bit na vrvici. Sploh ne smejo v park! Ti primorci. Tudi k Solkanskemu mostu psi ne smejo. Kar nekaj!! Potem smo se pač odši ohladit v Vipavsko Belo.





Ampak kljub vsemu skupaj smo se imeli vse dni na primorskem super. Mala Tišan je taka faca. Pirenejci pa res niso bili nikoli pasma, ki bi jim posvečala kakršnokoli pozornost in mi prej niso všeč, kot, da so mi. Ampak! Tale mala Tišan. Tako je grda, da je že prav lepa. Ma dobro, zdaj mi niti grda ni več, mislim, da mi je zdaj ko sem se je malo navadila res prav luškana. Je pa do konca posrečena. Polna enih idej, brez strahu se loti nešteto stvari. Ko smo prišli v Belo je bil v vodi nekakšen surf in kdo je bil na njem in se vzil po vodi še predno ga je zagledal. Mali hudiček, kdo pa. Sladka je do konca. Čez poletje se bo gužvala v naši hiši in hmm, mogoče spustim na koncu poletja domov samo Nino in malega Bena.

sreda, 20. julij 2011

Gremo mi po svoje



































Tudi mi smo šli po svoje. S taborniki roda Mladi bori smo taborili v Bovcu. Kaj bi si Simona želela lepšega. Po enem tednu uživanja na morju sem ugotovola da imam še vedno raje hribe. In kaj bi bilo bolj v veselje psom, kot teden dni popolnoma prostega tekanja po naravi. Mesto, kjer smo taborili je bilo res super, saj daleč okrog ni bilo nikogar in ničesar, razen Soče in gora. Edino na kar smo mogli paziti so bili ostanki hrane. Nike je ravno zaradi tega dobila taborniško ime Pomije. Takoj je našla mesto kjer smo jih zakopavali in jih pridno, dnevno praznila. Začuda se tokrat Ben za te ostanke sploh ni menil. Je raje iskal senco, pred vročim poletnim soncem in smo ga temu primerno taborniško poimenovali Benči Senči.
Sicer pa. Otroci so bili nad kužki navdušeni, kužki pa nad otroci malo manj. Človeški mladički bi se s psički kar naprej igrali. Njim bi najbrž bilo bolje, če bi tja s seboj vzelo sosedovo Bibo, zlato prinašalko, ki pa bi se z razliko od njiju z otroci z veseljem igrala. Ampak malčki se niso dali, za dober priboljšek so vseeno dobili nekaj njune pozornosti.
Zanimivo je, da je Nike, ki je mlada in bi mogla biti polna energije prva podlegla naporom teh počitnic. Če nas je imela vseh dovolj se je skrila v šotor in je ni bilo več na spregled. Ben pa se ni dal, ves čas je zvesto capljal za mano in šele zadnja dva dni je pokazal svoj pravi jaz in začel preganjat navidezne vsiljivce okoli tabora. Ko sem prišla domov sem ugotovila zakaj je bila Nike takšna tečka. Zdaj je namreč gonečka. Ji je vse oproščeno.












Seveda smo odšli tudi na Krnsko jezero. Letos končno v lepem vremenu, da smo lahko uživali v res čudovtem okolju.


















Nike in Ben sta bila vzorna tabornika, sodelovala sta tudi v nekaterih taborniških nalogah. Šla sta na orientacijski pohod, pridno stala v zboru, čeprav, no ja, žvižg piščalke in glasen taborniški pozrdav ju je kdaj pa kdaj tudi katapultiral iz prostora. Važno je, da je to zabavalo mlade tabornike.
Če nas bojo hoteli se jim bomo pridružili tudi drugo leto.





























PS.
Načeloma bi morali taboriti dva tedna. Ampak sem mogla enega od teh dveh tednov na seminar. Bena in Nike sem pustila v Ljubljani v varstvu. Nike mi je do konca zamerila to, da sem jo za cel teden zapustila. Ko sem se vrnila me je sicer pritekla pozdravit, potem pa me je narenčala in se užaljeno skrila pod odejo. Smeška moja mala.

nedelja, 3. julij 2011

Čokoladice, skoraj 7 tednov











Danes smo šli s Tino in Sheilo v prekmurje. Na obisk k Rolandu, Metki, Kaji in števični parsonski družbi, predvsem pa po dolgem in po čez prečohljat Čokoladice.
Kužki so tako čudoviti, da je velika sreča, da so vsi že oddani, sicer bi enega ukradla kar za domov. Vem, da me je samo en dan prej navdušila mala Ninina Winnie in sem zagotovo trdila, da grem čez dve leti tudi jaz po pirenejca. Ampak danes so me Čokoladice prepričale. Bom raje še kakšnega parsončka kdaj domov prinesla. Kot vedno sem se od tam težko odlepila. Popoldne so se nam pridružili tudi boodči lastniki dveh psičk, Žive(Best for you is Toffife)in Lune (Baciou sulla Luna). Živa gre v Zagreb, Luna pa v Kranj. Luno bom sigurno videvala. Kar dva od psičkov pa gresta celo v Šišo, tako, da jah, žal mi je, dragi novi skrbniki in lastniki, Simona vam bo malce težila. Pa ne preveč, Obljubim.
PO toliko pasjih poljubčkih, ki sem jih prejela danes mi je kar malo hudo, ker grem zdaj kar za cel teden na seminar in to brez mojih dveh repkov. Ampak gremo potem takoj za en teden v Bovec in bomo nadoknadili.

Prvi pogoj za Nike


Foto: Sebastjan Saunig
Zgodilo se je v Duplici, včeraj, 2.7.2011. Nike in meni seveda je uspelo in pritekli sva si prvi čisti tek in s tem prvi pogoj za naslednjo kategorijo. Tako sem zasidrana v enki, da skoraj ne vem, če se bom sploh lahko kdaj navadila in šla naprej :). Ne ne, načeloma je pred nama še kar nekaj stvari, ki se jih morava naučit ampak znebiti se enke bi bilo super. Predvsem zato, ker se začenja ob vedno bolj nehumanih urah. Ker je vedno več tekmovalcev se tekme začenjajo vedno bolj zgodaj. Zato je treba čim prej v dvojko, da bomo lahko zjutraj spali. (kot, da res kdaj zares dolgo spimo :P ).
Z Nike je 5ra tekla tunelčke in bila navdušena nad njo. Škoda samo, ker jima ni uspelo odpeljati parkurja in se tako ni videl čas, ki bi ga dosegli.
Poleg veselja ki nam ga je prinesla tale nula smo uživali še z novim članom Ninine družine Winnie ali TiŠan, kot ga drugače kličemo. Na ogled nekaj slikic.












Foto: Anja Gubanec